Piše: Ivo Žajdela
Peter Božič je moral biti res izjemna osebnost, saj so mu letos v Ljubljani postavili že drugi spomenik, pa še knjigo spominov na pijanska 50. leta so mu objavili. Prvi spomenik mu je postavil župan Janković ob nekdanji Titovi cesti, kakor jo je poimenoval Božič.
Založba Beletrina je izdala literarizirane spomine z naslovom Ko oblasti sploh ni, ki jih je v 90. letih napisal pisatelj Peter Božič (1932–2009), nedavno pa naj bi jih po naključju našel sodelavec založbe. Božič je opisal svoje pivske dogodivščine v 50. letih.
Na straneh 69–71 lahko beremo, kaj je zapisal o enem takšnih pogovorov z pivsko druščino v ljubljanskem lokalu Rio: »Karel Zelenko /slikar/ je bil nekako nad tem, Čopič /slikar Ivan Seljak Čopič, 1927–1990/ pa se je ohranjal predvsem z ilustracijami, le včasih je še kaj naslikal. Tudi slikarje je nova oblast pustila na cedilu, kot je navadne borce. Zanjo je bilo partizanščine dovolj, ravno toliko, da je na njej gradila legaliteto svoje oblasti, partizani, pa naj so bili to borci ali umetniki, ki so izhajali iz teh vrst, so bili oblasti še kako odveč. Popolnoma lažna je namreč predstava, ki so jo ustvarili tisti, ki že v tem času niso marali OF, da so partizani zasedli vse položaje in niso pustili dihati nikomur. Položaje so zasedli majski hrošči, partizanov ni potreboval nihče, niso bili tako zelo razpoložljivi za oblast kot tisti, ki imajo slabo vest. In ponovitev te podobe doživljam vsak dan pri najbolj ‘gajstnih’ desničarjih in upam, da ne bom doživel nobenega izbruha svobode več. Dva sta bila dovolj, na las enaka.«
Balantičev nahrbtnik
»Dr. Aleš Bebler je bil že tedaj bolehen in je prihajal v ta krog /popivanje v ljubljanskem lokalu Rio/ bolj poredko, mislim pa, da je nehal hoditi, ker ga je prizadelo tisto, kar je pripovedoval Čopič in česar sploh ni mogel razumeti.
Čopič je bil namreč v Dakijevi četi /»narodni heroj« Stane Semič – Daki, 1915–1985/, ko je obkolila Grahovo in nazadnje domobranski bunker v cerkvi, kjer je bil Balantič /pesnik France Balantič/. Da so ga kaj pretirano klicali iz cerkve, je larifari, ker je bilo jasno, da ne bo prišel, saj bi ga njegovi takoj počili, če bi napravil le korak ven. Čopič je rekel, da se je okoli tega spletlo precej legend, dejstvo pa je le eno. Res so jih pozivali k predaji zlasti zaradi žensk in otrok, ki so bili v vasi in so bili to njihovi bratje in očetje, vendar Dakiju ni bilo do tega, da bi se sploh kdo rešil. Kadar so bili spopadi, so šli do izničenja in uničenja.
In tako je zgorela cerkev in skoraj vsi domobranci v njej, našli pa so skoraj nepoškodovan nahrbtnik, in Daki je ugotovil, da so notri zapiski, najbrž pesmi, in da naj jih varuje z nahrbtnikom vred tisti, ki je v četi kulturnik. To pa je bil Čopič.
‘In zakaj?’ je vprašal Dakija.
‘Zato, ker je to zapuščina pesnika Balantiča,’ je rekel Daki.
‘In kaj mi če Balantič,’ je spraševal Čopič naprej. ‘Pesnikov je kot listja in trave in ne rabimo poleg naših še njihovih.’
‘Imaš, da ga varuješ, drugače bo hudič,’ je ukazal Daki. Na prvem jurišu je nahrbtnik odletel napol raztrgan od šrapnela minobacača, Čopič pa je odnesel cel hrbet in glavo.
‘Meni je Balantič rešil glavo s pesmimi,’ je zaključil svojo pripoved Čopič in dr. Aleš Bebler se je razjezil.
‘Ali veste, da imamo silno malo tako sijajnih pesnikov, kot je bil Balantič. Zame sta mogoče še dva. Ja, samo še dva. In vam so dali ta nahrbtnik, zato da ga čim prej izgubite?’
