Piše: Metod Berlec
O aktualnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu smo se pogovarjali s prevajalcem, pisateljem, publicistom, scenaristom, urednikom in političnim filozofom Andrejem Lokarjem.
DEMOKRACIJA: Gospod Lokar, najprej vprašanje, kako ocenjujete stanje sodobne slovenske kulture v luči kulturno-političnega dogajanja tako pod prejšnjo kot tudi pod sedanjo vlado …
Lokar: V luči kulturnopolitičnega dogajanja pod vsakršno vlado je slovensko kulturo opredeljuje in obvladuje to, kar sam imenujem kulturno-umetniški sistem. Gre za družbeni podsistem, ki se nadalje deli na številne mikrosisteme, njegovo vezivo pa je državno subvencioniranje, ki kulturno-umetniškemu sistemu omogoča delovanje in izvaja nad njim nadzor. Zaradi vsega omenjenega je slovenski kulturno-umetniški sistem disfunkcionalna sociološka entiteta, ki onemogoča razmah enega od najključnejših dejavnikov družbene pluralizacije: posredovalnih teles, ki naj bi opravljala mediacijo med posameznikom in državo. Pri nas se ta institucionalizacija civilne družbe v aktivistične namene pozneje povezuje še z dodatno disfunkcionalnostjo nedopolnjene tranzicije: kontinuitetniško paradržavo.
DEMOKRACIJA: Leta 2022 ste honorarno delali za Javno agencijo za knjigo. Ste soavtor nove Strategije Javne agencije za knjigo. To delovanje, čeprav kratkotrajno, vam je omogočilo, da ste dobil vsaj bežen vpogled v nekatere segmente subvencioniranja slovenske kulture, to pa vas je navedlo na misel, da ravno v tem oblikovanju take množice »državnih umetnikov« tiči bistvo problema. V kakšnem smislu?
Lokar: Nič slabega ni v tem, če država do neke mere skrbi za svojo kulturo. Toda naša majhnost in mednarodna neprepoznavnost sta slovenske kulturnike privedla do prepričanja, da jim le državno subvencioniranje lahko omogoči eksistenčno preživetje. To bi bilo uskladljivo z neobhodno svobodo kulturniškega delovanja le v primeru, da bi bila država ideološko popolnoma nevtralna. Toda ideološko popolnoma nevtralna država ne obstaja, saj je že pojem države ideološkega izvora. Vse to je v Sloveniji prignano do paroksizma, saj segmenti države, ki jih obvladuje ena od političnih opcij, velikodušno subvencionirajo kulturnike, kar seveda privede položaj do destabilizacijskega družbenega paradoksa, da kulturniki medijsko podpirajo državo, ko ji vlada njim naklonjena opcija, delujejo pa protidržavno, ko državi vlada njej nasprotna opcija. Sam rešitev vidim v »regulirani privatizaciji« nekaterih segmentov kulture, pri čemer bi država prek olajšav spodbujala zasebno vlaganje v kulturo in s tem razbila omenjeni politični monopol. Vse to je v skladu s temeljnimi načeli konservativne socialne desnice, katere geslo je: tržno gospodarstvo – da, samoregulirani svobodni trg – ne.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na dogajanje okoli nedavne Prešernove proslave za slovenski kulturni praznik? In na samovoljni vdor trojice levičarskih aktivistov pod vodstvom Svetlane Makarovič na oder Cankarjevega doma po koncu proslave …
Lokar: Dogajanje okoli Prešernove proslave ni bilo samovoljno in se ni odvijalo pod vodstvom Svetlane Makarovič, saj je potekalo v organizirani režiji ministrstva za kulturo in bilo usklajeno z resorji, ki si jih je ministrica Vrečkova siloma podredila (RTV, podeljevanje vstopnic itd.) Vse to je v skladu s tem, kar »teoretiki državnega udara« imenujejo medinstitucionalna vojna. Kot dejavnik radikalne družbene destabilizacije je še najbolj učinkovito tole: vodilne institucije ali nekatere izmed vej oblasti kadrovsko in idejno izvotlimo, napolnimo jih z vsebinami, ki destruktivno učinkujejo na ustroj države, nato pa začnemo vojno med institucijami; tako državo ošibimo, predvsem pa dosežemo, da ljudje izgubijo zaupanje vanjo. Zmes malodušnosti in kaosa pa ustvari plodna tla za avtokratske prijeme, ki obljubljajo vnovično stabilizacijo. V primeru, ki ga obravnavamo, se to dogaja v majhnih razsežnostih, saj kultura ne more destabilizirati celotne države. Toda v njem se nedvoumno kaže modus operandi, ki ga bo sedanja vladna garnitura poskusila razširiti na vsa področja našega skupnega družbenega življenja.
