Piše: Ivan Štuhec
Protijanševska histerija se nadaljuje. Njena elita je bila zbrana v petek na protestih v Ljubljani, ki so po poročanju nacionalne TV zasedli Ljubljano. Dobro primerjavo o številu protestnikov je naredila osovražena Nova24TV, ko je pokazala dobro preštete gledalce v Planici in očitno slabo preštete protestnike v Ljubljani. Ko sem slišal novo politično zvezdo Jureta Lebna v Odmevih, da je treba ulico upoštevati in iti na predčasne volitve, sem takoj preklopil na drugi program, kjer so zelo dobro igrali mladi nogometaši Portugalske in Italije.
V nasprotju z mladim politikom v Sloveniji, ki očitno nima pojma, kakšna so pravila igre v demokraciji, ti nogometaši dobro vedo, kakšna so pravila v nogometu. Mladci so me posebej presenetili z obnašanjem, ki je drugačno kot obnašanje marsikaterega starega nogometnega zvezdnika, ki se ne zna opravičiti niti dati roke nasprotniku.
Vrnimo se k protestom. Ti so bili nekakšna mešanica sindikatov in običajnih Jenullovih kolesarjev. Če pogledamo na splet, dobimo nekoliko zastarele podatke iz leta 2015 in 2019 o sindikalni situaciji v Sloveniji. OECD je Slovenijo po številu zaposlenih, ki so vključeni v sindikat, leta 2019 uvrstil na 15. mesto. V članicah je povprečno 16,1 odstotka zaposlenih vključenih v sindikat, pri nas pa 19,6 odstotka zaposlenih.
Študija mag. Žive Broder, narejena na Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, FDV, z naslovom Sindikalno gibanje v Sloveniji od osamosvojitve do danes ugotavlja:
-analiza kaže, da je v slovenskem sindikalnem prostoru, tako kakor tudi v evropskem sindikalnem prostoru, v zadnjem obdobju opaziti močan neenakomeren trend upada sindikalnega članstva, kljub temu da se z leti število sindikatov v Sloveniji povečuje;
-struktura sindikalnega članstva se spreminja v prid visoko izobraženega članstva in zmanjšuje pri manj izobraženem članstvu.
Glede na levo ali desno politično opredelitev Broder ugotavlja, “da se sindikalno članstvo v Sloveniji giblje na polu od levega do levosredinskega, toda vedno ostaja na levem političnem polu. Primerjava levo in desno opredeljenih znotraj sindikalnega članstva pokaže, da je v sindikatih skozi vse časovno obdobje, od leta 1991 do leta 2015, več levo kot desno usmerjenih članov. V prelomnem obdobju, ko se je menjala orientacija oblasti in ko je Slovenija vstopala v Evropsko zvezo (obdobje od 2003 do 2005), se deleža levo in desno usmerjenih skoraj izenačita, saj razlika med njima znaša le eno odstotno točko”. V zadnjih dveh meritvah (2014 in 2015) pa je razlika med levo in desno usmerjenimi največja izmerjena do zdaj, in sicer leta 2014 ta znaša 14 odstotnih točk in leta 2015 kar 17 odstotnih točk. In še ena pomembna ugotovitev, kaj naj bi bila osnovna funkcija sindikatov: “Osnovna funkcija sindikatov je po definiciji izboljšanje pogojev dela in zagotavljanje varnosti zaposlitve.”
Slovenski sindikati se ne borijo za svoje članstvo, ampak za cilje opozicije
V času, ko je slovensko gospodarstvo v rasti, ko se bonitetne ocene dvigujejo, ko se brezposelnost zmanjšuje, se večinski del slovenskih sindikalistov gre rušenje vlade in zmerjanje njenega predsednika, da je bolan in da naj gre v psihiatrično kliniko. Niti pogajati se niso več pripravljeni, čeprav jim sedi nasproti zelo prijazen in dobrohoten minister, ki se sicer piše Kralj, a se obnaša kot oskrbnik. Zahtevati padec vlade in volitve gotovo v takšnih razmerah ni glavna naloga sindikatov, ki naj bi se borili za izboljšanje delovnih razmer in zagotavljanje varnosti zaposlitve. Glede na študijo, ki kaže, da so se sindikati v zadnjem desetletju močno nagnili v levo, je tako popolnoma jasno, da so prejšnji petek šli na ulice zgolj in samo iz političnih, ne iz avtentično sindikalnih interesov.
