Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Z velikodušnostjo Boga iz svetega pisma, ki enako plačuje tiste, ki v vinogradu delajo ves dan in tiste, ki le nekaj ur, je premier Robert Golob ta teden poslanki SDS Jelki Godec pojasnjeval nov sistem čakalnih vrst v zdravstvu, po katerem bodo po novem zadnji prvi na vrsti.
Povsem enak božjemu Golobov sistem zmanjševanja čakalnih vrst v državnem zdravstvu še ni. Pri svetem pismu gre za to, da prejmejo vsi enako plačilo, tisti, ki so delali manj, ga dobijo celo prvi. Minimalna plača.
V našem zdravstvu pa je po novem tako, je pojasnil premier, da če se v vrsti na državno zdravljenje kdo naveliča čakanja in gre raje k zasebniku, kjer mora ponovno plačati, kar je Golobu enkrat že plačal, dobi njegovo mesto tisti, ki bi bil v vrsti čakajočih na zdravljenje zadnji.
In ne tisti, ki bi morali biti na vrsti prej.
Zadnji bodo prvi. No, vsaj bolj spredaj.
Tako je odločil milostni Robert Golob. Naš bog. No, premier. S svojimi visokimi svečeniki v vladi. Da ni treba prerazporejati celotne dolge čakalne vrste.
Sporočilo svetega pisma (“Zadnji bodo prvi in prvi zadnji”, Matej 20,16), je, da ima Bog rad vse ne glede na težave na trgu, ko je zainteresiranih za delo v vinogradu veliko, dela pa malo. Kot je pri nas premalo zdravstvenih uslug v državnem zdravstvu.
Zaradi staranja populacije pa bo potreb celo še več.
Podoba iz svetega pisma, ki se nanaša na vinograd, ni najbolj primerna, ker vladajoče stranke bolj kot na katoliške tradicije trdega dela stavijo na nevidno delo nevladnikov, še običaj martinovanja pa preganjajo iz šol, ker bi to lahko škodovalo naši mladini.
So pa naklonjeni domačemu pridelovanju in rekreiranju z marihuano.
Za kar so nam razpisali celo referendum in na njem zmagali.
Med ljudstvom, ki ni dovolj pobožno, so se takoj pojavili pomisleki in brezbožni ugovori in to celo zdravnikov. Proti koristim več zadevanja z marihuano in preskakovanju čakalnih vrst. Denimo takšni:
Logika svečenikov iz vlade, da se jim novost splača, je sicer neizprosna. Če bi se vsi za tistim, ki si je namesto dolgega čakanja na državno zdravljenje odločil za takojšnjo odrešitev pri zasebniku, premaknili za eno mesto naprej, bi to komaj kdo opazil. Če pa oblast tistega z zadnjega mesta premakne daleč naprej, pa bo vsaj ta to zanesljivo opazil. Namesto pol leta bo čakal le dva tedna. Kar je lahko razlika med življenjem in smrtjo.
Če gre za zobobol pa precej manj tablet.
Če drugi v vrsti ne bodo protestirali, da jih je zadnji prešibal po politični liniji Goloba, bo pa sploh sijajno.
Nerodno je le, da bodo zdaj, če kdo uide k zasebniku ali med čakanjem umre, zadnje mesto postalo strašno privlačno in ga bodo želeli vsi. Kar bo gotovo mogoče rešiti z dodatnimi državnimi čakalnimi vrstami za ta posebej privilegiran položaj.
Podobno kot ob tem Golobovem dosežku skrajševanja čakalnih vrst, sem ta teden osupnil še, ker v državni SID banki po uredbi o zelenem naročanju kupujejo dve električni limuzini za svoja najvišja šefa. Uredba o zelenem naročanju govori o varčevanje z naravnimi viri, materiali in energijo. V banki, ki deli državni denar, pa to in opredelitev »čistega lahkega vozila« razumejo precej po božje. Skoraj na način Roberta Goloba pri čakalnih vrstah. Varčevanje z naravnimi viri so masažni sedeži z ogrevanjem in hlajenjem, ambientna osvetlitev v najmanj desetih barvah, najmanj ducat zvočnikov z vsaj 600 W, da o ogrevanju volana in podobni nujni opremi modernih avtov ne govorimo.
