Piše: Dr. Tomaž Kladnik
Mineva osemdeset let od napada sil osi na Jugoslavijo. Ko je poleti 1940, tik pred kapitulacijo Francije, Italija napadla Francijo in je potem oktobra iz albanskega izhodišča še Grčijo, so se okrepili diplomatski pritiski na Kraljevino Jugoslavijo.
Z ene strani si je Velika Britanija – da bi zmanjšala italijanski pritisk v severni Afriki – prizadevala z vključitvijo Jugoslavije v vojno pritegniti na Balkan čim več italijanskih enot, z druge pa sta si Nemčija in Italija prizadevali pritegniti Jugoslavijo v Trojni pakt in tako sprostiti sile iz južne in jugovzhodne Evrope za druga bojišča.
Utrjevanje meje
26. avgusta 1939 je bila na podlagi sporazuma Cvetković-Maček, med hrvaškimi in srbskimi meščanskimi strankami ustanovljena Banovina Hrvaška. V novi vladi je tako na sam predvečer druge svetovne vojne položaj ministra vojske in mornarice prevzel armadni general Milan Nedić, ki je spremenil usmeritev utrjevanja jugoslovanske meje, da se z zahodne prenesla na severno mejo. Ta odločitev je odražala vse značilnosti ukrepov, ki so jih oblasti Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije sprejemale na področju obrambe države, ki so se glede na zunanjepolitične usmeritve države neprestano spreminjale. V začetku obstoja države je jugoslovansko vojaško vodstvo ocenilo, da državi grozi največja vojaška nevarnost s strani Italije, ki si je želela prisvojiti obsežno ozemlje na vzhodni obali Jadrana. Zato so začeli obnavljati in nadgrajevati nekdanje avstro-ogrske obalne utrdbe na jadranski obali, ki bi preprečevale delovanje italijanskih pomorskih sil, na drugi strani pa so začeli utrjevati zahodno mejo, na kateri so načrtovali in začeli graditi stalne utrjene objekte po zgledu francoske utrdbene Maginotove linije. Vendar so po 16 letih dogovarjanja in načrtovanja ter dveh letih dejanske graditve zaradi pomanjkanja sredstev in pojava novega nasprotnika na severni meji, Nemčije, opustili načrtovano utrjevanje zahodne meje.
Tako so namesto načrtovanih velikih in močno odpornih obrambnih objektov, ki bi skupaj oblikovali obrambno črto kot taktično celoto, zgradili le posamične težke obrambne objekte, ki so bili le skelet linijsko zgrajenih obrambnih položajev v tipu poljske fortifikacije. V nasprotju z idejo obrambe na zahodni (proti Italiji na Jadranu in na slovenskem ozemlju) in severni meji (proti Nemčiji) v jugoslovanski vojski ni bilo jasne strateško operativne zamisli, načel in projektov o celovitosti obrambnega utrjevanja države, ampak so to izdelovali po delih glede na težko finančno in materialno stanje, v katerem je bila država in z njo vojska, ter na drugi strani glede na zunanje- in notranjepolitične razmere v državi in vojski. Predvsem pa so pogoste menjave ministrov za vojsko in mornarico vplivale na korenite spremembe v strategiji obrambe države in s tem tudi na načrte obrambnega utrjevanja meje. Tako so bile obrambne črte, razen proti Italiji in nekaterih manjših posameznih odsekov na drugih mejnih odsekih, komaj omembe vredne, saj jih je tudi tam, kjer so bile branjene, nasprotnik hitro zavzel ali pa se jim je izognil. Prav tako pa v jugoslovanski vojski niso imeli pravila niti začasnega navodila o bojevanju v utrjenih objektih in rejonih.