DEMOKRACIJA: Ste tudi zato po slovenskem kulturnem prazniku javno pozvali ministrico za kulturo Asto Vrečko k odstopu? Če se ne motim, tega niste storili samo zaradi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve, ampak tudi zaradi drugih stvari.
Lokar: Asta Vrečkova si kot ministrica za kulturo ne zasluži zaupanja kulturnikov iz več razlogov: primanjkuje ji razgledanosti, politične sposobnosti in osebne zrelosti. Z eno besedo: ni dorasla tej nalogi. To se kaže predvsem v njeni bolestno pubertetniški ideološki pristranskosti. Vse omenjeno je povsem dovolj za njen takojšnji odstop. Če je nekdo povsem očitno nekompetenten, potem se mi zdi edina rešitev ta, da zapusti položaj, ki mu ni dorasel. Poleg vsega tega je ministrica Vrečkova že večkrat ravnala represivno in protizakonito. Slovenska osamosvojitev je eno redkih dejanj slovenske zgodovine, ki je potekalo v znamenju enotnosti. Seveda si ministrica Vrečkova in stranka Levica enotnosti ne želita, saj jima le razklanost (večna navzočnost sovražnika) omogoča (tako kot v primeru OF) izvajanje permanentne revolucije. Vse njene besede o demokratičnem socializmu so čiste puhlice. Dokaz za to je njena zakulisna ustanovitev kulturniškega sindikata Zasuk, groteskne tvorbe, ki spominja na Ceauşescujeve sindikate v Romuniji in katerega namen ni zaščita delavcev v kulturi, ampak policijski nadzor nad njimi.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na sedanjo vladajočo garnituro? In na neverjeten politični revanšizem, ki se odraža v kadrovskih čistkah, ki smo jim priča vse od nastopa Golobove vlade junija lani?
Lokar: Sam nisem načelni nasprotnik revanšizma, če ga denimo razumemo kot v boksu: vsak poraženec ima pravico do revanše. Seveda je pogoj ta, da morajo biti pravila igre natanko določena. Tudi kadrovanje kot tako ni tako problematično, saj je razumljivo, da vsaka vlada pač želi svojim sodelavcem zaupati. Slovenski problem je v tem, da se tako revanšizem kakor kadrovanje v primeru levih vlad vselej odvijata v znamenju kontinuitete z jugoslovanskim totalitarnim režimom. Kar zablokira slovensko družbo, je tisto, čemur pravimo paradržava. Naloga intelektualca je seveda opredeliti, kaj paradržava sploh je. Po mojem je to organizirano in strateško konvergiranje interesov družbenih skupin, ki koreninijo v nekdanjem totalitarnem režimu in ki dosegajo svoje namene prek obvladovanja vej oblasti in finančnih virov, tako da ostajajo vedno v ozadju in jim zato ni treba javno odgovarjati za svoje ravnanje. Seveda lahko paradržava v kriznih trenutkih spet postane država, kar se povsem razvidno kaže v Putinovi Rusiji.
DEMOKRACIJA: Naj malo preskočiva. Ste soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, urednik spletne revije KDO? in urednik založbe Kulturno-umetniškega društva KUD KDO. S kakšnim namenom ste ustanovili to društvo, s čim se to društvo ukvarja, kaj je njegovo glavno poslanstvo?
Lokar: Kulturno-umetniško društvo KUD KDO je predvsem plod globokega razočaranja nad slovensko umetnostjo in kulturo. Ker se osredotoča v prvi vrsti na umetniška vprašanja, je estetika njegova poglavitna skrb. Pri tem pa seveda ugotavlja globoko krizo slovenske umetnosti, ki je povezana s krizo umetnosti tudi drugje po svetu. Kulturno-umetniško društvo KUD KDO ima več članov in je imelo doslej koli 100 sodelavcev, tako da je težko pred njegovo delovanje postaviti en sam estetski predznak. Vendar vseeno mislim, da bi poglede, ki se v njegovem glasilu, spletni reviji KDO?, pojavljajo, lahko povzeli takole: zavračanje teoretične racionalizacije v umetnosti, ki jo vanjo uvajajo prevladujoči sociologizem, scientizem ter instrumentalni um in posledični militantni aktivizem za dosego družbenogospodarskih ciljev. Vzornik spletne revije KDO? je revija Dom in svet, ki je bila dolgo daleč najboljša slovenska literarnoumetniška revija.
