Piše: Gašper Blažič
Na spletni strani Združenja borcev NOB Škofja Loka je mogoče najti zanimiv zapis o partizanski akciji v Rovtu pod Blegošem (pravzaprav Rovtah, zemljevidi navajajo le eno vas s takšnim imenom v tem delu Slovenije). Gre namreč za uspešno partizansko akcijo, ki se je zgodila že konec leta 1941 v spopadu z Nemci, ta akcija pa je na partizanski strani terjala minimalno število žrtev. Vsaj če jo primerjamo s kasnejšo “bitko” v Dražgošah, kjer so partizani iz zasede napadli nemško enoto, čemur pa je sledila strahotna tragedija.
In za kaj je šlo? Zgodil se je partizanski napad na močno patrolo nemške rezervne policije v Rovtu pod Blegošem v katerem je padlo 45 Nemcev. “Tako so partizani že na začetku pokazali, da so sposobni zadati težke udarce tudi nemškemu okupatorju. Nemci so zaradi partizanskega odpora večkrat prestavili priključitev okupiranih območij k Reichu in s tem povezano mobilizacijo v svojo vojsko kar je bilo leta 1941 pomembno tudi za svetovne fronte. Spominska plošča ob vojaški cesti Škofja Loka–Blegoš je posvečena spopadu Cankarjevega bataljona z nemškimi policisti 12. decembra 1941. Prvo obeležje je bilo odkrito leta 1951, kasneje pa je bila nova plošča pritrjena na bližnjo skalo; dostop je iz Zaprevala, Rovta in od Sv. Lenarta,” piše Združenje borcev NOB Škofja Loka.
Uspešna partizanska akcija pod Blegošem
Napis na spominski plošči pa razodeva, da so bili v ta dogodek vpleteni praktično isti ljudje kot v Dražgošah: komandant Jože Gregorčič in politkomisar Stane Žagar. “Ta pomembna zmaga je bila uvod v gorenjsko decembrsko vstajo,” še piše na plošči. Kot še dodaja avtor zapisa na spletni strani, je gorenjsko vojaško /beri: partizansko/ in politično /komunistično/ vodstvo decembra 1941 poslalo Cankarjev bataljon iz Selške v Poljansko dolino, da bi tam dvignilo ljudsko vstajo proti okupatorju. “Ponoči 11. decembra 1941 so prispeli v vas Rovt in se nastanili na Debeljakovi kmetiji. Naslednje jutro so stražarji opazili dvainpetdeset nemških policistov, ki so prihajali iz Poljanske doline prek Zaprevala v raztegnjeni koloni. Komandant bataljona Jože Gregorčič in komandir Jelovške čete sta borce razporedila v zasedo nad vojaško cesto pri Groselnu, v kateri se je znašla vsa nemška kolona. V spopadu je padlo 46 nemških policistov 181. rezervnega policijskega bataljona, štirje so bili hudo ranjeni. Cankarjevci so zasegli veliko količino orožja in vojaške opreme. Partizani so imeli dva mrtva in enega hudo ranjenega, ki je kasneje na zdravljenju v Martinj Vrhu umrl.”
Publicist Franci Koncilija je dogodek na portalu Časnik.si zabeležil takole: “Zjutraj, 12. decembra 1941 pa je izvidnik s pomočjo daljnogleda opazil okoli 50 Nemcev, ki so se v strelcih in s puškami v rokah ter s tremi dresiranimi psi od vasi Zapreval približevali Rovtam. Med partizani je nastala panika. Nekateri v štabu so bili za umik, Žagar pa se je odločil, da Nemce napadejo iz zasede v jarku nad hišo. Časa je bilo okoli 45 minut, kolikor so Nemci potrebovali, da so prišli na Rovte. Nemogoče je vedeti, kako bi se spopad z Nemci končal, če ne bi nastopilo naključje: nekemu partizanu v zasedi se je nenadoma v snegu udrlo, kjer je ždel divji zajec. Ta se je splašil in urno je ucvrl po cesti proti prihajajočim Nemcem. Ko jih je zagledal, se je obrnil v breg, kjer pa se je zaradi visokega snega obupno prevračal. To je zbudilo pozornost Nemcev, ki so se nehote zgostili in se krohotali zajcu, ki v visokem snegu ni mogel pobegniti. Med tem so psi že zavohali partizane in začeli renčati, Nemci pa so mislili, da vse to počno zaradi zajca. Tedaj je na Nemce, ki so bili v gruči z mitraljezom začel streljati Tonček Dežman in jih večino ubil. Od 50 policistov iz 181. rezervnega bataljona jih je tako padlo 47, dva sta bila ranjena, eden pa je ušel in obvestil Nemce v Lušah. Od treh psov je bil eden ustreljen, ostala dva pa sta mirno sedela ob svojih mrtvih gospodarjih, dokler ju partizani niso zaklali. Potem so mrtvim Nemcem pobrali orožje, municijo in dele opreme in odšli proti Martin vrhu. Imeli so dva mrtva.”
Lahko bi rekli, da je šlo tu res za čisto partizansko zmago: 46 mrtvih na nemški strani ter tri smrtne žrtve na partizanski strani. In seveda brez zabeleženega maščevanja okupatorja nad civilnim prebivalstvom. Prav boj proti okupatorju in nič kaj revolucionarnega – vsaj na prvi pogled.
