Piše: dr. Dimitrij Rupel, sociolog, politik, pisatelj in publicist
Pred vami je drugi del odlomka iz moje knjige Vlom, ki izide jeseni 2025.
Ko smo že pri udeležencih in opazovalcih, bom najprej omenil izjave tujih opazovalcev, ki so bili vsak posebej (v svojih državah in deloma v Sloveniji) tudi udeleženci prelomnega dogajanja v začetku devetdesetih let.
»Revolucija 1989−1991 ustvarila tri Evrope«
Norman Davies (ki sem ga pred davnimi leti srečal na konferenci v portugalski Sintri) v knjigi Zgodovina Evrope/Europe A history[1] navaja zanimivo in zame spodbudno, skoraj pretresljivo predavanje Zbigniewa Brzezinskega[2] februarja 1992 v Bologni. Na predavanju je dejal, da je revolucija 1989-1991 ustvarila tri Evrope:
Evropo št. 1 sestavljajo uveljavljene demokracije Zahodne Evrope, Evropa št. 2 naj bi se prekrivala z višegrajskim trikotnikom Poljske, Madžarske in Češkoslovaške ter s Slovenijo. Te štiri nekdanje komunistične države so lahko upale, da bodo pristopile k Evropski zvezi brez ovir; Evropo številka 3 pa naj bi sestavljale preostale države nekdanjega sovjetskega bloka …
Te izjave Brzezinskega se dobro spominjam, ker sem bil takrat po naključju v Bologni. Zakaj me je njegova izjava tako pretresla? Takrat, februarja 1992, je bilo videti, da spada Slovenija v družbo višegrajskih držav, druge nekdanje socialistične države pa so zaostajale. Kot se je izkazalo pri kandidaturah za Nato in za EU, so četverico s Slovenijo začele dohitevati in prehitevati druge nekdanje komunistične države, da jih je bilo na koncu deset, celo dvanajst.[3] Spet vprašanje: zakaj Slovenija zaostaja?
Pomembne izjave, ki so mi dale misliti
Drugo (pretresljivo) oceno je (v znamenitih dveh govorih) na stockholmski konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi (OVSE) izrekel ruski zunanji minister Andrej Kozirev decembra 1992. S prvim govorom nas je hotel prestrašiti z napovedjo, da se bo Rusija odpovedala sodelovanju z Evropo, v drugem govoru pa je pojasnil, da nam je v prvem govoru predstavil hipotezo, ki bi se uresničila, če bi padel Jelcinov režim. (In uresničila se je.)
Tretjo pomembno izjavo je dal Richard Holbrooke v Washingtonu na predstavitvi svoje knjige o jugoslovanski krizi To End a War (1999). Na moje vprašanje, kako je mogoče, da so Američani čakali s svojo intervencijo v Jugoslaviji toliko let[4], saj je predsednik Bush starejši v pogovoru z delegacijo Srednjeevropske pobude (CEI), v katerem sem sodeloval, leta 1992 napovedoval nujne ukrepe. Holbrooke je izstrelil vprašanje, od kod prihajam. Ko sem odgovoril, je rekel: Vi ste vse skupaj začeli!
Avtor četrte pomembne izjave je ameriški diplomat Dan Fried, ki je leta 2022 v Talinu (Lennart Meri Lecture) rekel: Za evropsko vzhodno tretjino je bilo prepozno. Odsotnost Amerike v tridesetih letih 20. stoletja je pomenila, da ZDA in Velika Britanija nista mogli premagati Hitlerja brez Stalinove pomoči. To je imelo posledice in vi ne potrebujete nobenega Američana, da vam pove, kakšne so bile. Stalin je lahko spet okupiral baltske države, prevzel in komuniziral Evropo, kolikor daleč so segle njegove vojske. In to je naredil. Kaže, da se je Roosevelt zavedel tega, tik preden je umrl, vendar je malo naredil in morda je lahko naredil bolj malo. Truman je opozarjal Stalina in Molotova ter v Evropi organiziral odpor proti Stalinu, vendar je bilo za ta del prepozno.