Štrukelj primer korupcije na četrto potenco
Vzneseni Branimir Štrukelj, ki je imel svojih pet minut javnega nastopa kot veliki tribun, je sploh daleč največja potrditev levičarskega politika pod krinko sindikalista. Ubogi intelektualci, ki so člani njegovega sindikata, da ne spregledajo v njem političnega manipulanta, z dobrim izkoriščanjem kapitalističnih pogojev za dviganje lastne plače s sejninami v nadzornih organih in za dobro medijsko pokritost s solastništvom v osrednjem slovenskem postudbovskem glasilu Mladini. Da ne govorimo o še večjem nesmislu, da je sindikalist lahko pri nas tudi državni svetnik. Torej, česar ne dosežeš kot sindikalist, dosežeš kot nadzornik ali medijski solastnik, ko pa vse to nič ne zaleže, imaš še legitimno politično funkcijo. To je korupcija na četrto potenco! Slovenska javnost s pomočjo medijev vse te anomalije kupuje in v veliki meri podpira. Tanja Starič je v Odmevih kar žarela, ko je z uravnoteženima gostoma komentirala preplavljeno Ljubljano, ki je zahtevala volitve in padec vlade.
O padcu vlade odločajo tisti, ki so bili izvoljeni na volitvah
Recimo, da vsi sindikati skupaj dosežejo 250.000 članstva in da je od tega članstva bilo v petek na ulicah po njihovih ocenah 40.000 protestnikov. Če seštejemo število glasov koalicije: SDS, 219.415; Nsi, 62.682; SMC, 85.705, pridemo čez tristo tisoč glasov; tudi upoštevajoč dobršen del odpadlih volivcev SMC in brez prištetja DeSUS-ovih in Jelinčičevih volivcev je razlika očitna. Obstaja pa še ena pomembna razlika: na volitve greš prostovoljno in moraš nekaj obkrožiti, pred tem pa se legitimirati; na ulico greš kot del brezimne množice, zahtevaš pa volitve in padec vlade. O padcu vlade odločajo tisti, ki so bili izvoljeni na volitvah.
Če pa je komu težko počakati na ta dan D in svoje stalno nezadovoljstvo nad zanj nepravo vlado razglaša po ulici, je to po frojdovcu Romanu Vodebu problem nerazrešenega Ojdipovega kompleksa ali drugih frustracij, ki se manifestirajo v boju zoper sleherno avtoriteto, razen zoper lastno anarho-libertarno. To spominja na otroka, ko se meče po tleh sredi trgovskega centra, dokler ne dobi, kar zahteva.
Luka Mesec s svojo Levico kliče nazaj komunizem in jugoslovenarstvo
Po tako uspešnih protestih bi lahko pričakovali, da bo eden od njihovih spiritus movens Luka Mesec s svojo Levico na kongresu razgrnil alternativni program, da se bo bliskalo in iskrilo od idej in sodobnih naprednih rešitev. Od vsega tega čisto nič. Mesec bi rad Slovenijo osvobodil kot pravi, “od samooklicanih osvoboditeljev” izpred trideset let. V tem stavku je povedal vse o sebi in svoji stranki. Preskočili so devetdeseta leta naše zgodovine, zato kličejo nazaj komunizem in jugoslovenarstvo. Drugače od Meseca in njegovih, ki za to državo in za Slovenijo res niso naredili nič, čisto nič, nič od nič, so pač osamosvojitelji ustavili neko do zob oboroženo armado, s pogajanji dosegli njen dokončni odhod in razglasitev samostojne in suverene države. Ko bo Mesec imel kaj podobnega za seboj, naj dvigne roko in se javi k besedi.
Janez Janša mora biti psihično prekleto zdrav
Kdo drug na Janševem mestu bi verjetno že končal v Polju, kamor ga pošilja slovenska protiosamosvojitvena levičarska scena. Najprej ga ni zlomil vojaški zapor, potem ga ni zlomil Drago Kos prvič z Depalo vasjo, drugič s Patrio in zaporom, tretjič s propagando, da se z njim ne gre v koalicijo. Da nekdo preživi vse te pritiske, mora imeti jeklene živce in še dolgo ne bo pristal tam, kjer bi ga radi videli tisti, ki jim prav ta odpornost kravžla živce. Ko levičarji vso Evropo zasipavajo s svojimi novinarskimi pamfleti o »mister twiter« in ga porivajo Kaczynskemu in Orbanu v naročje, s stisnjenimi zobmi poročajo o njegovih in obiskih zunanjega ministra pri tujih državnikih in njihovih pri nas. Slovenska politika že dolgo ni bila tako mednarodno angažirana, kot je v zadnjem letu – kljub koronski krizi. To in notranje politično aktivno delovanje vlade na vseh nivojih jim gre strahotno navzkriž. Vse bi naredili, da bi Janšo zrušili pred dnevom državnosti in pred začetkom predsedovanja EZ. A zdaj so že malo pozni.