‘Nisem ga izgubil, šrapnel ga je raznesel,’ se je opravičeval Čopič.
‘Tak nahrbtnik se zakoplje, tako smo ohranili vse take reči, ki smo jih hoteli, vi in Daki tega očitno niste hoteli.’
‘Mogoče Daki ne ali pa ga ni brigalo več kot toliko. Mene pa sploh ni, ker o tem Balantiču, razen da je bil domobranec in da me je iz zvonika v Grahovem hotel ubiti, nisem vedel nič. Tovariš, vojna je bila, in vi jo poznate.’
Pozneje mi je postalo jasno, da je bilo to, kar je imel s Čopičem, bolj posledica njegovega globokega nezadovoljstva z vsem, kar se je dogajalo, pa ga je izražal v takih sporih, ki so imeli precej drugačno podlago, a je vseeno šlo za isto stvar.
Bil je komisar mednarodne brigade in nikoli ni bil poceni špekulant, kot so zdaj tile, ki ga odstavljajo in mislijo, da jim bo to navrglo večno oblast.«
Velikodušni Daki
Tako naj bi se o Balantičevem nahrbtniku in njegovih pesmih v njem pogovarjala pivska druščina v 50. letih. Najprej, v spominih na svoja mladostna leta v 50. letih je Peter Božič opisal le svoja neskončna popivanja v različnih družbah po ljubljanskih bifejih, največ s pesnikom Gregorjem Strnišo. Gre za veliko »rekla kazala« in za spomin okoli 40 let nazaj o tem, kaj so se pogovarjali.
V spominskem utrinku o pogovoru med Božičem, Alešem Beblerjem in slikarjem Ivanom Seljakom Čopičem o Balantiču in njegovem nahrbtniku s pesmimi je več dvomljivih in tudi napačnih podatkov.
Najprej, Dakijevi partizani domobranske postojanke in s tem Balantiča niso uničili v cerkvi v Grahovem, ampak v Krajcevi hiši, ki je stala sredi vasi, blizu cerkve, vendar na drugi strani ceste. Hišo so partizani povsem uničili s topniškim obstreljevanjem iz neposredne bližine, in zažgali z domobranci vred. Zažgali so tudi cerkev na drugi strani ceste, vendar zato, ker sta bila v zvoniku dva domobranca. Oba so lahko ubili le tako, da so zažgali cerkev. V cerkvi ni bilo ne postojanke ne Božičevega »bunkerja«. Že to je torej sumljivo, kako bi Seljak Čopič govoril o cerkvi, če je bil prisoten pri tem uničevanju.
Tudi zgodba o Balantičevem nahrbtniku je malo verjetna. Partizani so domobransko postojanko uničevali ponoči, bilo je strašno razdejanje, Krajceva hiša s tridesetimi tam ubitimi in zažganimi domobranci, tudi z Balantičem, pa povsem uničena. Daki pa naj bi bil v njej našel nahrbtnik, ki naj bi bil Balantičev. Poleg tega je splošno znano, da je bil Semič – Daki divjak, poosebljena surovina, za njim je bilo že veliko število Slovencev, ki jih je umoril, pa naj bi imel smisel za Balantičeve pesmi, za pesmi domobranca, ki so jih imeli partizani za smrtne sovražnike?
Partizanska »logika«
V pripovedi je tudi komunistično-partizanska »logika«, izrekel naj bi jo bil Bebler, da bi morali nahrbtnik zakopati, da bi ga s tem rešili. Logično bi bilo, da bi ga predali komu v vasi in bi bilo tako več možnosti za rešitev kot pa verjetno uničenje v zakopani zemlji. Tudi 27 ranjencev po uničenju Turjaka malo pred tem, sredi septembra 1943, so raje uničili z množičnim pomorom, kot pa da bi jih pustili tam in bi jih že pozneje kdo drug reševal oziroma jim pomagal. Znana je izjava nekega borca, ki je v pogovoru z njim Mladini (29. 9. 2003), naredil ga je Bernard Nežmah, izjavil: »Kaj bi z njimi? V bolnico ga ne moreš peljati, ker jih ni bilo …« Totalitarnost torej, samo mi, samo naš svet, vse drugo ne obstaja, ne to, da bi nahrbtnik pustili v vasi, ne da bi ranjence pustili pri uničenem gradu in bi že nekdo poskrbel zanje. Ta drugi ni obstajal, in kot dobro vidimo v levičarski miselnosti, ne obstaja niti danes.
