Piše: Dr. Metod Berlec
Zdi se, da se zgodovina občasno ponavlja kot farsa. Leta 2000 (v času Bajukove vlade) se je zgodil politično-ustavni manever, ki je imel dolgoročne posledice. Poslanci ZLSD, LDS in njihovih političnih satelitov ter združene SLS+SKD Slovenske ljudske stranke so na predlog Mirana Potrča in ob asistenci Franca Zagožna izglasovali ustavno spremembo, ki je v ustavo zapisala popravljen proporcionalni sistem. S tem so zaobšli referendumsko voljo ljudi, saj so ti leta 1996 na predhodnem zakonodajnem referendumu večinsko podprli dvokrožni večinski sistem, kar je dve leti kasneje ugotovilo tudi slovensko ustavno sodišče. Posledično je prišlo do razkola znotraj komaj nastale združene SLS+SKD in nastanka Nove Slovenije – Krščanske ljudske stranke pod vodstvom Andreja Bajuka. Slednji je bil nato vsa leta svojega političnega delovanja stalna tarča dominantnih levih medijev, saj ni pristajal na to, da bi stranko, ki se je predstavljala kot krščanska ljudska, kasneje pa krščanska demokratska, vodili lobiji, povezani z (levim) vzporednim mehanizmom globoke države. In Koalicija Slovenija, ki sta jo vzpostavili stranki SDS in NSi, je bila nato ob Zboru za republiko ključni gradnik, temelj za zmago na državnozborskih volitvah jeseni leta 2004 ter nastop desnosredinske koalicijske vlade (SDS, NSi, SLS in DeSUS) pod vodstvom Janeza Janše. Vlade, ki je našo državo razvojno premaknila naprej in kot prva nova članica uspešno predsedovala Evropski uniji.
Danes, dobri dve desetletji po teh pretresih, se zdi, da je mlajša generacija politikov (Matej Tonin, Jernej Vrtovec, Janez Cigler Kralj, Robert Ilc in precej starejši Janez Pogorelec, ki je obseden z ustavnimi spremembami in s prvakom SDS), ki ta čas vodijo NSi, pozabila, zakaj je ta stranka sploh nastala. To se je zgodilo zato, ker njeni ustanovitelji niso želeli, da bi stranka s krščansko-ljudskimi vrednotami delala v interesu postkomunističnih omrežij in njenih novodobnih tranzicijskih derivatov. Da bi res zastopala interese izvorno demokratičnih sil, da bi zastopala interese dela naroda (in njihovih potomcev), ki je bil v prejšnjem režimu sistematično preganjan, zasmehovan in odrinjen na rob družbe kot drugorazreden. Pozabili so, da morajo delati v interesu svojih desnosredinskih volivcev, ne pa v interesu lobijev in levih dominantnih medijev ter komentatorjev, ki jih hvalijo, če igrajo t. i. koristne idiote za potrebe tranzicijske levice. Zadnja ravnanja vodstva te stranke so nenavadna, saj skupaj z Gibanjem Svoboda in SD predlagajo ustavne spremembe, ki zmanjšujejo vlogo državnega zbora in povečujejo vlogo predsednika republike. Pri tem se je treba zavedati, da v času demokratične Slovenije desna sredina še nikoli ni izvolila desnosredinskega predsednika republike, imela pa je (sicer šibko) desnosredinsko večino v parlamentu. Poleg tega NSi z nenačelnim sodelovanjem z GS onemogoča resen parlamentarni nadzor vladajoče leve koalicije in spornih rabot Roberta Goloba. Vse za ceno nekaj dobro plačanih služb v državnih in paradržavnih podjetjih.
Ob vsem tem se je mogoče strinjati s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki je na velikonočno soboto zapisal, da je stanje v resnici še slabše, kot če bi NSi formalno vstopila v vladno koalicijo: »To je lahko nekaj, s čimer se ne strinjamo, vendar bi bila to legitimna odločitev suverene stranke. Transparentna in bistveno bolj poštena od sedanje dvojne igre. Dejstvo je, da stranke NSi murgelska koalicija GS, SD in Levica ne potrebuje v vladi, ampak kot zaveznika v opoziciji.« Na ta način po Janši vzporedni mehanizem »1. navzven vzdržuje varljiv videz delujoče parlamentarne demokracije, hkrati pa onemogoča resen parlamentarni nadzor, saj so NSi, ki ima samo 8 poslancev in temu primerne kapacitete, dodelili vodenje obeh nadzornih komisij, KNJF in KNOVS; 2. preprečuje ustanovitev za koalicijo kritične preiskovalne komisije o rabotah Goloba v Gen-I; 3. s pomočjo NSi krepi dolgotrajne napore za osamitev SDS; 4. (strateško najpomembnejše) zagotavlja uresničitev ključnega cilja tega mandata, spremembe Ustave RS, s katerimi si levi pol: dokončno cementira absolutno oblast v sodstvu, demotivira podeželske volivce za udeležbo na volitvah, namesto parlamentarne demokracije uvede sebi prilagojen polpredsedniški sistem«.
Skratka, ob vsem tem čudi, da predsednik NSi Matej Tonin dopušča, da politično usmeritev in tempo stranki dajeta Robert Ilc in Janez Pogorelec, ki imate pri vsem tem čisto zasebne (poslovno-ustavne) interese, ki stranki dolgoročno škodijo.
