Piše: dr. Tomaž Kladnik
Konec druge svetovne vojne je v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), kot se je nazadnje uradno imenovala, in z njo tudi v Socialistični republiki Sloveniji »prinesel« dejansko osvoboditev le za del (slovenskega) naroda, za tistega, ki je bil v državljanski vojni na zmagoviti strani.
Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača, in tako o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja. Revolucija pa za nekatere pri nas še kar traja.
Notranji in zunanji sovražnik
Vse do razpada SFRJ obsesija z nasprotniki komunističnega sistema, poimenovanimi tudi notranji in zunanji sovražnik ali kontrarevolucija, tudi kot parole poenotenja jugoslovanskih narodov in narodnosti ter ohranitve privilegijev »rdeče buržoazije« ni bila navzoča samo v medijih in strokovni literaturi, ampak tudi v vsakdanjem življenju vsakega od njenih državljanov. Tako na primer Milo Bošković v knjigi Šesta kolona ugotavlja, da mednarodne »reakcionarne sile«, ki izvirajo iz »imperialističnih in hegemonističnih interesov velikih sil in blokovskih organizacij«, niso bile edini dejavnik, ki je ogrožal neodvisnost in suverenost države. S svojim položajem in usodo naj ne bi bile zadovoljne niti sile »notranjega odpora«, ki naj bi izvirale iz »razrednih struktur, in sile, ki so bile poražene v času socialističnega razvoja«. Tako naj bi se bila v povezavi obeh oblikovala skupna fronta sovražnega delovanja proti Jugoslaviji, in to na relaciji: tuje obveščevalne službe – ekstremna emigracija – notranji sovražnik. Podobno je o »sovražni emigraciji« z Zahoda, ki naj bi si bila po drugi svetovni vojni prizadevala spodkopati ureditev Jugoslavije in znova uvesti kapitalistični sistem, je zapisano v brošuri z naslovom »Boj proti kontrarevolucionarnemu delovanju«, ki se je uporabljala kot del učbenika za predmet socialistično samoupravljanje v Jugoslaviji in se je izvajal po programu političnega izobraževanja ter vzgoje vojakov in mornarjev Jugoslovanske armade. V nadaljevanju le-te je zapisano, naj bi bile te zahodne sile, predvsem NATO (North Atlantic Treaty Organization – Organizacija severnoatlantskega sporazuma), v mirnodobnih razmerah izkoriščale emigracijo za propagandno, obveščevalno in teroristično dejavnost, v vojni pa naj bi bila njihova vloga v sestavi »specialnih, diverzantskih in obveščevalnih skupin za organiziranje sil odpora, nadalje v aparatu za psihološko-propagandno delovanje in za udeležbo pri organiziranju in vzpostavljanju oblasti na začasno zasedenem območju«.
Kontrarevolucionarni elementi
Zelo resno in poglobljeno so kontrarevolucijo obravnavali tudi organi oblasti SFRJ. Tako je Zvezni svet za zaščito ustavne ureditve SFRJ na svoji 16. seji 9. 7. 1976 obravnaval oceno sovražnih sil, ki naj bi delovale proti SFRJ. Čeprav naj bi bile skupine in posamezniki, ki so po teh ocenah delovali proti državi, različnih ideoloških, nazorskih, verskih in nacionalnih opredelitev, so jih poimenovali in definirali pod skupnim pojmom peta in šesta kolona. V gradivu, ki so ga pod vodstvom Zveznega sekretariata za notranje zadeve pripravljali še sekretariati za notranje zadeve republik in pokrajin ter službe v Jugoslovanski armadi in v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, so oba pojma poskušali tudi definirati.
Peta kolona kontrarevolucije
Po tej definiciji naj bi bili peto kolono sestavljali skupine in posamezniki v državi, ki so »kot razredni sovražniki in idejni nasprotniki socialističnega in samoupravnega sistema aktivno in organizirano spodkopavali sistem z glavnim ciljem zrušitev le-tega«. Pri tem naj bi bile sile pete kolone pripravljene, da morebitne krizne situacije v državi izkoristijo za poziv k zunanji intervenciji, oziroma da se priključijo silam agresorja, kolikor bi do agresije na SFRJ prišlo. V to skupino pa so vključevali tudi posameznike, ki naj bi svojo protijugoslovansko delovanje aktivirali šele v času agresije. Po oceni Zveznega sekretariata za notranje zadeve je ta skupina »notranjih sovražnikov« štela okoli 150.000 oseb.
Šesta kolona kontrarevolucije
S pojmom šesta kolona pa so označevali sovražne sile v tujini, ki naj bi jih formirali in podpirali tuji »reakcionarni faktorji« ter naj bi se rekrutirale predvsem iz delov jugoslovanske »ekstremne emigracije« in posameznikov, ki so bili po rodu iz Jugoslavije. Le-ti naj bi v času krize oziroma agresije na državo izvajali diverzantsko-teroristične, vohunske in druge oblike subverzivnega delovanja proti in v Jugoslaviji oziroma naj bi se s svojimi silami vključili v oborožene sile agresorja in bi bili v sestavi le-teh namenjeni za zgoraj navedene in druge specialne naloge.