Božič in Broz
V 90. letih je bil Peter Božič član LDS. Ljubljanski župan Zoran Janković je Božiču, ki je v življenju imel malo služb in je torej veliko živel v revščini, omogočil, da je vsaj na stara leta, ko je bil star okoli 70 let, imel službo. Vrsto let je bil ljubljanski mestni svetnik. Toda, to je posebej zanimivo, poleg mnogih drugih protokolarnih funkcij so mu zaupali še predsedovanje komisiji Mestne občine Ljubljana za poimenovanje ulic in naselij.
Prav njegova zasluga je, da so vrsto ljubljanskih ulic in cest poimenovali po osebnostih z leve politične scene. Toda ne le to, zvestobo svojim levim in proudbovskim volivcem ter levičarski triumfalizem pred desnimi so izkazali tako, da so novo severno vpadnico za Bežigradom poimenovali Titova cesta. Pobudo, da to cesto poimenujejo po Josipu Brozu Titu, je dal prav Božič leta 2009, in ker je vodil primerno komisijo, je ta njegovo pobudo tudi sprejela, Janković pa prek mestnih služb udejanjil. Vsem je bilo jasno, kdo je bil Josip Broz Tito, da je bil odgovoren za strašne zločine, da je bil tipičen komunistični diktator in zločinec. Odveč je zato vprašanje, komu in zakaj so jankovići in božiči postavljali ta spomenik v prestolnici slovenskega naroda. Broz je bil totlitarec, in ker smo totalitarci mi, je on naš simbol.
Poveličevanje komunizma
4. oktobra 2011 je Ustavno sodišče RS razsodilo, da je bilo poimenovanje ceste po Titu protiustavno. Imenovanje je razveljavilo, ker je bila določba Odloka o določitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana, s katerim je Jankovićev mestni svet novo cesto poimenoval po diktatorju Brozu, »v neskladju z ustavnim načelom spoštovanja človekovega dostojanstva iz 1. člena Ustave Republike Slovenije in ker gre za poveličanje totalitarističnega režima. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je zato mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu. V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima protiustavno«.
Za zasluge kar dva kipa
Danes, leta 2022, ima Peter Božič v Ljubljani kar dva spomenika. Prvega mu je za njegove zasluge, tudi zato, da je predlagal Titovo cesto, oktobra 2014 postavil Zoran Janković. Postavil ga ni kamor koli, ampak na točno določeno mesto, ob zelo obiskano pešpot, tudi »pot ob žici«, ki vodi iz Stožic proti Žalam, ob nadvozu nad Štajersko cesto. Kip mu je postavil torej ob cesto, ki jo je leta 2009 poimenoval po diktatorju in zločincu Brozu Titu.
A očitno je takšne treba slaviti. Zato so mu LDS-ovci, predvsem Jožef Školč, letos postavili še en spomenik, tokrat kar v samo središče Ljubljane, na vrtu Društva slovenskih pisateljev, kjer je do zdaj stal le kip pisateljici in nekdanji predsednici DSP Miri Mihelič. Oba kipa je izdelal kipar Mirsad Begić.
Ob postavitvi doprsnega kipa Petra Božiča na vrtu Društva slovenskih pisateljev septembra letos je Jožef Školč dejal: »Veseli nas, da je Peter Božič dobil mesto, kjer je bil dejansko prisoten, ne pa da njegov spomenik stoji na Poti spominov in tovarištva med Bežigradom in Žalami.« Školč je govoril v množini, veseli jih.
Omerza o Božiču
Na spletni strani Siol.net se je 21. septembra ogorčeno oglasil publicist in raziskovalec zločinov Udbe Igor Omerza. Spomnil je na udbovsko zadevo iz sredine 70. let, ko sta novinar Dela Viktor Blažič in sodnik ljubljanskega sodišča Franc Miklavčič, oba sta bila skrita simpatizerja takrat od režima preganjanega Edvarda Kocbeka, konec leta 1975 v Pahorjevi tržaški reviji Zaliv objavila prispevka (v prid Kocbeku) pod lažnima imenoma. »Čuječa Udba, ki se je po Trstu sprehajala kot po Ljubljani, je hitro ugotovila, kdo sta resnična pisca, kar ni bilo težko, saj je intenzivno pokrivala tako Edvarda Kocbeka (kodno zalezovan po Udbi kot Bohinjski) kot Borisa Pahorja (kodno zalezovan po Udbi kot Jambor) in tudi Viktorja Blažiča (kodno zalezovan po Udbi kot Blaž) ter Franca Miklavčiča (kodno zalezovan po Udbi kot Privesek).