Med Mariborom in Dravogradom pa je bila na desnem bregu Drave zgrajena obrambna linija, ki je temeljila na obrambnih objektih lahkega tipa. V okviru priprav za zavarovanje severne meje na območju Koroška–Ptuj, so predvidevale graditev sistema ovir in zapornih položajev po celotni dolžini meje, zapiranje najpomembnejših prehodov na Dravi in utrditev alpskih prelazov. Na širšem območju Maribora so zgradili vrsto protitankovskih ali mitraljeških gnezd z okrepljenimi poljskimi ovirami, malih tipskih objektov in protitankovskih jarkov. Ob tem so v vojaškem vrhu načrtovali, da bi območja okoli Maribora, Dravograda in Kranja dodatno utrdili in bi tako v notranjosti države, severne fronte, vzpostavili neke vrste obrambna odporna vozlišča. Vendar je bil celotni tako načrtovani in zgrajeni obrambni sistem po mnenju nemškega vrhovnega poveljstva tako po načinu graditve, predvsem pa po njegovi bojni moči in odpornosti bojevanja komaj v stanju, da zadrži vojaško močnega nasprotnika.
Politične kalkulacije kraljevega namestnika kneza Pavla Karađorđevića in kraljeve vlade v zvezi z vojaško-političnimi dogajanji na Balkanu oziroma politiki zdaj tesnejšega, zdaj ohlapnejšega povezovanja z državami Trojnega pakta so vplivali tudi na nekonsistentno izvajanje obrambnih načrtov države. Po več odlaganjih je bil 18. februarja 1941 izdan ukaz o mobilizaciji oziroma pozivu na vojaške vaje med 10. in 12. marcem. Po izjavi tedanjega načelnika Glavnega generalštaba Petra Kosića je bilo v začetku marca poklicanih tako 597.936 pripadnikov, ki so se morali v enotah javiti do 28. marca, vendar pa je bila splošna mobilizacija ukazana šele 7. aprila 1941. Tako je napad sil osi jugoslovansko vojsko presenetil prav na začetku mobilizacije.
Priprave na napad
Po pristopu Kraljevine k Trojnemu paktu 25. marca 1941 in vojaškem udaru, ki je sledil 27. marca, je nemška stran na politične spremembe v Jugoslaviji odgovorila zelo hitro. Že 27. marca je bil v Berlinu posvet o situaciji v Jugoslaviji; vodil ga je Adolf Hitler, ki je opisal razmere po državnem udaru v Jugoslaviji in ugotovil, da je bila Jugoslavija v zvezi z načrtovano vojaško operacijo Marita (napad na Grčijo) in Barbarossa (napad na Sovjetsko zvezo) nevaren element. Po njegovem mnenju je bila država zaradi nacionalnih sporov in k nenehnim vojaškim udarom nagnjenega oficirskega zbora nestabilna in da je bil edini stabilni dejavnik v državi prejšnji predsednik vlade Milan Stojadinović, čigar padec je na svojo lastno škodo dopustil kraljevi namestnik knez Pavle Karađorđević. Prav tako je ocenil, da je dobro, da je do take situacije prišlo pred operacijo Barbarossa, saj bi bile posledice za Nemčijo v nasprotnem primeru veliko težje. Zato se je odločil, da ne bo čakal na izjavo lojalnosti nove vlade, ampak se bodo začele priprave za vojaško in politično razbitje Jugoslavije, napad pa se bo začel takoj, ko bodo za to pripravljena sredstva in vojaške enote. Da bi bila operacija končana čim prej, je bilo treba zahtevati vojaško pomoč Italije in Madžarske ter Bolgarije, Romunija pa bi bila neke vrste zaščitnica pred morebitnim posegom Rusije (Sovjetske zveze). Prav tako je morala biti operacija izvedena bliskovito in brez milosti, saj mora biti poleg vojaškega tudi politično sporočilo Turčiji (ob napadu na Grčijo) in sosednjim državam, ki si bodo razdelile ozemlje Jugoslavije.
