Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Zelo bi bil presenečen, če bi se v tem trenutku začeli nakazovati nekakšni zaokreti, kajti zanje niti ni razlogov. Še najbolje je, da ostanemo v okviru teh povezav, v katerih smo in v katerih bo potrebno biti v bodoče verodostojen, resen. In upam, da bo vsaj na področju zunanje politike vendarle obveljala nekakšna kontinuiteta,” glede morebitnih sprememb v slovenski zunanji politiki meni mednarodni pravnik dr. Ernest Petrič.
V pričakovanju nove vlade Roberta Goloba se pojavljajo skrbi glede prihodnje zunanjepolitične usmeritve Slovenije in morebitnega tesnejšega povezovanja z ruskim agresorjem. Spomnimo se, kako je vlada leta 2016, v času zaostrenih razmer med Zahodom in Rusijo Vladimirja Putina povabila na slovesnost na Vršiču. Tudi ob številnih drugih priložnostih smo bili priča tesni povezanosti, tako uradne levice kot tudi njenega zakulisja (zaledja) s Putinovim režimom. Tu gre omeniti nekatere akterje: Karla Erjavca, Milana Kučana, Aleksandra Čeferina, Draga Kosa, Draga Šketa in Zorana Jankovića. Za mesto zunanje ministrice prihodnje vlade sicer obstajata dve pretendentki.
Ena je nekdanja diplomatka Marta Kos, znana po prepričanju, da bi se morala Slovenija, navkljub zaostrenim razmeram nekoliko zbližati z Rusijo, druga pa je Tanja Fajon, ki ima zunanje politične izkušnje iz Bruslja, česar ji ne gre odrekati, gre pa omeniti njeno sporno prijateljevanje s predstavniki iranskega režima in zapletanje v odnosih z nekaterimi državniki zahodnega Balkana. Za mnenje glede tega, kaj nam prihodnja vlada dejansko prinaša, smo najprej povprašali poznavalca geopolitičnih razmer in univerzitetnega profesorja Bogomila Ferfilo, ki je pojasnil, da je “v določeni meri orientacija zgolj na eno supersilo napačna.”
Ferfila pove, da ga od ZDA ali Rusije nobena od teh variant ne navdušuje. “Menim, da je potrebno, za majhno državo, kot je Slovenija, kljub vsemu vzdrževati deloma odprte kanale komuniciranja z obema stranema. Slovenija sicer ne more ponoviti vloge, ki jo je imela za časa vrha Bush-Putin, ampak če govorimo, da se sedaj sestavljajo neki novi temelji varnostne arhitekture Evrope, je tu nek dialog z Rusijo nujen.” Nobena mirovna pogodba, noben sporazum, nobena prekinitev vojne, namreč ne more biti enostranska.
Zadeva lahko preraste na raven jedrskega spopada
V tem smislu Ferfila pozdravlja dialog, izganjanje diplomatov pa se mu ne zdi najbolj na mestu, tako na eni kot na drugi strani. Diplomati se namreč pogovarjajo, z razliko od vojakov in poveljnikov. Komunikacija je nujno potrebna, in če bo nova vlada nadaljevala nek dialog z Moskvo, se tega ne sme videti zgolj v negativnem smislu. “Brez dialoga z Moskvo ne bo nobene rešitve. Ideja, da je Rusije konec, in da je Putina konec, je nerealistična perspektiva.” Nujno je, da se spopad ustavi in da se pričnejo pogajanja, da se zadeva ne bi prenesla na raven jedrskega spopada. Ferfila gleda na vojno v Ukrajini kot na spopad za svetovno prevlado velesil.
Na kateri osnovi bi se povezovali z Rusijo?