Kocbekov komentar
»Vrh režima se je odločil zapreti Blažiča in Miklavčiča, pa ne toliko zaradi pisanja v Zalivu, ampak zaradi njune povezave s Kocbekom, ki je marca 1975 v knjižici Edvard Kocbek – pričevalec našega časa razkril in obsodil komunistični povojni pomor razoroženih domobrancev in totalno dolomitsko-partijsko podreditev (februarja 1943) sicer že poprej samo formalno koalicijske Osvobodilne fronte. Ker si Kocbeka, predvsem zaradi njegovega mednarodnega ugleda, niso upali zapreti, v njegov bran se je odločno postavil tudi svetovno znani človekoljub, pisatelj in Nobelov nagrajenec Heinrich Böll, se je vrh partije spravil na ‘manjši’ ribi. Nekoga je bilo pač treba zapreti, da bi ustrahovali druge, pokazali svoje mišice slovenskemu prebivalstvu in pomirili beograjsko komunistično centralo s Titom na čelu.«
Sodelavec Udbe
Udba je 17. maja 1976 aretirala in režimsko pravosodje je uprizorilo montiran politični proces, formalno zaradi pisanja v Pahorjevem tržaškem Zalivu (pri Miklavčiču so dodali še vsebino njegovega zasebnega dnevnika, kjer je pisal o samostojni Sloveniji). »Boris Pahor, živeč v Trstu, ob tem ni sedel križem rok, ampak je z vsemi silami, ki jih je imel na razpolago, tolkel po tem sramotnem pravosodnem postopku in zahteval osvoboditev obeh prijateljev in sodelavcev. Tako je npr. 23. januarja 1977 poslal cirkularno protestno pismo 103 članom Društva slovenskih pisateljev, živečih v Sloveniji. V pismu je apeliral na pisatelje, da se zavzamejo za sodno preganjana kulturnika.
Slovenska tajna politična policija je prestregla kar 68 primerkov tega cirkularja in o tem sestavila zaupno Informacijo za slovensko komunistično vodstvo ter mu hkrati sporočila, »da le redki prejemniki zavračajo ta Pahorjev ‘apel’. Med temi je novinar in publicist Peter Božič, ki izjavlja, da je želel najprej ostro odgovoriti Pahorju, zdaj pa resno razmišlja, da bi veljalo javno spregovoriti o tem, zlasti še zaradi dokaj nerazumljive politike vodstva društva književnikov, in pripravlja oster napad v tisku.« Iz tega udbovskega poročila je tudi razvidno, da je Božič sam predal Pahorjevo pismo organom za notranje zadeve, torej Udbi.«
Udinjanje tajni policiji
Ob tem je Igor Omerza še dodal, da je Viktor Blažič konec leta 2009 v Reporterju izjavil: »Ko sem po pomilostitvi leta 1977 prišel iz zapora, me je /Peter Božič, op. Omerza/ napadel, da se grem heroja … Kaj takega ni bilo v moji naravi. Pač pa je moj primer – predvsem to, da se pred sodiščem nisem pokesal – šel v nos Petru Božiču, za katerega je bilo udinjanje tajni policiji nekaj normalnega.«
K temu je Omerza zapisal: »Ker je bil pred procesom proti Vikiju Blažiču književnik in novinar Peter Božič njegov sostanovalec v sobici uredništva reportažne strani na Delu, sem prepričan, da je imela Udba, prek Božiča, odličen nadzor tudi nad ‘predobsodilnim’ delovnim okoljem Viktorja Blažiča.
Torej, če povzamem, je književnik Peter Božič, v ‘svinčenih’ slovenskih sedemdesetih letih 20. stoletja – izraz je skoval prav Viki Blažič – podpiral montiran politični proces proti dvojici Blažič – Miklavčič in ovajal Borisa Pahorja tajni policiji zaradi njegovega zavzemanja za zaprta kulturnika!«
