Piše: Petra Janša
Ni se težko strinjati z mislijo evropskega poslanca Milana Zvera, da takoj po volitvah ljudje objavljajo svoja videnja, običajno še pod čustvenim vtisom celotne zgodbe. Po njegovem mnenju sicer ni pomembno, ali so kandidati strank stari ali mladi, novi ali uveljavljeni obrazi, ampak to, ali so kakovostni.
Če odmislimo vse nepravilnosti na slovenskih voliščih, najprej omenimo mit o novih obrazih, ki ga volivci radi kupijo od levičarske propagande. Na to je nedavno v pogovoru za Demokracijo opozoril evropski poslanec Milan Zver, a pri tem ni pozabil povedati, da bi desna sredina morala za naslednje volitve skupaj iznajti način, kako se zoperstaviti ad hoc stranki in t. i. novim obrazom, kot se je to spet zgodilo v primeru stranke Gibanje Svoboda. Tako kot sta se razkrojili stranki Mira Cerarja in Marjana Šarca, se bo po Zverovem mnenju hitro razkrojilo tudi Golobovo Gibanje Svoboda, saj, kot pravi, to nima veščih politikov in ne infrastrukture, predvsem pa ne terenske organizacije. »Praktično Golobova stranka nima nobenega atributa, da bi jo lahko imeli za politično stranko, ki so sicer steber moderne demokracije. Morda se bo združila s kakšno stranko, ki to ima,« je prepričan Zver.
Volilno telo še ni dovolj zrelo
Prav tako se lahko strinjamo z Zverom, ko meni, da slovensko volilno telo še ni dovolj zrelo in stabilno. »V starih demokracijah ljudje volijo na podlagi vrednotne bližine in racionalne presoje, katera izbira je zanje koristnejša. Pri nas pa jih dosti voli kar na podlagi simpatije/antipatije, ki je iracionalni dejavnik.« Tega se ustvarjalci javnega mnenja na levici zagotovo zavedajo. Zato v prihodnosti lahko po Zverovem mnenju pričakujemo še več t. i. novih obrazov in ad hoc strank oziroma list. »Na zadnjih volitvah ljudje večinoma niso prepoznali, da gre za sprego skrajne levice, proticepilcev in tajkunov iz omrežja old boys. Pač kupijo, še posebej če je poceni. Levici ni nikoli manjkalo denarja in v takih okoliščinah ni težko delati marketinga, še posebej če imaš za seboj dominantne medije.« In prav mediji, predvsem javna RTV in največja komercialna TV, bodo tudi v prihodnje v spregi s pravosodjem in z organi pregona ustvarjali politično sliko v Sloveniji. Žal.
Nehvaležni ali pozabljivi volivci?
Večkrat smo lahko tudi brali in poslušali komentarje, da je odhajajoči vladi treba priznati, da je z zdravstvenimi ukrepi med krizo zaradi covida-19 ohranila pri življenju precejšnje število ljudi, čeprav ukrepi niso bili optimalni. Tudi večino gospodarskih družb je z ukrepi ohranila pri življenju, s tem pa tudi zaposlenost ter dobro družin in posameznikov. Da pa je bila neustrezna in neuspešna njena komunikacija. To seveda ne drži, saj so glavno vlogo pri tem imeli spet dominantni mediji, med katerimi je prednjačila nacionalna RTV-hiša. Slednja je imela levji delež tudi pri poročanju o predsedovanju Slovenije Svetu EU ter zagotovitvi sredstev EU za okrevanje in odpornost. Čeprav so se vrstili komentarji, v katerih so odhajajoči vladi priznavali, da sta to dva odlična dosežka, pa volivci tega niso nagradili. Zdi se, da so ti nehvaležni ali pa pozabljivi. Lahko pa da se zdaj mnogi prek stranke Gibanje Svoboda nadejajo, kako bodo pristavili svoj piskrček, ko se bodo delili evropski milijoni.
Proruski moment v Sloveniji
Pri tem ne smemo pozabiti še enega pomembnega dejstva, in sicer proruskega sentimenta (beri finančne odvisnosti od Rusije), ki ga gojijo mnogi v Sloveniji. Čeprav so aktualnemu predsedniku vlade Janezu Janši še vedno priznali vodilnost (leadership) in pogum za obisk Kijeva, mnogi evropski in svetovni politiki zdaj sledijo njegovemu zgledu, pa tega slovenski volivci niso nagradili. Zato bo zanimivo gledati, kakšno zunanjo politiko bo zastavila nova vlada.
Verjetno se bo ponovila zgodba, ki smo jo gledali že v mandatu Pahorjeve vlade, ko smo imeli kar tri zunanje ministre, in sicer v podobi takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja, takratnega predsednika države Danila Türka in takratnega zunanjega ministra Samuela Žbogarja. Če je bil prvi bolj naklonjen ameriški politiki, pa sta druga dva vodila bolj kot ne prorusko politiko. Spomnimo, da so Rusi prav pod Žbogarjevem ministrovanjem v Ljubljani med drugim odprli Ruski center znanosti in kulture, da o graditvi Južnega toka ne bi govorili … Mimogrede, Samuel Žbogar je bil do leta 2020 na položaju posebnega predstavnika Evropske unije na Kosovu in vodja njene pisarne. Zdaj je na slovenskem zunanjem ministrstvu pristojen za OECD.
Vpliv civilne družbe
Na rezultat nedavnih volitev je vplivala tudi t. i. civilna družba, ki je po Zverovem mnenju v Sloveniji malo posebna. Kot je nedavno dejal za Demokracijo, je večji del civilnodružbenih ali nevladnih organizacij levo usmerjenih, saj jih finančno podpira leva politika. »So torej del politične strukture in kot take niso neodvisne in jih ne moremo imenovati civilna družba. Pravilneje bi jih bilo imenovati paracivilna družba ali urbana plemena v službi leve politike. Tradicionalni ustroj civilne družbe je nekaj drugega, ni financiran od države in ne služi politiki.« Pri tem je Zver komentiral še vpliv Cerkve na volitve. Meni, da se ta trudi dokazovati, da ima uravnotežen odnos tako levih in desnih, se pravi do tistih, ki so sovražni do nje, in do tistih, ki jo spoštujejo. To pa po Zverovem mnenju najbrž ni optimalni pristop.
Mlačna skupina Povežimo Slovenijo
In še nekaj besed o (ne)uspehu skupne liste Povežimo Slovenijo na nedavnih volitvah. Že res, da omenjeni projekt ni bil slabo zamišljen, a je postal tvegan, ko je Pivčeva s svojo listo šla po svoje. Tako Zver. »Stari nomenklaturi je samostojna pot Pivčeve seveda ustrezala, saj je lovila glasove predvsem v pomladnem taboru, še posebej na podeželju. Vsak, ki se malo spozna na politiko, je vedel, da sama ne bo zmogla vstopiti v parlament. Skupaj pa bi zagotovo. Skratka, opravila je nalogo za nekoga drugega. Kar zadeva SLS, naj poudarim, da gre za uveljavljeno blagovno znamko, vendar bo trajalo še veliko časa, da bo spet ‘in’.«
