Piše: Gašper Blažič
Včeraj smo že poročali o velikem intervjuju z Aleksandrom Čeferinom za Delo, kjer je pojasnil svoje razloge, da kljub spremembi statuta Uefe leta 2027 ne bo kandidiral za nov mandat.
Kot je znano, se je 56-letni Aleksander Čeferin pri tem skliceval na utrujenost in tudi na družinske razloge.
Pri tem je seveda v maniri moralnega razsodnika dal vedeti, da je v politiki preveč oklepanja stolčkov – češ, sam se s tem ne obremenjuje in ni vezan na funkcije.
Čeferin zamolčal razloge za odhod
Toda zgodba je v resnici bolj zapletena. Aleksander Čeferin se je že v začetku svojega predsedovanja zapletel v več afer in kontroverznosti. Zapletlo naj bi se že na samem začetku. Po pisanju številnih medijev naj ne bi imel ustreznih kvalifikacij za predsedniško mesto, težko pa je tudi pozabiti očitke glede spornih kadrovskih odločitev, neodgovornega odnosa do varnosti na finalu Lige prvakov leta 2022 in Superlige.
Ob tem ni mogoče spregledati, da se je Čeferin precej zapletal – odločitev o tem, da ne bo več kandidiral, je sprejel bojda že pred pol leta (?), čeprav je še pred kratkim govoril drugače? No, kakorkoli že, očitno je zamolčal glavni razlog, da je v evropskem nogometu odslužil svoje in da bo “rezervo” iskal v političnem udejstvovanju. Kar je skozi vrstice že večkrat namignil.
Leta 2005: v domovino se vrne diplomat OZN Danilo Türk
Toda leta 2005 se je dejansko zgodila zelo podobna zgodba. 19. maja tistega leta je namreč v javnost prišlo sporočilo, da je tedanji generalni podsekretar za politične zadeve ZN, Britanec Kieran Prendergast napovedal upokojitev za konec junija 2005. No, izkazalo se je, da ne gre samo za upokojitev, pač pa za odstop: Prendergast je bil v odstop prisiljen zaradi celovitega procesa reform sekretariata ZN, za katerega velja, da je bilo na visokih položajih preveč Britancev, poleg tega pa se je sprl z ZDA zaradi politike do Iraka. Tiskovni predstavnik ZN Stephane Dujarric je ob najavi Prendergastovega odstopa napovedal, da ga bo nasledil nekdo, ki bo lahko ohranil kontinuiteto dela oddelka za politične zadeve. Imena morebitnega naslednika sicer ni spooročil, vendar pa sta bila v oddelku za politične zadeve le dva pomočnika generalnega sekretarja ZN, ki bi lahko bila logična naslednika. Eden od njiju je bil tedanji pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve ter nekdanji slovenski veleposlanik pri ZN dr. Danilo Türk, je tedaj poročala STA.
Ime Prendergastovega naslednika so sporočili nekoliko kasneje. Tedanji generalni sekretar OZN Kofi Anan je namreč za to funkcijo izbral nigerijskega diplomata Ibrahima Gambarija. Türk je nato 13. junija 2005 za STA potrdil, da se je odločil za odstop s položaja pomočnika za politične zadeve, češ da je sam precej boljši kandidat od Nigerijca po vseh kadrovskih pravilih. Zaradi tega je bil pred odločitvijo, ali naj vztraja na položaju, ali pa iz načelnih razlogov odstopi, je dejal. Odločil se je za slednje, o čemer je obvestil tudi Anana, ta pa mu je povedal, da odločitev razume. Na vprašanje, če mu je znano, zakaj je bil izbran Gambari, je Türk odgovoril, da se je govorilo, da je svojega človeka na položaju zahtevala afriška skupina držav. Takšnega kriterija sicer ni, vendar četudi bi bil, potem je jasno, da je na višjih položajih v sekretariatu ZN veliko slabše zastopana vzhodnoevropska skupina, v katero spada tudi Slovenija. Ob tem je še napovedal, da ostaja na svojem položaju do poletja, “nakar se bo vrnil v Slovenijo, kjer bo nadaljeval kariero profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani”.
Toda za “načelno držo” se je dejansko skrival povsem drug razlog, ki je na dan prišel šele veliko kasneje. Türk je namreč po spoznanju, da je “izvisel”, sprožil kampanjo proti Gambariju. Tako je junija 2005 pisal pisma in pošiljal elektronska sporočila po ZN, v katerih je javno izrazil jezo in ogorčenje nad Ananovo odločitvijo. Gambarija je označil za ‘outsiderja’ in nekoga z veliko manj izkušnjami, kot jih je imel sam, ter protestiral tej izbiri pod generalnega sekretarja. Seveda je bilo jasno, da je ta poteza v ZN močno odmevala in da je Türk s svojim ravnanjem napravil diplomatski ‘faux pas,’ kar je pomenilo konec kariere v ZN, saj je pokazal, da nima dobrega političnega instinkta, še najbolj pa se je osebju OZN zameril s svojo aroganco, kar so potrdili tudi viri iz palače OZN v New Yorku. Zato je bil odhod iz OZN pravzaprav edina stvarna opcija.