Sledila je katastrofa v Dražgošah
Slab mesec kasneje, januarja 1942, pa se je z neuspelo partizansko akcijo v Dražgošah vse spremenilo. Padlo je devet partizanov, Nemci pa so pobili 41 vaščanov. Skupaj torej 50 smrtnih žrtev na slovenski vasi, ostali prebivalci izseljeni, vas požgana in izropana. Za nameček po vojni zaradi komunistične diktature niso smeli obnoviti župnijske cerkve sv. Lucije.
Lahko se vprašamo, ali je prav dogodek v Dražgošah pripomogel, da je zmaga pod Blegošem mesec prej hitro utonila v pozabo? Po vojni so praktično vsi partizanski zgodovinarji in vojaški teoretiki poudarjali Dražgoše kot primer strahotne zablode, zaradi katere bi lahko poveljnike partizanskih čet postavili pred vojaško sodišče. Na to dejstvo je večkrat opozoril tudi zgodovinar dr. Stane Granda.
Dejstvo pa je, da če bi lahko borčevska združenja kaj proslavljala, bi lahko to bila kvečjemu bitka pri Rovtu (Rovtah), medtem ko bi morala biti v Dražgošah zgolj žalna komemoracija za pobitimi vaščani in deveterico partizanov. Po nekaterih podatkih pa so iz dogodkov v Dražgošah naredili lažno epopejo šele trideset let po končani vojni. Po osamosvojitvi Slovenije je to postal celo glavni borčevski “miting resnice” za afirmacijo tranzicijske levice.
Zakaj Dražgoše da, Rovte pa ne?
Postavlja se vprašanje, zakaj je toliko pozornosti namenjeno Dražgošam, skoraj nič pa Rovtam pod Blegošem? Ta vas je po partizanski zmagi nad nemško enotoostala praktično nedotaknjena. Vas Dražgoše pa je veljala za dokaj bogato in tudi “klerikalno”, zato so jo komunisti žrtvovali. Po nekaterih namigih je bilo prav veliko število žrtev med civilisti pripomoglo k temu, da so po trideset let trajajoči dokajšnji sramežljivosti začeli napihovati nekakšno slovensko različico bitke na Kosovem polju. Po komunističnem pojmovanju “žrtve morajo biti”, kar je samo dodatno podžgalo tvorce mita o “dražgoški bitki”.
Najpomembneje pa je, da se tvorci mita tudi sami zavedajo, da je to laž in da bodo o teh lažeh mnogi tudi javno spregovorili – in prav ti, ki so pričevali o resnici o Dražgošah, so danes smatrani kot “lažnivi belogardisti”. Ne glede na to, da tisti čas niti na Gorenjskem niti drugje na Slovenskem ni bilo niti ene vaške straže, kaj šele domobrancev! Prva vaška straža je nastala šele poleti 1942 (!) na Notranjskem in to zaradi komunističnega revolucionarnega nasilja v italijanski okupacijski coni. Namreč, lažna epopeja pripadnikom komunistične levice pride zelo prav prav zato, ker z njo lahko dandanes provocirajo “razrednega sovražnika”.
Pri vsem tem pa je najtežje razumljivo, da pri tem sramotnem početju sodelujejo tudi vidne osebnosti, povezane s Slovensko vojsko. Nekdaj je organizacijski odbor vodil visoki uslužbenec Teritorialne obrambe (SR) Slovenije, predavatelj na FSPN (danes FDV), sedaj že pokojni Zdravko Krvina (spomnimo se ga lahko denimo iz časa zasedbe republiškega štaba TO s strani specialcev JLA oktobra 1990, ko je dal izjavo za TV Slovenija, v času prejšnjega režima pa je bil med drugim predsednik Skupščine občine Škofja Loka). Sedaj ga vodi nekdanji poveljnik generalštaba SV Ladislav Lipič. Kaj z vojaškega vidika pomeni dogodek v Dražgošah, verjetno najbolje ve on sam. Ne glede na krilatice, ki jih je danes izrekel na tiskovni konferenci, češ da bo letošnja slovesnost, na katero bodo udeleženci znova prišli tudi v organiziranih pohodih, potekala pred “veličastnim spomenikom nezlomljivosti narodnega duha, njegovega uporništva in boja za svobodo”. In da bodo govorniki – med njimi bo glavni Matjaž Nemec – sporočali neizpodbitne resnice o uporu in boju za svobodo ter katerih misli so imele težo in so doživele odmev v javnosti. “Obdobje narodnoosvobodilnega boja od 1941 do 1945 je bilo obdobje upora in boja za svobodo ter je vodilo vsem generacijam, da ohranijo spomin na to dejanje hrabrih in pogumnih ter narodno zavednih ljudi. To pa je bilo tudi obdobje številnih pomembnih, a tudi tragičnih odločitev, s katerimi moramo kot narod živeti. Živeti v sožitju, medsebojnem razumevanju in miru,” je poudaril Lipič.
Kot pravi, bo letošnja proslava priložnost za obsodbo vsake uporabe sile za reševanje sporov v mednarodni skupnosti, je še dejal. Ali je s tem mislil na Putinovo agresijo na Ukrajino, se ni izjasnil. No, bolj verjetno pa je imel v mislih podporo Palestincem v Gazi.
