Piše: Gašper Blažič
Kot je znano, je v slovenski politiki kar nekaj »svetih gralov«, ki jih tranzicijski plenilci za vsako ceno branijo in skušajo ohraniti nedotaknjene. Denimo RTV Slovenija, kot vidimo v zadnjem času. A očitno to ni naključje, o čemer govori tudi zgodba iz leta 1991, iz časa agresije JLA na Slovenijo.
Načrt vojaške podreditve Slovenije je namreč vključeval premike oklepnih enot iz notranjosti proti mejnih prehodom, ki naj bi jih »zavarovali« in tja postavili enote zvezne milice (natančneje, vsejugoslovanske kontingente miličnikov, kot je bilo to že v osemdesetih letih na Kosovu), enako velja za osrednje slovensko letališče in nazadnje še ključne objekte. JLA je bila sicer že navzoča na mejah in sicer v obmejnih stražnicah, vendar je ocenila, da je tam premalo sil, ki bi lahko mejne prehode prevzele in vzpostavile režim v skladu z odlokom zveznega izvršnega sveta o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne meje ter gibanju v obmejnem pasu.
Prodanović je ustrelil prvi
Prvi odločnejši premiki vojaških vozil JLA so se sicer začeli že na Primorskem 26. junija 1991, že takrat so surovo odmikali barikade. V četrtek, 27. junija 1991 ob 1.15 je oklepna kolona iz Karlovca, kjer je tudi sicer prebivalo ogromno uslužbencev JLA, prestopila hrvaško-slovensko mejo in mimo Metlike nadaljevala pohod proti Novemu mestu, kjer so zadnji del kolone pri Pogancih pripadniki TO in policije ustavili z barikadami, zato se je prvi del kolone vrnil tja, major Boško Prodanović, ki je vodil ta kontingent, je tudi izstrelil rafal, pripadniki naših vozil so odgovorili, pri čemer je bil eden od oficirjev JLA poškodovan. Blokada pri Pogancih je bila sicer namenjena le taktičnemu zavlačevanju, saj je bila postavljena v naselju in bi napad JLA lahko ogrozil okoliško prebivalstvo, slovenske oborožene sile pa še niso imele polnega pooblastila za obrambo z orožjem (predsedstvo RS se je šele takrat sestalo in sprejelo odločitev o uporu). Vmes so pripadniki TO in policije že pripravljali novo blokado iz tovornjakov na magistralni cesti Ljubljana-Zagreb in sicer na Medvedjeku, saj je bilo pričakovano, da bo kolona tankov nadaljevala pot proti Ljubljani. Ko je kolona nadaljevala pot, se je pomikala počasi, saj major Prodanović ni želel tvegati, da bi jo ponovno presekali. V jutranjih urah jo je tako ustavila nova blokada na Medvedjeku (odsek Trebnje-Bič), kjer takrat še ni bilo avtoceste. Na vzporedni cesti, ki je potekala skoraj ob dolenjski magistrali, so se razporedili pripadniki TO s protioklepnim orožjem. Prav tu na Medvedjeku je prišlo do prve oborožene bitke s to kolono. Ne glede na pomoč letalstva JLA, ki je povzročilo tragedijo s civilnimi žrtvami (vozniki tovornjakov in domačin Anton Kotar) se oklepna kolona nikoli ni prebila do Ljubljane. Kakšna je bila njena vloga, ali je bila namenjena prav v Ljubljani, morda na Brnik ali na mejne prehode, ni povsem jasno. Dejstvo pa je, da je jugoarmada načrtovala, da bo v prvi fazi napada na prvi dan agresije na mejne prehode poslala čim več svojega moštva in oborožitve in to najkasneje do 12h tistega dne. No, slovenske oborožene sile so ta načrt preprečile, ne glede na to pa je jugovojska že začela s helikopterji dovažati pripadnike zvezne milice.
Pobeg v Krakovski gozd
Zgodba o »karlovški« koloni se je nadaljevala tako, da jo je Prodanović usmeril z glavne na stranske poti, od koder je nato mimo Novega mesta nadaljevala pot proti Cerkljam ob Krki, kjer je bila glavna letalska baza JLA, ki pa je bila tisti čas sicer že nevtralizirana, saj so jo obkolile enote TO in poskrbele, da so enote letalstva JLA svoja letala »spravila na varno«. Če bi Prodanovićeva kolona prišla za hrbet položajev TO na tem območju, bi bilo to lahko zelo nevarno. Dolenjski branilci so zato poskrbeli, da z blokadami kolono čim bolj zadržijo, kolona JLA pa se je znašla spet na magistralni cesti med Dobruško vasjo in Drnovim v Krakovskem gozdu, kjer pa je bila spet blokirana in je spet klicala na pomoč letalstvo (2. julija 1991 so tako sledila silovita bombardiranja barikad). Očitno so pričakovali okrepitve iz Bregane in Jastrebarskega ter iskale priložnost, da se pomaknejo v najbližjo vojašnico, da bi potem z akcijami nadaljevali. Nazadnje se je kolona vdala, major Prodanović pa naj bi se neuradno hotel predati že prej, a so bili ukazi iz Beograda in poveljstva petega armadnega območja v Zagrebu drugačni. No, ko je čakal na pomoč, so enote TO vmes eliminirale tudi oklepnike, ki so prihajali iz Jastrebarskega, pri Prilipah blizu Čateža ob Savi. Tudi tam so vojaška letala napadala barikade in položaje TO.
