Piše: Gašper Blažič
Pojem »dirigirana demokracija« se v slovenskem javnem diskurzu ne pojavlja prav pogosto. Morda tudi zato ne, ker v evropski demokraciji ta pojav ni močno zaznaven, pogosta pa ga zasledimo v državah zunaj Evrope – denimo v Rusiji.
Rusija ima formalno demokracijo, formalno tam obstaja opozicija pa tudi medijski pluralizem. V praksi je seveda vse drugače. A očitno se takšni vzorci »demokrature«, kot je ta pojav pred dobrimi dvajsetimi leti imenoval pisatelj Drago Jančar, prek t. i. srbskega sveta prenašajo tudi v Slovenijo, kar je še posebej vidno po referendumu o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Opozicija reagirala s paliativno oskrbo
Nekaj je jasno: referendumski izid je vladajočo (izrojeno) levico očitno šokiral, saj je pričakovala gladko zmago v skladu z napovedjo anket. Ta zmaga bi tudi pomenila psihološko prednost pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo že čez dobre tri mesece. Ni skrivnost, da so botri iz ozadja želeli na tej podlagi sprožiti veliko javnomnenjsko ofenzivo proti opoziciji, ki bi jo v primeru referendumskega poraza skoraj zagotovo doletel nov notranji razkol. To pa se ni zgodilo in v resnici so opozicijske stranke pridobile moč, tudi možnost, da pride po prihodnjih volitvah (vsaj) do sestave nove, dokaj trdne in stabilne desnosredinske koalicije, je sedaj precej večja. Še zlasti to velja za SDS, ki je že v nekaj dneh po referendumu v parlamentarni postopek vložila nov zakonski predlog, ki bi uredil paliativno oskrbo.
Referendum bi kar razveljavili
Očitno je referendumski izid hudo dotolkel tako Društvo Srebrna nit kot tudi glavne izvajalce medijske agende »asistiranega samomora«. In zanimivo je, da tako Srebrna nit, glavi pobudnik tega zakona, kot tednik Mladina dejansko razmišljata o istem: o pritožbi na DVK in morda celo na ustavno sodišče, ki bi lahko vsaj teoretično referendum kratko malo razveljavilo, češ da so se na referendumu dogajale nezakonitosti in da je bil izveden v neregularnih razmerah. Urednik Mladine Grega Repovž se v uvodniku denimo sklicuje na to, da je ustavno sodišče enkrat že poseglo v referendumsko odločanje. No, najprej je to storilo vrhovno sodišče leta 2018. Vrhovni sodniki so tedaj presodili, da je vlada s proračunskimi sredstvi v višini 97.000 evrov financirala nedopustno referendumsko kampanjo, saj so v »njej poudarjali le pozitivne posledice uveljavitve zakona o drugem tiru in negativne, ki bi izvirale iz zavrnitve zakona, ne pa tudi morebitnih tveganj, ki jih prinaša uveljavitev«. Da lahko volivci svobodno izrazijo svojo voljo o predmetu referendumskega odločanja, je namreč najpomembnejše prav to, da imajo na razpolago vse informacije in tudi različne poglede. In to je bila tista kršitev ustavnih pravic, zaradi česar je bilo treba referendum ponoviti. No, v prvem primeru se je referendum razpletel v prid vlade, medtem ko je v primeru zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja slednjega podpirala vladna koalicija, vendar je rahla večina ta zakon zavrnila na referendumu. Repovž je prek uvodnika, češ da potrebujemo »pritožnika«, napotil Srebrno nit k temu, da za zdaj razmišlja o pritožbi. Kot pravi Repovž, bo to pritožbo treba vložiti »ne samo zaradi tokratnega referenduma, ampak da sodišče enkrat za vselej pove, kaj je dejansko dopustno v kampanji, volilni in referendumski«. »Si lahko dejaven v kampanji, ne da bi se prijavil kot organizator − kot sta naredili zdravniška zbornica in Cerkev? Lahko zlorabljaš moč svojega položaja in pritiskaš na paciente, da s tem vplivaš na izid referenduma? Lahko to počneš v javni instituciji? Lahko, če si profesor, pišeš agitacijska pisma študentom medicine? Tudi to smo doživeli tokrat.«
Repovž podtika nezakonito kampanjo
Repovž torej namiguje, da lahko v referendumski kampanji sodelujejo samo uradno prijavljeni organizatorji kampanje. Toda dejansko smo že poročali o tem, da so skušali nasprotniki naskočiti Katoliško cerkev (seveda to ni bila edina verska skupnost) ter zdravnike celo s kazenskimi ovadbami, a dejansko za prazen nič. Zakonodaja s področja referendumske kampanje določa le, da se morajo kot organizatorji kampanje prijaviti tisti posamezniki ali pravne osebe, ki aktivno sodelujejo v kampanji, jo financirajo in zanjo zbirajo sredstva. V ta sklop ne sodi medijsko oglašanje predstavnikov civilne družbe pod pogojem, da ne gre za plačan predreferendumski oglas v medijih. Povedano drugače: Repovž tu strelja s slepimi naboji, ker se vse to, kar našteva, dogaja med njegovimi somišljeniki že dolga leta. In navsezadnje, mar ni celo predsednica republike Nataša Pirc Musar še v času svoje predsedniške kandidature javno podpirala omenjeni zakonski predlog? No, kasneje je bila glede tega nekoliko bolj zadržana, saj bi preveč odkrita podpora zakonu škodovala. Je pa na sam dan referenduma znova v slogu Danila Türka namigovala v smer diskreditacije zdravnikov in Cerkve – omenjala je »ločitev Cerkve od države«, a Ustava RS v 7. členu omenja le verske skupnosti na splošno. No, že po tragediji v Novem mestu je skušala vsegliharsko zabrisati odgovornost, češ da vsi smo zavozili. Po referendumu je njen recept uporabil Dnevnikov kolumnist Goran Vojnović, češ da vsi smo krivi. To je seveda podobno brisanje odgovornosti kot v času socializma, ko smo bili vsi odgovorni za vse in hkrati nihče.