Hladna vojna, Jugoslavija in Slovenija
Truman je organiziral svobodni svet, uporabil 14 točk in Atlantsko listino za tisti del Evrope, ki smo ga dosegli, vendar samo do tam. Ko so Sovjeti strli Madžarsko leta 1956, so se ZDA zgrozile, ampak naredile so malo. Ko so Sovjeti napadli Češkoslovaško, se nismo niti zgrozili.
To je odražala doktrina realizma hladne vojne, s katero smo bili vzgojeni jaz in moja generacija, doktrina, ki je desetletja gospodovala nad mišljenjem zunanje politike ZDA in je pomenila pravovernost na zunanjem ministrstvu. Po tej teoriji smo lahko obžalovali sovjetsko nadoblast v Vzhodni Evropi, ampak smo jo sprejeli kot trajno in smo se zadovoljili z obrambo Zahoda. To je bila osnova Détente, kot sta jo razumela Nixon in Kissinger.
V teh opazkah govorim, kako in kam je Slovenija zašla v letih po deklaraciji o neodvisnosti in po mednarodnem priznanju. V teh opazkah pišem, da bi lahko že v začetku (npr. leta 1990) vedeli, »kam pes taco moli«, vendar smo bili tako rekoč brezbrižni.
V Jugoslaviji je bil konec − ali rezultat − določen vnaprej, le da smo to ugotovili šele na koncu. Vse sestavine dogodka so bile znane in tako rekoč predvidljive, vendar jih (razen posameznikov v Beogradu in v Ljubljani) nismo videli in jih nismo razumeli. Z drugimi besedami, v začetku je vse pripravljeno za konec. Tudi tukajšnje uvodne opazke pišem kot udeleženi opazovalec. Problem z opazovanjem je, da ga ne moreš natančno predvideti, opazke torej ne spadajo na začetek, ampak na konec. Zakaj torej »uvodna opazka«? Trideset ali štirideset let po koncu razumemo, zakaj je bilo, kot je bilo. Morda je mogoče začetek razložiti na začetku.
Vzrok stranpoti in nesreč napačen začetek
Avtorji pogosto pišejo uvode na koncu, saj v začetku še ne vedo, kaj bodo povedali; niso gotovi, kam jih bodo pripeljali njihovi govori ali teksti, ki so praviloma iskanja ali − kot se tudi reče − potovanja v neznano. Preden začnemo s pripovedjo − tako kot pri avtomobilskem kažipotu (GPS) − sicer imamo neko idejo, ki si jo zapomnimo ali zapišemo, potem pa se prepustimo prijetnemu ženskemu glasu, da nam pove, koliko časa bomo vozili in kateri izhod iz krožišča je pravi. To seveda ne pomeni, da bomo ravnali, kot nam je rečeno, saj se lahko zmotimo ali si spotoma premislimo.
Zdaj, ko sem s pisanjem tako rekoč pri koncu, ugotavljam, da je vzrok stranpoti in nesreč v bistvu napačen začetek in da se slabo konča, kar se slabo začne, le da tega vnaprej ne vemo. Pravzaprav znamenj, ki so nas spremljala ves čas, pri svoji dobronamernosti in naivnosti nismo razumeli, ko je bil še čas. Namesto da bi nas opozarjal na nevarnosti in tveganja, nas je prijetni ženski glas (GPS) uspaval. Seveda mislim na današnje slovenske ostanke in zaostanke, ki sicer − kot pravimo − kričijo v nebo, vendar si jih večinoma ne priznamo ali jih celo ne opazimo. Če pa jih opazimo, največkrat rečemo, saj to ni nič ali saj ni važno. Pri tem seveda ugotavljamo, da nam ne gre tako slabo in da bi nam lahko šlo − bognedaj! − še slabše.