Tako je bila s tem, da se operacija Barbarossa odloži za štiri tedne, zamisel za napad na Jugoslavijo in Grčijo sledeča: čim hitrejši začetek operacije Marita s ciljem zasesti Trakijo in Solun z zavzetjem območja z nahajališči plina pri Vodeni, tako da se operacija izvede z jugoslovanskega ozemlja; drugi vojaški udarec naj bi izvedli južno od Sofije v smeri Skopja, tako da bi s tem razbremenili italijansko fronto v Albaniji; tretja smer napada je bila načrtovana z območja Sofije v smeri Niša in Beograda; četrta pa z območja Gradca in Celovca proti jugovzhodu s ciljem razbitja jugoslovanskih armad. Italijanske sile naj bi sprva ustavile ofenzivne akcije proti Grčiji in zavarovale jugoslovansko mejo ter s prodiranjem enot proti Istri zavarovale nemški desni bok. Vojaško letalstvo pa je dobilo nalogo uničenja jugoslovanske protizračne obrambe in Beograda z zaporednimi zračnimi napadi in s podporo prodorom lastnih kopenskih sil. Še isti dan je sledila Hitlerjeva direktiva št. 25 vrhovnemu poveljstvu nemške vojske za napad na Jugoslavijo, v naslednjih dneh pa dopolnitve direktive in ukazov, ki so natančneje določili naloge posameznih enot in opisali razmere pri nasprotniku. Tako je bila namera poveljstva nemške kopenske vojske, da prodre v Jugoslavijo z izvedbo koncentrične vojaške operacije na eni strani s prostora Celovec– Gradec in okolice Dolnje Kanjiže (II. armada) ter z druge strani z območja okoli Sofije s splošno smerjo napada proti Beogradu in južni Jugoslaviji (XII. armada) z namenom čim prej povezati se z italijansko skupino armad v Albaniji in nadaljevati nemško-italijansko ofenzivo proti Grčiji. Ob tem pa je bil prioritetni vojaško-politični cilj tudi čimprejšnje odprtje plovnih poti na Donavi in odprtje rudnika bakra v Boru.
Jugoslovanske oborožene sile
V usmeritvah je o nasprotniku zapisano, da jugoslovanske oborožene sile po mobilizaciji, ki je bila po radiu objavljena 28. marca, razpolagajo z naslednjo vojaško močjo: 24 pehotnih divizij (od tega 11 rezervnih), 20 pehotnih brigad (sestavljenih iz aktivnih in rezervnih pripadnikov), 3 aktivne konjeniške divizije in 3 rezervne konjeniške brigade, 1 utrjena divizija v Kotorju in 1 utrjena brigada v Šibeniku. Poleg tega je bilo ustanovljenih še 20 posadkovnih bataljonov, ki so bili razmeščeni na utrjeno mejo na severni meji proti Nemčiji in Madžarski, ter 10 polkov za varovanje meje. Jugoslavija pa ni imela večjih motoriziranih ali tankovskih enot. Enote so bile združene v štiri celinske in primorsko armado, ena na severni meji pa je bila v postopku formiranja. Od enot so bile aktivne enote popolnoma mobilne, večji del rezervnih enot pa je bil v postopku formiranja. Še posebej pa je bilo opozorjeno na to, da so nemški obveščevalci zaznali, da nasprotnik izvaja priprave za izvajanje gverilskega načina bojevanja, za kar so bile posebej usposobljene jugoslovanske vojaške formacije sokolov in četnikov, ki pa so bile oborožene enako kot pehota redne vojske, to je le z lahkim pehotnim orožjem.
