Piše: Spletni časopis
“Ob poslušanju opravljenega pogovora je bilo moč zaslediti navedbe, ki bi lahko Delo izpostavile pravni odgovornosti. V intervjuju je Mojca Šetinc Pašek navedla nekaj hudih obtožb proti povsem konkretnim osebam. Pri tem pa očitki izvirajo zgolj iz namigovanj virov”.
Tako je za Tarčo odgovorni urednik Dela in Slovenskih Novic Bojan Budja ta teden pojasnil, zakaj niso objavili pogovora Suzane Kos in Barbara Eržen z Mojco Pašek Šetinc na Delu Stojana Petriča, v katerem je Pašek Šetinčeva opozorila, kako s preiskavami Vesna Vuković in Robert Golob obračunavata s političnimi tekmeci in mediji, ki niso podrejeni Svobodi in za to zlorabljata tudi finančno upravo države (FURS), podatki pa potem preko preiskovalne komisije potujejo v medije, ki jih obvladujeta, denimo, Necenzurirano. Novinarja tega portala Tomaža Modica, ki je dolgoletni tesni sodelavec Vesne Vuković, so vladajoči celo zaposlili v preiskovalni komisiji za nadzor medijev in novinarjev, ki so nazorsko blizu desnici in mu omogočili dostop do vseh podatkov, za kar ga v državnem zboru tudi plačujejo.
Pojasnilo odgovornega urednika Budje se zdi neresnično. Skoraj povsem neverjetno je, da bi se urednik Delo ustrašil “pravne odgovornosti”. Torej sodišča. Vem, ker sem bil sam nekoč odgovorni urednik Dela. In drugih medijev. Budja je eden najbolj izkušenih odgovornih urednikov in novinarjev, ki je kot novinar sprožil številne afere. Bila sva sodelavca na Večeru in na Delu. Da bi se bal tožb, verjetneje bi šlo za tožbe Svobode Roberta Goloba in Vesne Vuković, je skoraj smešna zamisel. Vsebine intervjuja sicer natančno ne poznamo. A na sodišču vladajoči, če bi tožili Delo zaradi izjav poslanke Mojce Pašek Šetinc v posnetem intervjuju, ne bi imela skoraj nobene možnosti za zmago. Za izjave je namreč odgovorna poslanka in ne medij. Velik časopis pa si z lahkoto lahko privošči dobre odvetnike, sodni spor pa bi jim, ko gre za bralce, celo koristil, zadnja leta veliko odmevnega, ko gre za novinarstvo, namreč niso pokazali.
Razlog, da intervjuja niso objavili, je najbrž bolj preprost, a je to odgovorni urednik moral zamolčati in se je Budja na strah pred “pravno odgovornostjo”, torej pred sodiščem, le izgovarjal. Intervjuja, to pojasnilo se zdi bolj logično, niso objavili, ker si Stojan Petrič ni želel zamere Roberta Goloba in Vesne Vuković, ki bi se lahko maščevala Kolektorju, ki ga vodi in ki za državo izvaja milijardne gradbene posle, tudi gradnjo drugega tira. Zainteresirani pa so tudi gradnje in obnove železniških postaj, v kar Alenka Bratušek ravno usmerja stotine milijonov evrov. Davkoplačevalskih. S tem je mogoče kupiti veliko. Časopisno podjetje Delo, ki ga je Petrič kupil za manj kot deset milijonov evrov, je za Kolektor predvsem sredstvo zagotavljanja teh poslov. Kar bi jih lahko ogrozilo, je ustavljeno. Ta “pravna odgovornost” je bila v ozadju.
Težava pa je, da se je za to, da intervjuja niso objavili, razvedelo, za kar je poskrbela najprej Mojca Pašek Šetinc sama, ki je to objavila na svojem družabnem omrežju, a brez pikantnih podrobnosti, za katere pa je poskrbel Bojan Požar, ker so v preiskovalni komisiji podatke, da bi ga diskreditirali, zbirali tudi o njemu osebno. Intervju in obtožbe Pašek Šetinčeve so zaradi tega odmevale celo še bolj kot bi zaradi samega video intervjuja, s katerimi Delo praviloma ne doseže zelo široke publike. Drugi mediji Dela ne povzemajo močno, da temu podjetju ne bi delali reklame. Zaradi cenzure, ki je bila verjetno zaradi poslovnih razlogov, česar pa Budja ne sme povedati, so zdaj o tem poročali vsi, javnost pa je bila še posebej pozorna na vsebino, ki bi jo sicer verjetno pretežno spregledala.
Afera, ki je zaradi tega nastala, je prispevala še kamenček v mozaiku, da je morala vrh stranke Svoboda Vesna Vuković ta teden obvestiti, da se umika kot generalna sekretarka, za kar bi se naj sama odločila, premier Golob pa je ocenil, da je umik posledica tega, ker so bili doseženi cilji.
Med dosežke (možne dosežene cilje) Vukovićeve z Golobom sodi ob izključitvi Mojce Pašek Šetinc iz stranke tudi konflikt Goloba z nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, politično podrejanje še dodatnih medijev vladni koaliciji, denimo SIOL.NET, pa tudi obračun z Dominiko Švarc Pipan in vodstvom SD v aferi sanjska stavba za sodnike, v kateri je bil odstop generalnega sekretarja SD Klemna Žiberta skoraj neposredna posledica zgodb, ki so jih objavljali vladajočim podrejeni mediji, katerih center je Necenzurirano. Denimo, o nepremičninskih nakupih staršev Žiberta. Manj pa so ti mediji poročali o nenavadnih nepremičninskih poslih SD same s pomočjo Inštituta 1. maj, to je zasebni zavod SD za izobraževanje, raziskovanje in mednarodno povezovanje, ki sta ga ustanovila Tanja Fajon in Klemen Žibert, za direktorja pa so postavili Jana Škoberneta. Podoben zavod je v Levici Simon Maljevac ustanovil za Niko Kovač, znan je kot 8. marec. Na to, da po novem v SD oddajajo svojo vilo v centru Ljubljane svojemu zasebnemu zavodu, sami so se pa preselili v nove poslovne prostore, je kot na verjetno ozadje afere opozarjala opozicijska SDS.
Budja je, ko je delal še za Večer, kot novinar razkril, da sta dva slovenska vojaška obveščevalca s čisto novim vohunskim kombijem pomotoma zašla na Hrvaško, kjer so jima sosedje zaplenili vozilo z dragoceno tehniko in podatki. To je bila ena večji sramot naših obveščevalnih služb. Zaradi dogodka je odstopil obrambni minister Tit Turnšek. V zgodovino pa se je vpisal tudi z zgodbo za Slovenske Novice o izmišljenih zločinih v času osamosvajanja na mejnem prehodu Vič in prehodu Holmec, za katere se je izkazalo, da so mu jih iz notranjega ministrstva, ki ga je takrat vodil Mirko Bandelj, podtaknili v internih spopadih za oblast, med drugim, da bi diskreditirali Marka Pogorevca. Pa tudi osamosvojitev. Bandelj je zaradi afere padel po interpelaciji. Pogorevc je pozneje postal direktor policije. Budja pa odgovorni urednik najprej Slovenski novic, sčasoma pa še Dela.