O podobnih nakupih elektro avtov državnih podjetij, ki se monopolno ukvarjajo s prerazporejanjem državnih ugodnosti, sem zadnje čase poročal tudi iz državnega Borzna in državnega GEN-I. Zelenost vozil, ki jih kupuje Borut Jamnik, pa je v tem, da so veliki porabniki elektrike za prijeten luksuz. Drago nadgradnjo električnega omrežja, da bi državni direktorji lahko vse to zastonj polnili, morajo financirati navadni ljudje. Ki plačujejo tudi nakup in zasebno rabo teh državnih avtov državnim direktorjem. S servisi, vinjetami in drugimi stroški vred. Nebeško.
Da niti bonitete za zasebno rabo električnih avtov ti direktorji ne plačujejo, pa je menda skuhal že nekdanji minister Andrej Vizjak (SDS). Značilno pa je, da je Golobova oblast vse dobre rešitve prejšnje vlade, denimo za ljudi manj požrešno dohodninsko politiko, takoj ukinila. Trapaste rešitve, kot je oprostitev bonitete za elektro privilegirane državne direktorje, pa niti slučajno. Golob pač, kot Vizjak, prihaja iz državnih elektro nebes.
Kjer se cedita med in mleko. Prvim. Nič pa zadnjim.
Avtomobila, z vsemi dodatki, ki jih potrebuje Borut Jamnik, ponuja Volkswagen, v Avtomaniji je bil del “zelene” dodatne opreme, ki jo ponujajo, narisan in opisan tako nazorno:
Ambientalna osvetlitev v najmanj desetih barvah, masažni sedeži, ki so ogrevani in hlajeni, kar ni daleč od savne, so božanski eko paket. Zeleno varčevanje.
Če varčujemo, ni važno, koliko stane. Sploh, če varčujemo zeleno.
Tako je pri nas določeno zeleno varčevanje: Zeleno javno naročanje je naročanje, pri katerem naročnik po Zakonu o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18; v nadaljnjem besedilu: ZJN-3) naroča blago, storitve ali gradnje, ki imajo v primerjavi z običajnim blagom, storitvami in gradnjami v celotni življenjski dobi manjši vpliv na okolje in zagotavljajo varčevanje z naravnimi viri, materiali in energijo ter imajo enake ali boljše funkcionalnosti.
O boljši funkcionalnosti dvanajst zvočnikov v primerjavi z desetimi ni dvoma. In da so boljši sedeži, ki imajo ob ogrevanju še hlajenje in masažo od tistih običajnih, ki nimajo nič, tudi ni treba govoriti.
So, torej, zeleno varčevanje. Po slovensko. Kot so velikanski pokojninski privilegiji za politično določeno elito razglašeni za nujen predpogoj vsake kulture in športa. In kot je skrajševanje čakalnih vrst, če kak bolnik obupa in ponovno plača zasebniku, kar je že državi, da bi dobil zdravljenje v razumnem času.
In ni resne nevarnosti, da bi “ekološko” kupovanje luksuza sprožilo javno zgražanje ali celo resne kritike o kršenju zakona. Večina medijev bo o teh dosežkih pomembnih državnih direktorjev in oblasti tiho, ker njihove medije plačuje država in ta podjetja. In ne bralci. Od teh niso odvisni. In zanje ne delajo.
Veliko pa nam pridigajo o avtonomiji in neodvisnosti.
Od bralcev.
Asta Vrečko in vladajoči pravkar uzakonjajo še več državnih financiranj svojih medijev in tajkunov, ki jih imajo v lasti. Da ti ne bi bili odvisni od bralcev.
Malo verjetno pa je tudi, da bi zaradi “zelenega varčevanja” po mizi udarili nadzorniki iz opozicije.
Takoj po tem, ko so po zadnjih volitvah prevzeli oblast, so Svoboda, SD in Levica v parlamentu onemogočili SDS, da bi nadzirala njihovo porabo javnega denarja in morebitne zlorabe. Ta opozicijska stranka je namreč velika, za njimi je veliko volivcev, je pa tudi izkušena v politiki in bi jim lahko povzročala težave.
Nadzor vladnega tratenja denarja in zelenih naročila državnih direktorjev so raje dodelili majhni NSi. A to zdaj preganjajo s policijo, ker so si drznili nadzor, ko gre za prisluškovanja policije in dogajanje v državnem DARS, nekoliko tudi izvajati.
Kar ni bilo mišljeno.
Preganjanje nadzornikov iz NSi s predkazenskimi postopki je sporočilo. Da ne bi niti pomislili, da bi res kaj nadzirali.
Pa, če gre za zdravstvo, zelene dosežke državnih direktorjev z nakupi avtomobilskih radosti ali za še kaj veliko večjega, za kar bo astronomski račun šele prišel.
Bogu se ne sme gledati pod prste. Golobu pa sploh ne.