Kot predstavnika obeh kolon bi lahko po teh definicijah izpostavili očeta slovenske samostojne in demokratične države dr. Jožeta Pučnika, ki je »slovenski politični prostor zaznamoval že v 60. letih s svojo disidentsko vlogo, ko režimu ni dovolil, da bi ga utišal. Za to svojo upornost je plačal visoko ceno. Doletela ga je skoraj sedemletna zaporna kazen, zatem pa »izgon iz domovine«.
KOS kot zadnji branik revolucije
Kontraobveščevalna služba, s kratico KOS, je bila sestavni del JA v nekdanji SFRJ. Razvila se je iz Oddelka za zaščito naroda (OZNA – Odjeljenje za zaštitu naroda), ki je bil ustanovljen 13. maja 1944, in je bila državna varnostno-obveščevalna služba. Leta 1946 so jo razdelili na civilni in vojaški oddelek: nastali sta civilna UDBA (Uprava za državno varnost, Uprava državne bezbednosti) in vojaška protiobveščevalna služba KOS, ki je bila leta 1955 preoblikovana v OB (Organ za varnost, Organ bezbednosti), UDBA pa leta 1966 v SDB (Služba državne varnosti, Služba državne bezbednosti). Njene naloge so bile »protiobveščevalna zaščita, boj proti notranjemu sovražniku, boj proti fašistični in ekstremni emigraciji, boj proti rušenju politične enotnosti in zaščita tajnosti«. Čeprav so v SFRJ po nastanku političnih zvez oziroma strank v Sloveniji večstrankarski sistem uvedle vse republike v do takrat komunizmu priseženi državi, je KOS svoje nedemokratično delovanje še naprej skrival pod geslom »varovanje z ustavo predpisane družbene ureditve, teritorialne celovitosti in suverenosti SFRJ«, dejansko pa je bilo njegovo delovanje usmerjeno v brezkompromisni boj proti demokratičnim spremembam v državi ter bil globoko vpleten v pripravo in izvedbo oborožene agresije proti Sloveniji in nato tudi v drugih delih države. Predstojniki KOS so kot najmočnejša struktura vojske tako odkrito grozili »nepokornim« med vojno za obrambo slovenske suverenosti ter bili nato ob širjenju državljanske vojne na ozemlju preostanka države pravzaprav glavni generator njenega razpada.
Ultimat kot oblika državnega udara
Tako je skozi beograjsko televizijo načelnik protiobveščevalne službe JA general Marko Negovanović javnosti prebral vsebino grožnje, ki jo je zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević 29. junija 1991 zvečer posredoval predsednikoma Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu. Dejal je, da je štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil poslal zadnjo zahtevo predsedniku in Vladi Republike Slovenije. Če slovensko vodstvo ne bo izpolnilo zahtev po brezpogojni prekinitvi ognja, bo štab vrhovnega poveljstva ukazal uvedbo ukrepov v skladu z razmerami v državi, vključno z najvišjo bojno pripravljenostjo ter mobilizacijo in uvedbo ostrih vojaških ukrepov. Ultimat je v devetih točkah zahteval takojšnjo in brezpogojno prekinitev ognja, izročitev mrtvih in ranjenih pripadnikov JA, izpustitev vseh vojnih ujetnikov JA, Zveznega sekretariata za notranje zadeve in Zvezne carinske uprave (in napotitev v najbližjo vojno enoto ali ustanovo), deblokado poveljstev, enot, ustanov in objektov JA, vrnitev infrastrukture in vseh zajetih materialno-tehničnih sredstev, sprostitev prometa za potrebe JA ter vzpostavitev stanja na mejah pred 25. junijem 1991. Kot rok za izpolnitev zahtev so določili 30. junij 1991 ob 9. uri. Na drugi strani pa so številni Slovenci, ki so bili v strukturah KOS, sodelovali s pripadniki slovenskih oboroženih sil. Tako je na primer Rade Klisarič Tonetu Krkoviču »prinašal strogo zaupne podatke in dokumente, ki jih je dobil od vojaškega KOS RŠTO«.
Viri:
Milo Bošković: Šesta kolona. Nastanak, organizacija i delovanje antijugoslovenske fašističke emigracije, 1985
Tomaž Kladnik: Mirko Javornik, kot interes Službe državne varnosti Socialistične republike Slovenije, 2018
Rosvita Pesek: Jože Pučnik – dlje kot drugi, 2011
Vojaška obramba Slovenije, 2011
O avtorju:
časnik, zgodovinar in univerzitetni predavatelj