Zadnje mesece se precej pogovarjamo o morebitni spornosti financiranja političnih strank, vendar pa te zgodbe o nenavadnosti financiranja izvirajo iz začetka slovenske demokracije in tukaj je nekaj zgodb, ki nikoli niso bile razrešene, je opozoril raziskovalec arhivov, ekonomist in publicist mag. Rado Pezdir v oddaji Tema dneva na Nova24TV in pri tem izpostavil financiranje kampanje Milana Kučana s strani Casinoja Portorož.
VIDEO: [Video Tema Dneva] 14.06.2018 Nova24TV: Gost Rado Pezdir
Prva zgodba se začne že na prvih volitvah, v obdobju 90-92: financiranje politične kampanje Milana Kučana. Obstajajo dokumenti, da je Casino Portorož prek Studia marketing financiral kampanjo Milana Kučana, in sicer oglaševanje na koprskemu radiu. Obstaja celo račun za to.
Predvsem zanimivo je, da je bil Casino Portorož eden izmed ključnih elementov vzporedne ekonomije, ki jo je neposredno vodila Služba državne varnosti v navezavi z italijansko združbo organiziranega kriminala Mala del Brenta. To je zelo dobro pojasnjena situacija, kako je od tam denar bežal ven, s tega vidika zelo sumljiv denar. Seveda Casino Portorož ni financiral samo Milana Kučana, ampak tudi takratno stranko Zelenih, obstajajo indici, da tudi demokratsko stranko, ki se je potem združila v LDS.
“Imate notorično zgodbo, ki se ves čas valja po javnem prostoru, in sicer o Bojanu Petanu, direktorju uprave DZS, kot Golobičevi denarnici oziroma denarnici LDS.” Pri tem so se našli dokumenti, kako so podjetja, ki so bili lastniki tedanje Kreditne banke Brežice, katere direktor uprave je bil Bojan Petan, financirala kampanjo LDS za kredite, ki nikoli niso bili poplačani, banka pa je šla na koncu v stečaj. Zanimivo je vprašanje vloge hrvaškega podjetnika Roglića, ki je bil donator SMC na prejšnjih volitvah; po določenih dokumentih kaže, da je bil kreditni dolžnik NLB prek njenih podružnic. Zgodba ima dolg rep in veliko nepojasnjenih situacij.
Casino Portorož se je ustanovil v drugi polovici prejšnjega stoletja, ideja pa je bila sledeča. Bil je kazino in bila je kreditna služba kazinoja in v primeru, če je nekdo želel igrati več, kot je imel sredstev, je odšel na posojilno službo in si tam izposodil denar. To službo so vedno obvladovali italijanski državljani, zadnji je bil Felice Maniero, znameniti italijanski mafijec iz združbe Mala del Brenta. Sedaj se snema film, kako je italijanska mafija v Casinoju Portorož poslovala. 30 odstotkov dnevnega izkupička iz Casinoja Portorož je šlo za posojilno službo kazinoja, ki je bila v rokah italijanske združbe organiziranega kriminala. Od tam so morali 20 odstotkov celotnega zaslužka posojilne službe plačevati SDV-ju.
Viden vpliv na politične kampanje
Transakcija je bila narejena tako, da se je denar nakazal na panamsko podjetje International Leisure Investment, od tam se je ta nakazal na račun, ki ga je imelo odprto švicarsko podjetje Panautic SA iz Lugana. Nadaljnja dokumentacija kaže, da je Ivan Eržen, tedanji šef Službe državne varnosti in tesen sodelavec Kučana, fizično prenašal gotovino nazaj v Slovenijo. Bolj zaskrbljujoča je debata, koliko so oni vplivali na politične kampanje. Iz poročil SDV-ja v letih 78-80, kriminalistične službe Slovenije 88-90, je razvidno, da so samo v tem obdobju izvlekli za 250 milijonov evrov današnje vrednosti gotovine.
Umazana dela opravljali v SDV
Tudi v posojilni službi Casinoja Nova Gorica so bili italijanski državljani, ki so imeli povezavo s kriminalnim podzemljem v Italiji. Pri njih je bila podobna shema, se pravi, da so imeli off-shore podjetje na Karibih, kamor so se nakazovala sredstva in potem so se ta sredstva vračala. Precej časa je trajalo, da so bili Italijani v našem igralniškem sistemu, kar je razvidno iz dokumentacije italijanskega senata, ki je imel preiskovalno komisijo na temo delovanja italijanskega organiziranega kriminala. Leta 1993 je znameniti Salvatore Contorno pošiljal svoje ljudi, da preverijo, ali bi lahko lastniško vstopil v naše kazinoje ali jih uporabljal za pranje denarja. Umazana dela so opravljali v SDV-ju in operativno imenovali svojega agenta.
Takratna UDV je imela v letih 49-52 v svoji organizacijski shemi ekonomski odsek, na katerega so prenesli podjetja, ki so bila v neke vrste slovenski lasti v tujini, in ta odsek je s temi podjetji neposredno upravljal in jih tudi nadzoroval. Šef tega odseka je bil Niko Kavčič, ki je hitro ugotovil, da če se hoče izogniti predvsem italijanskim regulativam (podjetja so bila v glavnem na italijanski strani), potem mora pobegniti v davčno oazo.
H. M./Nova24TV
