Piše: Gašper Blažič
»Smo na pragu nečesa velikega,« je na večer drugega kroga lanskih predsedniških volitev dejal Anže Logar, takrat sicer poraženi kandidat, ki je nabral skoraj 420 tisoč glasov volivcev. Konec decembra je za N1 pojasnil, da bo ustanovil civilnodružbeno platformo, na zadnji majski dan pa je obljubo izpolnil.
Zanimivo je, da je isti dan, v sredo, 31. maja, samo uro po začetku ustanovnega zbora novega društva potekala vladna tiskovna konferenca ob prvi obletnici vlade, zvečer pa še peti vseslovenski protestni shod v organizaciji civilne iniciative Glas upokojencev. Tudi v njej poudarjajo potrebo po sodelovanju, se pa organizatorji za zdaj distancirajo od strank, tudi opozicijskih, kar sicer ni nepričakovano, že tako ali tako pa mainstream mediji ves čas prikazujejo Inštitut 1. oktober kot podaljšek SDS. To je tudi del taktike, s katero so se sedaj lotili tudi Logarjeve civilne pobude.
Lahko bi vodil tudi stranko, vlado in državo
Seveda velja ponoviti nekaj dejstev iz preteklosti: Anže Logar, 47-letni Ljubljančan, ekonomist z doktoratom iz družbenih ved, od leta 2014 poslanec, nekdanji dvakratni direktor vladnega urada za komuniciranje in v preteklosti tudi predsednik ljubljanske SDS ter ljubljanski mestni svetnik (tudi kandidat za ljubljanskega župana), je slovenski in svetovni javnosti najbolj postal znan kot slovenski zunanji minister v času prejšnje vlade. Z zadnjimi volitvami se je vrnil v poslanske klopi, a je dejansko že takoj po njih vstopil v tekmo za nasledstvo Boruta Pahorja, predsdnika republike, ki se mu je konec lanskega leta iztekel drugi mandat. Čeprav Logarju na koncu ni uspelo – Nataša Pirc Musar ga je premagala tako rekoč za mišjo dlako –, je med dosedanjimi predsedniškimi kandidati pomladnega demokratičnega tabora zagotovo dosegel daleč najboljši uspeh, celo boljšega kot dvajset let prej Barbara Brezigar, ko se je v drugem krogu spopadla z Janezom Drnovškom. Kot je znano, je Brezigarjeva takrat nastopila v vlogi civilnodružbenega motivatorja z javno izjavo »Nekaj je treba storiti«, a so bili nekateri kasneje razočarani nad njo, ko je precej hitro postala prva nacionalna predstavnica Slovenije v Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje Eurojust, za seboj pa pustila precejšen politični kapital. No, kot kaže, ga bo Logar unovčil precej bolje. Že njegove izjave na večer volilnega poraza so napovedovale, da kljub »odličnemu drugemu mestu« ne namerava vreči puške v koruzo. Navsezadnje se njegovo ime že precej let pojavlja v povezavi z morebitnimi spremembami na vrhu SDS, a se Logar ne obremenjuje s tem. Predsednik SDS Janez Janša je novembra lani v intervjuju za Demokracijo o Logarju dejal: »Je predsednik Sveta SDS, predsednik našega največjega lokalnega odbora v Ljubljani in poslanec. Vse to je bil oziroma je – ne kljub temu, ker je sposoben misliti s svojo glavo, ampak prav zato. Ob načelnem ravnanju z nabranim političnim kapitalom na predsedniških volitvah je glede na svojo starost in sposobnosti v prihodnosti lahko vse. Ne samo predsednik stranke, ampak tudi vlade in države.«
Pahor rešuje ugled Pirc Musarjeve
Tu se seveda velja nekoliko ustaviti pri precej nenavadnem fenomenu. Če bi bil Logar lani izvoljen za predsednika republike, bi verjetno nadaljeval v slogu prejšnjega predsednika Boruta Pahorja in zelo verjetno bi celo prišlo do obnovitve projekta konvencije o prihodnosti Slovenije iz časa predsedniškega mandata Janeza Drnovška. No, Nataša Pirc Musar verjetno o čem takem ne razmišlja preveč, saj je povsem očitno, da je njen vzornik kar nekdanji predsednik Danilo Türk, ki je, mimogrede, tudi njen podpornik. Zato se Pirc Musarjeva niti ne trudi preveč, da bi s svojo držo nekako »pokrila« tudi drugače misleči del državljanov. To pa že ima posledice, saj ji je Pahor v zadnjem času kar nekajkrat »ukradel žaromete« in vskočil na »diplomatski vlak« z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello, kar je zelo vznemirilo tranzicijsko levico in hkrati potrdilo, da je pot Pahorju nazaj v SD zaprta za vedno. Pahor je nedavno obiskal tudi Kočevski rog, kjer je poleg Janše položil venec v spomin na žrtve komunističnega nasilja, s čimer je še enkrat potrdil svoje kritike na račun Golobove vlade, ki je spominski dan na žrtve komunizma ukinila. Ta poteza je seveda močno razkurila Pahorjevega dolgoletnega kritika Aurelia Jurija, ki je Pahorja prek Twitterja cinično vprašal, kdaj se namerava vključiti v SDS, zlobni jeziki pa so jezičnemu nekdanjemu politiku iz Kopra dali vedeti, da Pahor ni tip človeka, ki bi se šel politično svingerstvo.
