Piše: Andraž Grad
V Šentjoštu nad Horjulom je potekalo pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demosa. Pred polno dvorano je pet osrednjih osamosvojiteljev govorilo o času osamosvajanja in o aktualnih vprašanjih današnjega dne.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je v kulturnem domu v Šentjoštu nad Horjulom 25. februarja pripravilo pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demosa ali Demokratične opozicije Slovenije, velike koalicije, ki je zmagala na prvih slovenskih volitvah leta 1990 in kasneje uspešno dosegla slovensko osamosvojitev. Tokrat so se osamosvojitelji srečali v kraju, ki je pomemben del naše zgodovine, saj so bile v Šentjoštu med drugo svetovno vojne organizirane prve vaške straže, ki so se zoperstavile komunističnemu nasilju. Dvorana je bila polna, za obiskovalce je bilo postavljenih več dodatnih klopi, a so kljub temu številni morali stoje poslušati pet govorcev večera. Med njimi so bili predsednik VSO Lojze Peterle, ki je bil predsednik prve slovenske vlade in takratni predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, takratni obrambni minister Janez Janša, zunanji minister Dimitrij Rupel, notranji minister Igor Bavčar in poslanec prvega sklica državnega zbora Janez Podobnik.
Narod se ni odločil za Jugoslavijo, za Slovenijo se je
»Dober večer, dragi šentjoški domoljubi,« je po kratkem uvodu voditeljice zbrane prvi nagovoril Lojze Peterle. Najprej je poudaril, da so bili v negotovih časih osamosvajanja Šentjoščani z zastavami v velikem številu navzoči na vseh Demosovih dogodkih. »Danes nekateri želijo barvati Demos kot samo desnico, manjka samo še beseda `skrajna´, a Demos ni bil le desnica,« je opozoril v nadaljevanju. Kot je dejal, je Demos po evropskih kriterijih pokrival celo paleto strank od Pučnikove Socialdemokratske stranke in Zelenih, ki so veljali bolj za leve, do liberalcev in konservativnih Slovenskih krščanskih demokratov. »Imeli smo šest strank, ki so se zavezale k istemu projektu,« je izpostavil Peterle in dodal, da so z državotvornim projektom zmagali na volitvah, brez česar ne bi bilo plebiscita, ki je jasno potrdil voljo ljudstva. Takrat se je odločalo, ali tvegati in iti v samostojnost ali pa hirati v propadajoči Jugoslaviji. »Med revolucionarnim projektom partije in osamosvojitvenim projektom Demosa obstaja velika razlika; Demos ni šel v boj za oblast kot partija v drugi svetovni vojni. Šli smo v samostojnost na podlagi demokratične volje ogromne večine ljudi. O tem, ali bi šli v komunistično Jugoslavijo, ni bilo plebiscita. Ali gre v revolucijo, narod ni bil vprašan. To je velika razlika, o kateri mladina v šoli nič ne izve,« je med drugim dejal Peterle.
Partija je imela v rokah škarje in platno
Naslednji je govoril Janez Janša. Spomnil se je podpore, ki so jo prejeli v času sojenja četverici, in dejal, da je veliko pisem in razglednic prišlo prav iz Šentjošta. »Po komunistični revoluciji so bili ti kraji skrajno prizadeti, a kljub temu se je duh slovenstva in demokratičnosti ohranil v popolnosti,« je izpostavil prvak SDS. Šentjošt je bil eden od krajev, kjer so prehajali od besed k dejanjem in ravno Demos je bil v Sloveniji ta prehod, ko so besedam sledila dejanja. »Nič se ne zgodi brez ljudi, nič ne traja brez organizacije institucij. Demos je bil takšna institucija. Brez njega se vsa energija, zbrana v času slovenske pomladi, ne bi kanalizirala.« Brez tega ne bi prišlo do samostojne Slovenije, je prepričan Janša. V času padca komunizma so se v vseh vzhodnoevropskih državah nasproti enostrankarski ureditvi postavljale organizacije, kot je bil Demos. Pri tem je Janša izpostavil HDZ v sosednji Hrvaški, saj se mu zdi, da je bila demokratizacija in tranzicija pri naši južni sosedi uspešnejša. »Pred dvema dnevoma je bila objavljena statistika, ki Hrvaško umešča na prvo mesto po varnosti. Slovenija je bil nekoč tudi pri vrhu, danes smo na trinajstem mestu,« je dodal. V Sloveniji ni bila mogoča enaka tranzicija, saj takratna opozicija v obliki različnih strank ni imela v rokah škarij in platna, da bi pripravila volilni sistem, prek katerega se je iz komunizma prišlo v demokracijo. Sistem je namreč na hitro postavila partija. Ko je slednja videla, kaj se je zgodilo v Romuniji s Ceauşescujem, je svoje geslo čez noč spremenila v »Evropa zdaj«, svojo barvo pa iz rdeče v modro in rumeno. »Mišljena je bila Evropa z Jugoslavijo, ne s Slovenijo,« opozarja Janša. Enopartijska skupščina je sprejela pravila igre pri sestopu z oblasti, s tem pa so si komunisti rezervirali tretjino prihodnjega parlamenta, je razložil. Posledično je bila po osamosvojitvi sprejeta ustava kot kompromis. Zato imamo v Sloveniji posebej v nekaterih podsistemih še vedno težave, saj tranzicija ni bila končana.