Ko ponori poslanka Gibanja Svoboda
A očitno je glavna Repovževa bolečina – in s tem bolečina celotne tranzicijske levice – v tem, da je bil to v kratkem času že drugi referendum, na katerem je vlada doživela poraz. Spomnimo se referenduma o privilegiranih pokojninah. Na zadnjem referendumu so se nadejali civilizacijske »ozaveščenosti« o tem, da je treba ljudem, ki trpijo, pomagati, da umrejo. In ni dvoma, da je šlo v tem primeru za duhovni boj, zato je tudi prišlo do besnih izpadov, denimo razvpite svobodnjaške poslanke Lene Grgurevič o »črnuharjih« (kar se sliši zelo rasistično). Pri tem ni bilo povsem jasno, ali je s »črnuharjem« mislila papeža, naše škofe, Janeza Janšo ali morda celo znanega nekdanjega nogometaša NK Maribor, ki se je prav tako javno opredelil proti omenjenemu zakonu. Toda izpad Grgurevičeve je pravzaprav samo simptom nečesa globljega, namreč skušnjave, da bi vladajoča koalicija zaostrila svojo politiko dirigirane demokracije in ustvarila razmere, v katerih bo lahko odslej avtoritarno odločal menedžerski sloj, ki naj bi za to dobil pooblastila od volivcev aprila 2022. Zato ne preseneča skorajšnja aktivacija t. i. srbskega lobija, ki na vrhove slovenske politike vpliva predvsem prek Zorana Jankovića. In seveda tudi s tiho privolitvijo Milana Kučana. Nedavno imenovanje ravnateljice ljubljanske Drame – to je postala srbska režiserka Ivana Djilas – je to samo potrdilo. A to je samo eden od simptomov. Spomnimo naj, da se denimo zunanje ministrstvo pod vodstvom Tanje Fajon, ki je tako radodarna do Palestine in tudi do Velike Kladuše (tja naj bi namreč šla precej velika davkoplačevalska donacija za tamkajšnji vodovod), ne upa uvesti sankcij proti Miloradu Dodiku, ki je pred kratkim dobil svojega regenta v Republiki Srbski. Prav tovrstna z volitvami potrjena regentstva so zelo značilna za dirigirane demokracije: avtoritarni voditelj, ki odhaja s položaja, določi naslednika, ki ga volivci »morajo« podpreti – in očitno si Janković išče takšno korifejo za nasledstvo na Magistratu.
Dva meseca čakali na vložitev zakona
Vendar se balkanske »igre brez meja« dogajajo tudi tam, kjer bi najprej pomislili, da jih ne bo. Ankete pred parlamentarnimi volitvami namreč kažejo, da bi lahko prišlo do razpršitve glasov med novimi strankami, denimo med Kordiševimi novimi socialisti in »staro« Levico, medtem ko bi lahko med parlamentarnimi strankami pristale Prebiličev Prerod in Logarjevi Demokrati. Za zdaj se o sodelovanju pogovarjajo NSi, SLS in Fokus, ki ga vodi Marko Lotrič. Iz ozadja pa skuša parlamentarni prag naskakovati Zoran Stevanović, ki pa je odlično priložnost za uvrstitev v DZ imel leta 2022 zaradi svoje »anticepilske« agende. Nase je nedavno opozoril z vložitvijo zakona, ki naj bi »odpravil« RTV-prispevek, kar je tema, ki bi pritegnila marsikaterega volivca. Toda urednik in novinar Peter Jančič je posvaril, da se tu skriva zanka, saj so se z zbranimi podpisi za vložitev zakona v Stevanovićevi stranki pohvalili že sredi septembra, a nato čakali z vložitvijo kar dva meseca, dokler ni vlada predlagala zvišanja RTV-prispevka, o čemer bo hitro odločal parlament, medtem ko o Stevanovićevem predlogu očitno ne bo odločal nihče. Drugače pa bi bilo, če bi bila zadeva vložena že sredi septembra. Je šlo torej tudi v tem primeru za pomoč srbskega lobija Golobu? Ubili naj bi kar dve muhi na en mah: z omenjanjem »Stevanovićevega zakona« bi njegovi stranki naredili reklamo in spravili v zadrego opozicijo, hkrati pa je pozno vloženi predlog pot zakonskega predloga v – smeti. Vse jasno.