Vsekakor je zanimivo, da se Logar in Pahor za zdaj izogibata drug drugega, a morda je to bolj taktična poteza. Njun vezni člen je seveda Alja Brglez, od prejšnje srede dalje pa tudi nekdanji minister iz vrst SD Jernej Pikalo, ki je bil konec devetdesetih visokošolski asistent na FDV pri profesorju Igorju Lukšiču, še enem nekdanjem predsedniku SD, ki se zadnje čase precej distancira od politike sedanje vlade. Od vidnih političnih osebnosti iz t. i. politične desnice je bilo mogoče zaslediti samo Logarjevo poslansko in strankarsko kolegico Evo Irgl, čeprav je treba ob tem dodati, da je Logarjeva podpornica Romana Jordan, ki je bila tudi prva podpisnica predloga njegove lanske predsedniške kandidature, nekdaj evroposlanka z liste SDS.
Ponovitev Partnerstva za razvoj
Je pa Lukšič v maju za Delo komentiral skorajšnji nastanek Logarjeve Platforme sodelovanja. Kot je dejal, Logar »ustanavlja platformo, da bi se potegnil iz strankarskega pozicioniranja in se ideološko umestil tam, kjer vsi vidimo, da bi bilo dobro, da obstaja povezovalna sila«. Lukšičevo oceno bi bilo mogoče razumeti tako, da ima za seboj že volivce SDS in NSi, vendar želi prek Platforme sodelovanja zavzeti nekaj distance do stranke, ki ji pripada. Kot je za naš tednik dejal politolog Igor Haček, so tovrstne povezovalne pobude, kot je Logarjeva, dobrodošle ne glede na to, ali kasneje prerastejo v politično stranko ali ne. »Ali bo društvo preraslo v politično stranko, bomo seveda videli, bi pa lahko takšna stranka potencialno posegla v doslej pasiven del volilnega telesa,« je dejal. Med ugibanji se torej pojavljata dve smeri: ali Logar v prihodnje prevzame vodenje SDS ali pa ustanovi lastno stranko, a kratkoročno se verjetno ne bo uresničil nobeden od teh dveh scenarijev. Logarjevo sporočilo med vrsticami ponavlja pozive SDS iz preteklosti: medtem ko so ji mainstream mediji očitali razdiralnost, je SDS vedno, ko je imela pobudo na svoji strani, tudi strankam na drugi strani političnega spektra ponudila roko sodelovanja, denimo s Partnerstvom za razvoj. Na drugi strani takšnih pobud skoraj nismo srečali: šest strank tranzicijske levice (nekatere ne obstajajo več) so se ob volitvah 2018 obvezale, da sestavijo koalicijo brez SDS, no, kasneje sta se SMC in DeSUS premislili, trdo jedro tranzicijske levice pa sedaj razlaga, da sta svoj obrat drago plačali, saj ju v parlamentu ni več (pa čeprav je stranka DeSUS iz prejšnje vladne koalicije odstopila, brž ko so s predsedniške funkcije degradirali Aleksandro Pivec). Tudi sedanja koalicija je zelo podobna zgodba, čeprav je premier Robert Golob na tiskovni konferenci 31. maja samozavestno zatrjeval, kako se je pripravljen pogovarjati s komerkoli.
Medijski napadi na Logarja se krepijo!
Je torej Logarjeva Platforma sodelovanja nekakšen nov civilnodružbeni obris nekdanjega Partnerstva za razvoj? Povsem mogoče. Vendar je hkrati tudi odsev velikih družbenih in političnih sprememb, saj želijo sedanji politični gospodarji »točko sredine« postaviti na levo, kar pomeni, da je vsak odmik od točke na sredini tako rekoč že »skrajna desnica«. Vendar takšne oznake največ povedo o tistih, ki jih dajejo, hkrati pa pobude, kot je Logarjeva, vračajo vrednotno središče nacije tja, kamor v resnici sodi: k vrednotam, ki jih zastopa sedanja Ustava RS (in to dokazuje tudi njena preambula, ki se sklicuje na Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter nakazuje diskontinuiteto s politiko komunistične SFRJ). In ker gre v tem za pobudo, ki je nastala zunaj nadzora političnih gospodarjev, so se medijski napadi na Logarja že začeli. Na dan so privlekli celo nekdanje in pozabljene poslanske starlete, ki zatrjujejo, kako je bil Logar v resnici razdiralen (sic!), prav tako se je Logarja lotila tudi udarna »civilnodružbena« pest Golobove vlade, tj. Inštitut 8. marec z vsemi že prežvečenimi očitki, znanimi že iz časa jesenske predsedniške kampanje. In za kaj gre? Logar dejansko predstavlja antipod levičarskemu radikalizmu, a hkrati ne želi postati koristen idiot, ki bi kričal »smrt janšizmu«. Zato je predvidevanje Bojana Požarja, da postaja Logar tranzicijski levici celo nevarnejši od Janše, celo pravilno. Logar se namreč ni lotil direktnega ustanavljanja stranke, pač pa civilnega projekta, ki morda lahko pomeni tudi tiho intelektualno podporo civilni iniciativi Glas upokojencev (tudi tja so se vključili mnogi nekdanji volivci Gibanja Svoboda). Siloviti medijski napadi – od Odlazkovih glasil pa vse do »pravovernih« poročevalcev na RTV – tako na Anžeta Logarja kot Pavla Ruparja izhajajo iz velike nervoze med Golobovimi političnimi mentorji, saj se je izkazalo, da aktualni premier razen svojih nevidnih »novih oblačil«, ki jim praktično nihče več ne verjame (niti vladajoči ne), nima česa pokazati. In izgublja še zadnje zmerne podpornike na politični levici.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 8. junija 2023.)