Italijanska armada
Italijanska 2. armada s sedežem v Gorici je imela nalogo obrambe »Julijske meje« od prelaza, vasi Kokovo v Kanalski dolini do morja. Fronta je bila razdeljena na severni in južni sektor. Naloga severnega, ki je bil dodeljen XI. armadnemu korpusu, je bila, da v okviru svoje cone delovanja zagotovi celovitost obrambnega sistema v svoji coni delovanja, pri tem pa so morali posebno pozornost nameniti conam obrambe Trbiž, Tolmin, Godovič in Postojna ter blokirati doline, ki so vodile na levo obalo reke Idrijce. Tu naj bi pričakovali nasprotnikov napad, tako da so morale biti v teh conah razmeščene enote, ki so razpolagale z veliko ognjeno močjo. V njegovi sestavi so bili poleg obmejnih enot še diviziji »Re« in »Isonzo«, tretja skupina Alpincev, poveljstvo tretje artilerijske skupine z dvema divizionoma in četrti bataljon »žične železnice«. V globini fronte pa sta mu bili dodeljeni še pehotna divizija »Assietta«, ki je bila razmeščena v drugi liniji obrambnega sistema Zajčje Brdo–Log pod Mangartom, ter pehotna divizija »Ravenna«, razmeščena na območju ob Soči. Južni sektor bojišča je bil v coni odgovornosti V. armadnega korpusa, ki je bil razvrščen od stika z XI. korpusom do morja (Matulje). Naloga korpusa je bila prvenstveno obramba Reke in reškega koridorja, in to s stacionarnimi in z mobilnimi enotami, ki so ga morali braniti do zadnjega pripadnika. V njegovi sestavi so bili poleg mejnih enot še pehotne divizije »Sassari«, »Lombardia« in »Bergamo«, dva mitralješka bataljona, 10. skupina armadne artilerije z divizioni in protiletalski divizion. Zelo močna pa je bila armadna rezerva, ki je bila razporejena v centru in na severnem delu fronte. V njeni sestavi so bili kar trije korpusi: armadni (Vipava), avtotransportni (Opčine) in hitri (Ajdovščina), katerih naloga je bil močan in hiter prodor proti Ljubljani. Naloga vojaškega letalstva pa je bilo taktično opazovanje v smeri Ljubljana–Kočevje–Delnice–Kraljevica in strateško opazovanje v smeri Litija−Novo mesto–Metlika–Karlovac–Senj. Prav tako tudi izvajanje bombardiranja predvsem na železniško infrastrukturo, prometna vozlišča, vojašnice in skladišča v Ljubljani, Vrbovskem, Novem mestu, Karlovcu, Oštarijama in Ogulinu. Italijanske, ki so tvorile varovanje hitro prodirajočih nemških sil, so, da bi zavarovale nemški desni bok, z napadom začele 11. aprila. XI. korpus je imel nalogo, da prodre v smeri Žiri in Žirovskega vrha do Horjula, Logatca in Vrhnike.
Zračno bombardiranje Beograda
Nemško vojaško letalstvo je začelo napad na Jugoslavijo z bombnim napadom na prestolnico v zgodnjih jutranjih urah 6. aprila. V napadu je sodelovalo 150 bombnikov, ki so jih varovali lovci. Prvi napad je bila izveden v petnajstminutnih intervalih v treh ločenih valovih, vsak pa je trajal približno dvajset minut. Tako je bilo mesto skoraj eno uro in pol podvrženo metežu bomb. Glavni cilji delovanja bombnikov pa so bili usmerjeni proti središču mesta, kjer so bile glavne vladne stavbe. Šibke jugoslovanske letalske enote in neustrezna protizračna obramba so bile uničene v prvem valu napada, kar je omogočilo nemoteno uničevanje mesta v naslednjih valovih. Proti izgubi dveh nemških lovcev je bilo sestreljenih dvajset jugoslovanskih letal, štiriindvajset pa uničenih na tleh. Ko je bil napad končan, je pod ruševinami umrlo več kot 17.000 prebivalcev. Ta uničujoči udarec je praktično uničil vsa komunikacijska sredstva med jugoslovanskim vojaškim in političnim vodstvom ter silami na terenu. Čeprav se je nekaterim oddelkom generalštaba uspelo premestiti v predmestja Beograda, sta bila usklajevanje in nadzor vojaških operacij na tem območju skoraj onemogočena. Potem ko so uničili nasprotnikov živčni center, so Nemci svoje letalske sile usmerili proti jugoslovanskim letališčem, komunikacijskim potem in njihovim vozliščem, koncentracijam jugoslovanskih enot in tesni podpori nemškim kopenskim operacijam.
Kopenske operacije nemške vojske
Cilj kopenskih operacij je bil, kot je bilo že opisano, s treh strani prodreti proti skupni točki – Beogradu. Tako so skoraj brez večjih ovir, ki bi jih predstavljal vojaški nasprotnik, nemške enote s treh predvidenih strani prodrle v predmestja Beograda. V zgodnjih večernih urah 12. aprila je poročnik Klingenberg iz druge SS motorizirane pehotne divizije ob uničenih mostovih čez Donavo na zajetih splavih, narejenih iz pnevmatik, odpeljal patruljo čez reko, tako da je ta brez odpora nasprotnika vstopila v mesto in ob 17. uri na vrhu nemškega veleposlaništva v Beogradu izobesila nacistično zastavo. Približno dve uri kasneje je beograjski župan mesto uradno predal Klingenbergu. Tega je spremljal predstavnik nemškega zunanjega ministrstva, ki so ga pred tem jugoslovanske oblasti internirale.
