Piše: Gašper Blažič
Pred referendumom o evtanaziji oz. »samomoru s pomočjo« se odpirajo številne dileme o tem, ali ta zakon res rešuje probleme s trpljenjem. O tem smo se pogovarjali z dr. Alfonsom Žibertom.
Dr. Alfons Žibert sodi v t. i. osamosvojiteljsko generacijo novomašnikov. Poleg svojega pastoralnega dela ta čas deluje kot župnik v Šmarjeti pri Šmarjeških Toplicah, deluje tudi kot terapevt.
Ta čas je aktualen zakon o »samomoru s pomočjo«, kot je to uradna terminologija. Vse skupaj spominja na naslov filma »Živi in pusti umreti«. Ljudem se odreka upanje in se jim svetuje, naj se ubijejo.
Me kar boli v duši, da se sploh pogovarjamo o tem. Prva stvar, ki mi pade na pamet, je to, da bi se morali mi kot družba pogovoriti, kako ovrednotiti življenje, ne pa ga uničevati. Res se mi zdi deviacija, da se pogovarjamo, kako bi življenje končali. V ozadju čutim neko dekadenco. To ni zdrav razvoj človekove psihe in odnosov. Kot da so v ozadju določene struje in smeri, ki želijo izpostaviti takšne teme, da bi se ljudje še bolj razdvojili. Delati moramo na temah, ki nas povezujejo, ne pa na tistih, ki nas delijo.
Poleg etičnega ugovora, to je predstavila komisija Pravičnost in mir včeraj, je stvar tudi v tem, da se ljudem ponujajo instantne »rešitve«. Kot nekakšen harakiri pri Japoncih, častni samomor torej.
Zanimiv izraz. Toda življenje kot tako nas presega. Ne moremo dojeti vseh razsežnosti tega življenja. Želja, da bi nadzorovali stvari, nas vedno prinese okoli. Ne moremo nadzorovati vseh stvari. Druga stvar so tehnične rešitve. Potrebujemo rešitve, v katerih smo ljudje v odnosu. Dokler smo živi, da se pogovarjamo in smo v nekem odnosu. Tudi raziskave kažejo, da ljudje ne želijo take smrti, ampak želijo lajšanje trpljenja. Da je nekdo zraven. Da je neki odnos. To je zanimivo: ob koncu življenja se odpirajo najglobje stvari. Takrat se zgodijo velike spremembe, spreobrnjenja, pride tudi do sprave v družini.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracija!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