Začenja se novo zgodovinsko obdobje
Naslednji je bil na vrsti Dimitrij Rupel, ki se je posvetil predvsem vprašanjem zunanje politike. »Sam najbolj izhajam iz letnice konca hladne vojne,, je dejal in omenil druga gibanja in dogodke poleg Demosa, ki so povzročala spremembe po Evropi v tistem času. Slovenija je bila po njegovem mnenju precej v ospredju tega vseevropskega dogajanja. »35 let po nastanku Demosa se je zvrstila evropska in svetovna zgodovina v le enem tednu; münchenska varnostna konferenca, sestanek med ZDA in Rusijo in sestanek evropskih voditeljev v Parizu.« Ob tem je Rupel citiral Kučanove besede »nikdar več ne bo, kot je bilo«, ki po njegovem mnenju znova odražajo zdajšnji čas. Rupel je dejal tudi, da smo na točki, kjer se stvari bistveno obračajo. Morda bo prišel čas, ko tudi EU ne bo več, tudi na Nato morda ne bomo mogli več računati. Zato so pomembne srednjeevropske iniciative, kot sta Srednjeevropska pobuda, katere članica je tudi Slovenija, druga pa organizacija Tri morja. Slovenija mora vsekakor iskati skupno pot z državami Srednje Evrope.
Čas je za novo majniško deklaracijo
Za Ruplom je govoril Igor Bavčar. »Smo pripadniki generacije, ki ji je bilo naklonjeno, da izpelje projekt osamosvojitve,« je nagovoril zbrane. Ob tem se po njegovih besedah v zgodovini slovenske politike niso mogli naslanjati na preteklost, saj skozi politično zgodovino Slovenija ni imela zelo jasne politike o samostojni državi, kaj šele moči, da to izpelje. Mesto je vedno iskala v drugih, večjih tvorbah, kot sta bili Avstro-Ogrska ali Jugoslavija. Tako se je počutila varnejšo, kot da bi sama plula po mednarodnih vodah. Tudi Demos je iskal svojo pot v zvezi svobodnih evropskih narodov in v Natu. »Z današnjega stališča se mi zdi pomembno povedati, da smo takrat seveda imeli sposobno ekipo, ki je ob prevzemu oblasti znala izpeljati potrebno zakonodajo in prepričati mednarodne dejavnike ter s ključnimi ustanovami zavarovati prehod v samostojnost. Zmagala je v desetdnevni vojni in hkrati takoj stopila na pot evropskih integracij,« je izpostavil Bavčar, a ob tem opozoril, da mednarodnega okolja, ki nam zagotavlja varnost, v resnici morda ne bo več. Znova se bomo morali odločati o bistvenih vprašanjih, kako voditi Slovenijo v novih okoliščinah. Slovenska politika je pred podobnimi izzivi, kot je bil Demos. Čas za novo majniško deklaracijo je zelo blizu, je sklenil svoj nastop Bavčar.
Znova potrebna drža Demosa
Kot zadnji je nastopil Janez Podobnik. »Prihodnost pred nami je zapletena,« se je strinjal. »Ko se je ustanavljal Demos, se prihodnosti nismo bali. Demos je prinesel slovensko ustavo, močno silo slovenske državnosti,« je poudaril. Pri tem je tudi izpostavil, da bi morala vsaka generacija ponotranjiti vrednote slovenske osamosvojitve. Vprašal se je, katere stranke so politični dediči Demosa. Dejal je, da danes levosredinske stranke niso naklonjene Demosu, kar je odraz tega, da ni bil zgodba partije. »Demos je bil popolnoma avtentičen,« je poudaril Podobnik. Za konec je izrekel naslednjo še vedno aktualno misel: »Demos je bil pahljača političnih strank in različnih prepričanj, vrednotnih izhodišč, karakternih razlik in tako naprej. A vodstvo Demosa je ponotranjilo dogovor, da bodo zaradi temeljnih ciljev demokratizacije in osamosvojitve držali skupaj, dokler se to dvoje ne zgodi. Takšna drža bi bila potrebna tudi danes v širšem krogu slovenskih demokratičnih strank.«