Pred in med izvedbo glavnih smeri napada na Beograd se je čez nemško jugoslovansko mejo zvrstila cela vrsta sekundarnih napadov manjših enot, in to predvsem na točkah, ki niso bile primerne za napad z večjimi oklepnimi enotami. Pod oznako »Feurzauber« so bile enote, ki so jih sestavljali naborniki in pred kratkim vpoklicani vojaki in so bile organizirane v več valov posebnih napadnih enot. Elementi, ki so sestavljali prvi val, so bili štirje bataljonski štabi, ki so poveljevali devetim topniškim skupinam, dve gorski topniški bateriji, ena srednja samohodna topniška baterija, dva gorska inženirska voda, štiri protitankovske skupine ter trije signalni in štirje kolesarski vodi. Za njimi so bili oblikovani dodatni valovi, ki so vključevali približno dve tretjini gorske divizije in njej dodane specialne enote. Prvotni namen teh enot je bil okrepiti obmejne enote in varovanje enot druge armade, ki so se zbirale ob južni meji Koroške in Štajerske. Ta sprva samo obrambna naloga pa ni bila po volji napadalno usmerjenih poveljnikov posebnih enot. Tako so med 6. in 10. aprilom globoko v sovražnikovo ozemlje izvedli številne napade ter zasegli in držali številne močne točke ob meji, s čimer so pripomogli h hitremu uspehu ofenzive. Prvi val jurišnih enot se je 27. marca premaknil iz Gradca proti jugu v smeri jugoslovanske meje. Ena od njih, imenovana po njenem poveljniku »Enota Palten«, je imela v začetku aprila svoj položaj v bližini Spielfelda (Šentilj). Njena prvotna naloga je bila varovanje meje in obramba mostu čez reko Muro. Vendar pa so 5. aprila zvečer začeli z napadom na bunkerje in sovražnikove položaje na drugi strani meje. Do jutra 6. aprila so zajeli več vzpetin na jugoslovanski strani meje, izvidniška patrulja pa je prodrla v bunkersko črto južno od Spielfelda in prišla v stik s sovražnikom. Določili so sovražnikovo moč in njegovo razporeditev na opazovanem območju, nato pa prekinili stik z njim. Večina zavzetih vzpetin je ostala v nemških rokah, saj nasprotniku ni uspelo s protinapadom, potem pa so gorski inženirji uničili izolirane sovražne bunkerje, in to brez pripravljalnega artilerijskega ognja. 8. aprila se je stotnik Palten odločil, da bo osebno vodil skupino svojih lovcev proti Mariboru. Naloge se je lotil kljub drugačnim ukazom nadrejenih in kljub dejstvu, da so bili skoraj vsi mostovi po poti napredovanja razstreljeni. V smeri napredovanja niso naleteli na odpor nasprotnika, potok Pesnico pa so prečkali na priročnih splavih, narejenih iz avtomobilskih pnevmatik. Vozila so morali pustiti za sabo, možje pa so bili prisiljeni preostanek poti nositi svojo opremo. Zvečer je tako Palten na čelu svoje enote vstopil v Maribor in brez odpora zasedel mesto. Na svoje veliko razočaranje pa so mu nadrejeni ukazali, naj se umakne na območje Spielfelda, kjer so morali za kazen zaradi neupoštevanja ukaza ostati ves čas preostanka napada na Jugoslavijo in varovati mejo. Pri tem enota ni imela večjih izgub, zajela pa je 300 nasprotnikovih vojakov in veliko vojaške opreme.
Dr. Tomaž Kladnik je polkovnik SV in predstojnik katedre vojaških ved v Centru vojaških šol v Mariboru.
