Ob spominu na obdobje slovenske osamosvojitve velja izpostaviti tudi zadnjega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića. Hrvat, rojen v Konjicu, je bil projugoslovansko, vendar hkrati tudi liberalno usmerjen komunist, ki je zagovarjal reforme. Zahod je vanj polagal velikanske upe, češ da bo on tisti, ki bo rešil Jugoslavijo pred razpadom.
Vendar je Ante Marković naredil usodno napako. Po obisku ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške, ko je vodja ameriške diplomacije zgolj ponovil ostro stališče do »seperatistov« iz obeh upornih republik, je premier razpadajoče države računal na to, da bo na lahek način opravil s secesionizmom. Že sredi junija, ko je obiskal Slovenijo in glede reševanja vojaških vprašanj (Slovenija ni hotela več izročati sezname vojaških nabornikov za JLA) ter carine, je v svojem govoru v skupščini RS namignil, da se »mora najti rešitev, s katero bodo regulirali služenje vojaškega roka in vsa vojaška vprašanja, v nasprotnem primeru, se bojim, da bomo morali namesto demokratizacije poseči po nekih drugih sredstvih«.
Takoj po sprejemu temeljnih osamosvojitvenih aktov pa je zvezni izvršni svet (vlada v Beogradu) na nočni seji sprejela sklep o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne meje ter o gibanju v obmejnem pasu. Ta sklep je JLA vzela kot dovoljenje, da lahko zasede mejne prehode v Sloveniji z Italijo, Avstrijo in Madžarsko tudi z uporabo orožja (češ da varuje enote zvezne milice ter carinike), obenem pa uniči novonastajajoče kontrolne točke na meji s Hrvaško. Seveda je bilo takšno postopanje JLA neustavno, saj predsedstvo SFRJ, ki je kot edini organ vrhovnega poveljstva lahko sprejel odločitev o vojaški intervenciji, takrat ni bilo v funkciji, ker je Srbija sredi maja 1991 minirala izvolitev Stipeta Mesića za novega predsednika predsedstva SFRJ.
Seveda obstajajo zelo različna mnenja o tem, ali je Marković res kriv za agresijo JLA proti Sloveniji. Nekateri menijo, da je vojsko usmerjal izključno tedanji srbski predsednik Slobodan Milošević, o Markoviću pa pravijo, da sklep ZIS ni dajal nobene neposredne legitimacije za začetek akcije JLA Okop (Bedem), ki je bila pripravljena že prej. Torej naj bi JLA ravnala na lastno pest – a če bi to držalo, bi verjetno intervenirala že prej, saj je že prejšnji predsednik predsedstva SFRJ Borisav Jović s svojim odstopom ustvaril ustavni vakuum, ki bi ga vojska lahko izkoristila, vendar ga ni. Po nekaterih podatkih zato, ker je bil zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević dosleden legalist.
Ante Marković – hotel je reformirati državo, vendar je prišel na oblast vsaj desetletje prepozno … (vir: YouTube)
Marković je večino svoje kariere sicer preživel kot direktor tovarne Rade Končar v Zagrebu, v politiko se je vključil šele v osemdesetih letih, ko je najprej postal predsednik Izvršnega sveta SR Hrvaške, nato pa še predsednik predsedstva iste republike. Leta 1988 ga je na tej funkciji nasledil Ivo Latin, Marković pa je svoj vrhunec kariere doživel slabo leto pozneje, ko je od Branka Mikulića »podedoval« funkcijo predsednika jugoslovanske vlade. V vladno ekipo so se tako vključili tudi štirje Slovenci: Živko Pregl (eden od treh podpredsednikov ZIS), Darko Marin (sekretar za informiranje), Jože Slokar (sekretar za promet in zveze) ter Franc (Feri) Horvat (odgovoren za gospodarske odnose s tujino). Vendar je bilo »beograjskih Slovencev« še precej več, saj so bili med namestniki ministrov oz. zveznih sekretarjev številni Slovenci: admiral Stane Brovet (obramba), nekdanji šef slovenske SDV Ivan Eržen (notranje zadeve), Zvone Dragan (zunanje zadeve), Dagmar Šuster (trgovina), itd. V zunanjem ministrstvu SFRJ je takrat deloval tudi Ivo Vajgl, sedanji evropski poslanec.