Svoje mnenje je podal tudi politik, pravnik, politolog in diplomat Ernest Petrič: “Mislim, da slej ko prej, v tem konfliktu, ki ga imamo in ki ne kaže nič dobrega – premalo se zavedamo, zlasti v Sloveniji (Slovenci, ki so politiko, v primeru volitev, v tem trenutku vzeli tako zlahka) – to je resen problem, ki preti Evropi s hladno vojno, v kateri smo že in mogoče še s čim hujšim.” Naša zunanja politika je utemeljena v strateških dokumentih, ki smo jih sprejemali, in ki veljajo še vedno. Navsezadnje pa smo tudi članica EU in Nato pakta. V tem oziru gre težko pričakovati kakšne večje zasuke v naši zunanji politiki. Slej ko prej bomo nadaljevali s to našo zunanjo politiko.
“Zelo bi bil presenečen, če bi se v tem trenutku začeli nakazovati nekakšni zaokreti, kajti zanje niti ni razlogov. Še najbolje je, da ostanemo v okviru teh povezav v katerih smo in v katerih bo potrebno biti v bodoče verodostojen, resen. In upam, da bo vsaj na področju zunanje politike, vendarle obveljala nekakšna kontinuiteta,” svetuje dolgoletni diplomat. Zagotovo pa bodo po njegovem razlike v slogu itd. “Ampak ta naša naravnanost, dobri odnosi s sosedami, članstvo v EU, članstvo v Natu, so temeljne konstante. In to bo še toliko bolj aktualno v tem času, ko so zadeve vsak dan bolj turbulentne in negotove.” Glede tesnejšega povezovanja z Rusijo pa Petrič meni: “Jaz ne vem, na kateri osnovi bi se povezal z Rusijo.
Ali na tem, da bi podprli agresijo, ki je zločin po mednarodnem pravu, ki je zločin po 103. členu našega Kazenskega zakonika? Bi se povezali na ta način, da bi to podprli? Ohranitev komunikacijskih kanalov z Rusijo je pa druga stvar. Komunikacijski kanali so ohranjeni: nedavno je bil generalni sekretar OZN António Guterres v Moskvi in potem v Kijevu. Dva dni zatem so poslali za njim dve raketi v Kijev. Stvari sploh ne gredo dobro, ampak slabo.” Predstave, da bi neki “komunikacijski kanali” preko Slovenije nekaj rešili, so skorajda “otročje iluzije”. Glede izganjanja diplomatskih predstavnikov pa meni, da so tovrstne ukrepe, torej nižanje diplomatskih odnosov, države sprejemajo, kadar gredo odnosi zelo slabo. In v tem trenutku gredo odnosi med Zahodom in Rusko federacijo zelo slabo.
Agresije ne moremo kar sprejeti, obenem pa ne ravnati brezglavo, da ne sprožimo velike vojne
Gotovo so bile določene napake storjene z ukrajinske strani in strani Zahoda, ampak to po mnenju Petriča ni nobeno opravičilo za to, da druga država napade svojo sosedo in izvede agresijo. Petrič težko odgovori na vprašanje, kaj bi bilo mogoče v nastalih zadevah storiti, ker gre za zelo zapleteno situacijo. Zagotovo pa je diplomacija tisto najbolj primerno sredstvo, s katerim razpolagamo. Težava je v tem, ker se posledic agresije ne more kar sprejeti, v upanju, da bo šlo življenje nekako naprej in bomo še naprej prijetno živeli, po drugi strani pa tudi ne “brezglavo ravnati”, ki bi nas vodilo k temu, da bi se “nekega lepega dne zbudili sredi 3. svetovne vojne”. Obstaja nevarnost, da bi nas kakšne napake in prehitre odločitve privedle do velikega oboroženega spopada v Evropi. Med tema dvema skrajnostma je potrebno najti pot, kar pa zahteva zares modra ravnanja, državništvo, potrpežljivost, odprte komunikacijske kanale, predvsem pa razumevanje na obeh straneh, da bi se izognili tistemu najhujšemu, kar bi privedlo v velik konflikt.