Najnovejša (bognedaj zadnja!) in najvažnejša slovenska zgodba se začne z znamenitim (slavnim, razvpitim?) oporečnikom Jožetom Pučnikom, ki je preživel v slovenskih (jugoslovanskih, komunističnih) zaporih 7, v emigraciji pa 23 let. Iz Nemčije je pošiljal članke v Novo revijo, med njimi avtobiografski članek »Brez naveze« (1985), v slovensko politiko pa je vstopil »skozi velika vrata« leta 1989. Postal je voditelj opozicijske koalicije Demos. Prijatelji so ga pregovorili, da je na predsedniških volitvah izzval Milana Kučana, vendar je bil − kljub zmagi Demosa na parlamentarnih volitvah − poražen. Demosova vlada, ki je izvedla osamosvojitev in dosegla mednarodno priznanje, je padla leta 1992. Nadomestila jo je prva Drnovškova vlada (1992−1993), v kateri je bil Pučnik podpredsednik. Vodil je socialno-demokratsko stranko (do leta 1993), iz politike pa se je po izteku poslanskega mandata umaknil leta 1996.
Žal je Pučnik manjkal na t. i. spravni slovesnosti v Kočevskem rogu
Bistvena poanta teh uvodnih opazk je, da je Pučnik manjkal na tako imenovani spravni slovesnosti v Kočevskem rogu 8. julija 1990. Na tej slovesnosti je nadškof Šuštar (ob tem, ko je imenoval Jugoslavijo »naša skupna domovina«) simbolično pokopal domobrance, predsednik predsedstva Kučan pa je razvil posebno teorijo osamosvojitve (»sodelovanje v velikem svetovnem protifašističnem gibanju svobodoljubnih ljudi in narodov vseh celin, religij, ras in barv … kot razumna in edina možnost za osebnostno in narodno ohranitev, osamosvojitev …«). Povojnih zunajsodnih pobojev niti Šuštar niti Kučan nista omenila.
Slovenska nemoč in zmešnjava sta se začeli prav na tej točki in iz te točke izhajajo vse pomanjkljivosti slovenske države. Pravi izvir slovenskih sporov in »prijateljskega ognja«, to se pravi napadov na lastno »vojsko«, o katerih govorim v nadaljevanju, je ravno »spravna slovesnost« v Kočevskem rogu 8. julija 1990. Tam namreč ni bilo glavnih akterjev osamosvojitve Pučnika, Peterleta in Bučarja, to tragično odsotnost pa danes krpajo novi in novi zagovorniki nekakšne robinhoodovske romantike.
Kaj bi takrat, 8. julija 1990, moral reči Pučnik, da bi to bila dejanska spravna slovesnost? Lahko bi omenil prvi zapor, na katerega je bil obsojen zaradi članka »Naša družbena stvarnost in naše iluzije«.
»B. je bil eden od obeh paznikov, ki sta me novembra 1959 (v Mariboru po poskusu pobega) nekaj dni hodila pretepat v bunker, zvezanega sta me postavljala na noge in me vedno znova po kavbojsko s pestjo pobijala na tla …«
Konec januarja 1964 je Stane Kavčič, ki ga − iz začetka sedemdesetih let sicer poznamo in celo občudujemo kot »liberalnega komunista«, urednikom Perspektiv dejal: »Pučnik je mlad, zaletav fante, ki je že enkrat plačal svojo ceho, to je besno belogardistično sovraštvo, to je neobelogardizem …«
Morda bi moral Pučnik v Kočevskem rogu govoriti, kako so ga spravili v zapor leta 1964: »…22. maja 1964 ob sedmi uri zjutraj sta v mojo delovno sobo v Zavodu za rehabilitacijo invalidov stopila dva mlajša udbovca v civilu, me aretirala in mi dala podpisati odredbo o hišni preiskavi. Pregledala sta mojo pisalno mizo, pobrala vse, kar je bilo pisano, in me posadila v avto brez lisic. Na tajništvu za notranje zadeve sem doživel zaslišanje, ki ga do takrat nisem poznal: drug za drugim so prihajali inteligentni obrazi in mi zastavljali vprašanja v pristnem, natančnem sociološkem in politološkem strokovnem žargonu. /…/ Pravi zvonec se je oglasil okrog polnoči. Bili so trije, površno so preiskali sobo, vprašali, zakaj sva ob tej uri še oblečena, in odšli so. Odpeljali so me, zares domov, na Povšetovo. V samico.«