Jasno je bilo sicer, da so imeli pri imenovanju obrambnega in notranjega ministra v vladi SFRJ močno vlogo predvsem predsedstvo SFRJ in vsi tisti, ki so stali za njim. Zato Marković ni mogel uresničiti svoje želje, da jugoslovanski notranji minister postane Janez Zemljarič, ki je bil najprej v Sloveniji šef Udbe, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik republiškega izvršnega sveta in nato v času Milke Planinc tudi podpredsednik zvezne vlade. V tistem času je funkcijo notranjega ministra nekaj časa opravljal razvpiti Stane Dolanc. Zanimivo je, da se srbski vožd Slobodan Milošević z izbiro Zemljariča ni strinjal, Markoviću pa je priporočil imenovanje Jožeta Slokarja, nekdanjega šefa na Železniškem gospodarstvu Ljubljana (sedaj Slovenske železnice), za prometnega ministra, kar pa je pozneje menda obžaloval. A Slokar naj bi bil takrat sprejemljiv, ker je edini disciplinirano zagovarjal zamrznitev plač na železnicah – v drugih republikah menda tega niso upoštevali.
Je pa Milošević Markoviću za notranjega ministra nato vsilil generala drobne postave Petra Gračanina, ki je bil Miloševićev predhodnik v srbskem predsedstvu, seveda po tistem, ko so dosegli politično likvidacijo Ivana Stambolića, nekdanjega Miloševićevega tesnega prijatelja. Ni sicer znano, po kateri liniji je Marković tako cenil Zemljariča, saj je bil Marković znan kot tehnokratsko usmerjen politik, ki je celo ustanovil svojo stranko (Zveza reformnih sil) ter svoj televizijski medij (Yutel), kot reformator z nasmeškom pa je prepričeval svetovno javnost, da se Jugoslavija lahko reši, samo pomagati ji je treba. Kot je znano, je Zahod podprl enotnost Jugoslavije, hkrati pa tudi njen prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo, vendar se ni zavedal, da je to dvoje skoraj nemogoče doseči v tako heterogeni državi, ki je takrat pokala po vseh šivih. Razne variante s konfederacijo, simetrično federacijo itd. se niso posrečile, prav tako tudi ne pogovor predsednikov jugoslovanskih republik o sporazumni razdružitvi.
In Zemljarič, po rodu s Štajerske in mož nekdanje socialistične ljubljanske županje Tine Tomlje? Po koncu politične kariere se je posvetil gospodarstvu in je še vedno zelo aktiven kot »stric iz ozadja«. Sicer pa je obstajalo precej nekdanjih udbovskih »represivcev«, ki so nato postali gospodarski reformatorji, med drugim tudi Boris Kraigher, celo razvpiti Mitja Ribičič se je ob koncu svoje kariere oprijel kulturnega marksizma in gesla »s knjigo nad knjigo«.
Marković je s svoje funkcije odstopil 20. decembra, pet dni pred odstopom sovjetskega reformno usmerjenega voditelja Mihaila Gorbačova. Obe državi avtentičnega socializma, Jugoslavija in Sovjetska zveza, sta takrat že razpadli, čeprav je Bosna in Hercegovina neodvisnost razglasila šele spomladi 1992, že v objemu krvave vojne. Markoviću so njegovi sorojaki s Hrvaške strahovito zamerili njegov zelo pozen odstop, ki se je zgodil šele mesec dni po strahovitem pokolu na Ovčari pri razrušenem Vukovarju. Nič čudnega, da je »reformator z nasmeškom« velik del preostanka svojega življenja preživel v Gradcu. Umrl je leta 2011 v Zagrebu.