Kot je znano, se je veliko let kasneje Türk neuspešno potegoval za funkcijo generalnega sekretarja ZN, a bistveno je to, kar se je zgodilo po njegovem prihodu iz New Yorka. Kot je znano, se je celo ponujal pomladnim strankam, da bi bil njihov kandidat za ljubljanskega župana na volitvah leta 2006, vendar je dr. Peter Jambrek opozoril javnost na Türkova stališča glede plebiscita leta 1990. Leta 2007 je Türk pristal na predsedniško kandidaturo s podporo treh strank: (ZL)SD, Zares in DeSUS, v drugem krogu se je tem strankam pridružila še LDS. Vendar naj bi Türka najprej na pogovor o kandidaturi povabil tedanji predsednik SD Borut Pahor, ki je tistega leta okleval, ali naj kandidira za predsednika republike (kar ni storil), se je pa za kandidaturo odločil pet let kasneje in Türka po enem mandatu premagal. Kot je znano, si je Türk, ki je sedaj tudi podpornik sedanje predsednice Nataše Pirc Musar, nabral precej zdrsov, ki so kasneje vplivali tudi na njegovo neuspešno kandidaturo za generalnega sekretarja ZN. Türk nikoli ni skrival svoje prokremeljske usmeritve, Američani so mu šli strašansko na živce.
Od Türkovih hvalnic Chavezu, Hude jame pa do srečanja Čeferina z Lukašenkom
Mimogrede: v kratkem, tj. 3. marca 2024, bo minilo petnajst let od predrtja zadnje, enajste betonske pregrade v rovu sv. Barbare v Hudi jami, ki velja za sedaj najbolj razvpito komunistično morišče. Prav ob osmem marcu 2009 so novinarji Türka ob obisku v Trbovljah spraševali, ali se bo poklonil žrtvam v Hudi jami, on pa je zaničljivo odgovoril, da o drugorazrednih temah ne bo govoril.
Kar pa pravzaprav ni nič nenavadnega, če pomislimo, da je v intervjuju za Metropolitan že pred napovedjo predsedniške kandidature odgovarjal tudi na vprašanje o sedaj že pokojnem venezuelskem diktatorju Hugu Chavezu:
“Hugo Chavez je po mojem mnenju zelo spreten politik in me je impresioniral z izredno podrobnim poznavanjem naftnega gospodarstva, s katerim je lahko razorožil sogovornike. Pri sebi je imel knjigo, blok, v katerem je imel zapisane vse mogoče podatke o tem, kako se vodi naftno gospodarstvo. Videlo se je, da, prvič, pozna podrobnosti in, drugič, da zna nastopati na politični sceni in da v tem uživa. Fizično uživa v tem, da je na sceni, da govori z ljudmi, da jim pripoveduje, in hkrati za kulisami zelo dobro pove sogovorniku, da se zaveda, od česa je odvisna njegova politična moč in kako bo zagotovil prevlado svoje volje.
Dokazal je, da je tega tudi sposoben. Seveda je vse to napravil z volitvami. Hugo Chavez je predsednik, ki je dobil največje število volitev v Latinski Ameriki. Kar naprej je opozicija zahtevala nove volitve, kar naprej je bilo tako, da je on potem te nove volitve sprejemal in na njih zmagoval. Jasno, da je pri tem delal tudi velike usluge revežem, ki so njegova volilna baza. Ko sva bila v njegovi palači Miraflores v Caracasu, mi je pokazal pobočja nad njo. Caracas leži v kotlini. Znotraj ležijo bogatejša naselja, na pobočjih pa favele, ki se tam imenujejo ranchos. »Ljudje, ki stanujejo v ranchosih, so moji privrženci,« je razlagal. »Zagotoviti jim moram zdravnike, zagotoviti jim moram to, da bodo lahko šolali otroke in da bodo otroci v šolah imeli malico.« Popolnoma jasno mu je bilo, da bo imel, če bo to zagotovil, dovolj podpore in da se mu ni treba ničesar bati.
Je zelo praktičen človek in zelo ponosen na to, da je to naredil s pomočjo svoje mreže. Tega ni skrival. Saj je vseeno, zakaj ljudje glasujejo za predsednika. Če je to dosegel s tem, da otroci v šolah niso lačni, je to popolnoma legitimno. Opozicija tega ni bila sposobna.”
No, tudi Čeferinu stiki z diktatorskimi režimi niso tuji. To navsezadnje kaže tudi njegovo prijateljsko srečanje z beloruskim diktatorjem Aleksandrom Lukašenkom. Čeprav so se pogovarjali menda samo o nogometu:
https://president.gov.by/en/events/meeting-with-uefa-president-aleksander-ceferin-22032
Kasneje naj bi – verjetno pod pritiskom kritik – Čeferin priznal, da so razmere v Belorusiji res problematične in da bo ta država težko gostila kakšen mednarodni turnir.
Imata pa Čeferin in Türk zagotovo nekaj skupnega: zamolčala sta resničen razlog svoje vrnitve oz. slovesa od visokih funkcij v tujini. Bomo Slovenci spet ponovili napako iz leta 2007 in nasedli “cesarjevim novim oblačilom”?