Kaj torej žene Janšo? Revanšizem? Kapitalizem? Oblast in čast? Sovraštvo? Maščevalnost? Avtokracija in totalitarizem?
Dajmo se resno zamisliti in vprašati, kaj bi na njegovem mestu predstavljal zabavljač Šarec, politični zelenec Mesec ali od looka in fascination prazna Fajonova. Da o drugih preizkušenih in odpisanih ne govorimo. Janša bi imel veliko razlogov, da Pahorja kot predsednika države ignorira in mu nastavlja mine. Navsezadnje je v času Pahorjeve vlade sedel kot politični zapornik na Dobu. V nasprotju z Janšo je bil Pahor operativno slab predsednik vlade, zato so ga pravi čas zamenjali, da so si zanič vladanje podaljšali z Alenko Bratušek in Miroslavom Cerarjem ter nazadnje Marjanom Šarcem. Če je Janša takšen revanšist, kot mu nekateri pripisujejo, bi Jankoviću moral zapreti vse investicije v glavnem mestu, Kučanovemu Kolektorju in Pomgradu pobrati vsa dela in jih poslati v stečaj, kot so to naredili z SCT-jem levičarji sami, namesto da bi nagnali Zidarja, firmo pa ohranili. Kje so bili sindikati v času gospodarske krize po letu 2008/9? V mišji luknji!
Janša je kljub kakemu neprimernemu tvitu državnik
Janša je bil med tistimi, ki so z malo žrtvami premagali agresorja, jugoarmado, vse postopke, sprožene zoper sebe, je reševal po pravni poti, v nobeni resni zadevi ni kršil ustavnega reda, šel je na volitve in bil izvoljen, kot predsednik vlade se je od vseh najbolj izkazal, bil je bistveno boljši od Janeza Drnovška, ki ga nekateri kujejo v zvezde, v mednarodnem političnem okolju ima največ zvez in poznanstev, v analizi političnega stanja se je redko zmotil, s svojimi odločitvami in dejanji je dokazal, da je državnik, četudi mu kdaj to kakovost zniža kakšen nepotreben tvit. Da proti koncu pandemične krize zdravnik in nekdanji politik Dušan Keber kot eden redkih intelektualcev na petkovih protestih reče, da je ta vlada kriva za nekaj tisoč smrti, RTV Slovenija pa to izjavo pridno ponavlja, je vredno Freudovega kavča in še kakšne druge terapije. Da se mrtvi v epidemiji zlorabljajo za politični boj, samo kaže raven omike, ki jo ti ljudje imajo.
Osamosvojitelji niso nikogar likvidirali, mučili niti zunajsodno ubili
Marsikdo od velikih slovenskih in tujih komunističnih, nacističnih in podobnih osvoboditeljev je končal s strelom v glavo ali na psihiatriji. Slovenskim osamosvojiteljem izpred trideset let se to ne dogaja, ker niso delovali proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ker niso nikogar likvidirali, mučili niti zunajsodno ubili. Odločali so se za dobrobit naroda in za ta narod so tudi izpostavili sebe – do smrtne nevarnosti. Če morda desetim odstotkom državljanov, ki jim samostojna država Slovenija ni bila njihova intimna odločitev, ampak cmok v grlu, ki ga ne morejo požreti vse do danes, osamosvojitev ne pomeni nič, jim to ne daje pravice, da bi nas morali kar naprej imeti za talce svojih frustracij.
Nikomur ne želim, da pristane na psihiatriji ali v kateri koli bolnišnici, skrbi pa me, da velik del slovenske duhovne inteligence mirno gleda in molči, ko peščica nezadovoljnežev kogarkoli pošilja ali v Polje ali na Goli otok ali še huje, v Kočevski rog in Hudo jamo. Takšne parole in takšni plakati pa seveda veliko povedo o psihosocialnem stanju njihovih avtorjev in promotorjev.
Kdo je torej v tej državi bolnik?