Kaj je bilo tako posebnega v tej koloni?
Kot se spominja Janez Janša, osamosvojitveni obrambni minister, v knjigi »Premiki«, je namestnik komandanta petega armadnega območja general Andrija Rašeta energično zahteval deblokado omenjene kolone, zanjo se je še posebej zavzemal. Kar je bilo precej nenavadno in je kazalo na to, da je ta vojaški kontingent imel poseben status, ki je verjetno presegal sorodstvene vezi med oficirji iz kolone ter katerim od generalov.
Ta misterij je nekoliko podrobneje, vendar še vedno brez dokončnega odgovora, razčlenil Danilo Slivnik v knjigi »Sto osamosvojitvenih dni«, ki je tudi opisal, kako so kolono v končni fazi razbili na več delov in vsakega od njih posebej obvladali, tudi s protioklepnim orožjem RB, ki se je izkazalo za boljšega od »armbrustov«. Ob vsakem letalskem napadu na položaje TO so se slednji pravočasno umaknili in nato spet nadaljevali z razbijanjem kolone. Pozno zvečer 2. julija 1991 je Prodanović skupaj z vojaki skušal pobegniti peš, a jih je naslednje jutro pri Krškem zajela posebna enota milice. Oklepnike je zasegla TO in jih uporabila kot trofejno orožje. S tem dejanjem je bilo resnejšega vojaškega delovanja proti Sloveniji konec, saj so bili naslednji dnevi pred brionskimi pogajanji že bolj mirni.
Kot je zapisal Slivnik, je krožilo precej ugibanj o vlogi te kolone, ki se je prebila skoraj do Ljubljane, se šest dni »zelo srdito branila«. Bila je odlično opremljena, ves čas v stiku s poveljstvom v Zagrebu, deležna izdatne pomoči vojnega letalstva, pa tudi Prodanović naj bi veljal za zelo sposobnega oficirja. Kot piše Slivnik, sta obstajali dve možnosti: ali je bila med posadko skrita kakšna vojaška ali civilna oseba, ki bi ob okupaciji Slovenije odigrala čisto »posebno« vlogo, morda pri vzpostavitvi marionetnega režima, če bi intervencija JLA uspela (vendar je težko verjetno, da bi se med njimi skrival general Ivan Hočevar ali pa Drago Ožbolt, ki sta bila prej Beogradu vdana šefa TO). Čeprav naj bi bil »uradni« cilj kolone, tako kot pri tisti iz vrhniške vojašnice, ljubljansko letališče, pa je bila kolona zelo dobro založena z veliko količino streliva vseh vrst, novo in kakovostno opremo, sredstva za zvezo, ki so presegale njene potrebe, šotore, ležišča in veliko količino hrane (za tri mesece!). »Kolona se je predala šele potem, ko je bila že skoraj povsem uničena in ko je baje vojaški helikopter ‘nekaj’ ali ‘nekoga’ odpeljal…,« je med drugim pisal Slivnik.
Prodanović kasneje “izginil”
No, dejstvo pa je, da se je kasneje za Prodanovićem izgubila vsaka sled, saj se v poročilih ni več pojavljal. Edina sled, na katero smo naleteli na spletu, je nek dokument mestne občine Karlovac, kjer je za mestno četrt Mostanje leta 2015 na listi socialdemokratov, liberalcev in laburistov kandidiral Boško Prodanović, rojen 31. 3. 1950. Spomnimo, v Karlovcu je bilo zaradi velikega števila vojaških objektov tudi precej poklicnih pripadnikov JLA, nekateri so se izselili, drugi pa so ostali. Karlovac je imel stateški pomen po končani vojni za Slovenijo, saj je predstavljal točko zahodne meje Velike Srbije (med Virovitico in Karlobagom), ki je vključevala tudi Banijo in Kordun, poleg občin severne Dalmacije, Like, Slavonije, Baranje in zahodnega Srema. Ime Boška Prodanovića se pojavi še v eni od odločb hrvaškega ustavnega sodišča, vendar je tam zapisano, da je imel sam dva brata, ki sta bila zaposlena v JLA, medtem ko naj bi bil leta 1991 zaposlen na področju varnosti v Karlovcu.
Podrobnosti o bitki v Krakovskem gozdu je sicer opisal Rudi Smodič (TUKAJ). V njej je naveden tudi del Janševega govora s slovesnosti v Zalokah 2. julija 2016: »V častniškem oziroma oficirskem zboru te kolone so bili tudi nekateri oficirji JLA, ki so imeli pomembne zveze v generalštabu in se jih je hotelo na vsak način rešiti. Namestnik poveljnika JLA general Andrija Rašeta je preko različnih komunikacij v tistih dneh prvih poizkusov pogajanj o premirju na prvo mesto svojih zahtev postavljal to kolono oz. varnost te kolone. Verjetno je nekdo stalno klical iz Beograda v Zagreb in zahteval, da se ta kolona reši. Očitno je bila usoda te kolone močno povezana s tem, kako dolgo je generaliteta v Beogradu vztrajala na
agresiji na Slovenijo. Vztrajanje pa je vedno povezano s ceno …«