Tri mesece pred julijsko »spravno slovesnostjo«, 6. aprila 1990 torej, morda prezgodaj je Pučnik napisal: Slovenski komunisti, ki so kot stranka štiri desetletja počeli z nami, Slovenci, kar koli so hoteli, ki so z nami delali poskuse po ukazih iz Moskve, nato pa iz Beograda, ki so likvidirali, obsojali na smrt in justificirali intelektualce, obrtnike in kmete, ki so izvajali stalinistično in kardeljevsko cenzuro v vseh medijih in tudi v znanosti, ki so s titoističnimi neumnostmi indoktrinirali ves izobraževalni sistem; tisti, ki so desetletja mešetarili s slovenskimi interesi, na koncu pa pripeljali slovensko gospodarstvo v krizne razmere, v katerih mora vzdrževati požrešno federacijo, medtem ko samo propada in se utaplja v nelikvidnosti, torej ti ljudje ali njihovi idejni in partijski nasledniki (primerjaj kontinuiteto s Čebinami! …) so danes odkrili nevarnost revanšizma … (Jože Pučnik, »Mi demokrati smo demokrati«, Izbrano delo, Ljubljana 2003, str. 200)
Pučnik o »kolaborantstvu« in povojnih množičnih pobojih
Pučnik je leta 1993 v Novi reviji pisal o »kolaborantstvu«:
… Kolaboriranje pomeni sodelovanje z vojaško ali s politično silo, ki je delovala ali še deluje proti interesom slovenskega naroda. Sem je nedvomno spadalo sodelovanje z Italijani, Nemci in Madžari za časa druge svetovne vojne. Druga oblika kolaboracije na Slovenskem pa je seveda sodelovanje z boljševiško Sovjetsko zvezo in njeno KP. Tisti Slovenci, ki so kljub svojemu poznavanju značaja sovjetskega boljševizma sodelovali z njim in uvajali ta zločinski režim v Sloveniji, čeravno je bil v nasprotju s slovenskimi narodnimi interesi, so bili kolaboranti. Njihovo kolaborantstvo je povsem mogoče primerjati s kolaborantstvom med vojno.
O množičnih povojnih pobojih je Pučnik pisal leta 1998.
Najpretresljivejša so grobišča v kočevskih jamah. Deloma zato, ker leži v njih gotovo največ umorjenih Slovencev, deloma pa tudi zato, ker je bil sam postopek pobijanja tam izredno grozovit in nečloveški. Neizpodbitno dejstvo je, da so v kraške jame metali tudi žive in težko ranjene ljudi, da so bili mnogi zgolj lažje ranjeni ali celo nepoškodovani in da so bili v jamah obsojeni na počasno umiranje od žeje in lakote. Pričevanja živih, ki so se rešili iz tega pekla, povedo o bistvu komunistične ideologije veliko več kakor najbolj znanstvene analize tega sistema. Povedo, da so imeli komunisti enak odnos do človeškega življenja kot Hitlerjevi nacisti. Povedo, da so tudi oni zlorabili državo za uničevanje lastnih državljanov. (»Množični povojni poboji«, Temna stran meseca, 1998)
Zunanja, očitna znamenja vztrajnosti sistema, ki je implicitno navzoč v poročilih Jožeta Pučnika in seveda tudi v zgodbah te knjige, so spomeniki na Trgu republike, ki se je prvotno imenoval Trg revolucije; spomenika Kardelju in revoluciji, v kamen vklesani odlomki (jugoslovanske) ustave iz leta 1974; poleg teh pa Kidričev kip pred predsedniško palačo, številni Titovi kipi in imena ulic ali trgov.
[1] Norman Davies, Zgodovina Evrope 2, Ljubljana 2013, str. 1063.
[2] Zbigniew Brzezinski je bil med letoma 1977 in 1981 svetovalec za nacionalno varnost pri ameriškem predsedniku Carterju.
[3] V Nato so leta 1999 vstopile Češka, Madžarska in Poljska, leta 2004 potem še Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija. V EU so tega leta vstopile Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Bolgarija in Romunija sta še malo počakali.
[4] Čakali so namreč do Srebrenice in do daytonskega sporazuma, ki je Bosni in Hercegovini prinesel mir, Srbiji pa eno zadrego za drugo, navsezadnje vzpon in propad Đinđića, odhod Miloševića v Haag in odcepitev Kosova.