DEMOKRACIJA: V preteklih letih ste kot predlagatelj, prevajalec ali založnik sodelovali pri izidu številnih knjig. Če se ne motim, so najprej te vaše knjige, pri izidu katerih ste sodelovali, izhajale pri Založbi Družina?
Lokar: Založba Družina, ki je še pred nedavnim veljala za nekakšno pobožnjakarsko folkloro, je ta čas najboljša slovenska katoliška založba. To ji je omogočilo ambiciozno vodstvo in odlična uredniška ekipa. Ključno pri katoliški založbi v sodobnem času je ohranjanje ravnovesja med nespregledljivo sekularizacijo sodobnega sveta in sodobne kulture na eni ter korpusom cerkvenih naukov na drugi strani. To pa je ključni problem odnosa »uradnega krščanstva« do moderne kulture, saj moderna kultura pogosto izpostavlja vidike človeka in bivanja, ki niso v skladu s cerkvenim naukom, a za katere ne moremo trditi, da so brez estetske vrednosti – prav nasprotno. Vtis imam, da je Založba Družina edina katoliška založba, ki to izpolnjuje v skladu s tradicijo naše kulture. Pri tem kaže seveda omeniti predvsem delovanje Galerije Družina, ki je postala prava zibelka umetnosti in duha sredi naše prestolnice.
DEMOKRACIJA: Ustaviva se malo pri knjigi Ne živite od laži – Priročnik za krščanske disidente ameriškega pisatelja, publicista, urednika in novinarja Roda Dreherja. Če prav razumem, avtor v tej knjigi opozarja predvsem na to, da je v sedanjem času trdi totalitarizem, ki smo mu bili priča v 20. stoletju v obliki fašizma, nacizma in komunizma, nadomestil t. i. mehki totalitarizem. In ta mehki totalitarizem je danes zelo viden v zahodnem svetu in žal vse bolj tudi pri nas …
Lokar: Vprašanje mehkega totalitarizma je zelo zahtevno družbenozgodovinsko vprašanje. Kritiki in teoretiki se ga navadno lotevajo znotraj polarne dihotomije orwellovske in huxleyjevske vizije. Aldous Huxley je mehki totalitarizem v glavnem razumel kot dominacijo, ki jo nekateri družbeni dejavniki dosežejo prek hedonističnega otopevanja posameznika in skupnosti v svetu materialnega preobilja. Zdi se mi, da mehki totalitarizem, ki se uveljavlja v današnjem zahodnem svetu, le deloma temelji na teh postavkah. Če po eni strani namreč drži, da prek hedonističnega omamljanja odvrača široke sloje prebivalstva od odgovornosti predvsem pri političnem odločanju, se pa po drugi strani ne zadovoljuje samo s tem, ampak se prek obvladovanja ne le celotnih segmentov civilne družbe, ampak tudi medijev, izobraževalnega sistema, nekaterih vej oblasti kaže tudi njegov trdi obraz. Namen tako imenovanega mehkega totalitarizma dandanes ni samo obvladovanje vedno širših slojev potrošniško narkotiziranega prebivalstva, ampak sprememba samega naravnega reda v stvarstvu. V ta namen pa seveda mehki prijemi niso dovolj.
DEMOKRACIJA: Kakšno vlogo pri tem igra kulturni marksizem?
Lokar: Kulturni marksizem kot družbena sila ne obstaja več. V zgodovini marksizma kulturni marksizem lahko razumemo kot nekakšno »helenistično« obliko klasičnega družbenogospodarskega marksizma, kot nekakšen korektiv, ki pa nikoli ni presegel svojega očeta. Predvsem zaradi vrste paradoksov, ki jih vsebuje, Gramscijeva teorija hegemonije postavlja na glavo same temelje marksizma, saj ne upošteva sociološke vzročnosti med pojmoma stavbe in nadstavbe. Kulturni marksizem je bil predvsem pojav, ki je ostal zakoličen znotraj zahodnih univerz in katerega edini družbeni odraz je bilo patetično uporništvo zdolgočasenih otrok buržujskih elit leta 1968. Dandanes smo soočeni z naslednikom ali s poslednjim porodkom klasičnega marksizma: s prebujenostjo ali z družbenopravičniškim kultom, kot ga imenujemo pripadniki kulturne desnice. Ta pojav je prezapleten in preobsežen, da bi ga lahko tule razčlenjevali, zato bi se rad omejil na en sam njegov vidik: ne glede ena povrhnjico teoretične gostobesednosti njegovih avtorjev, ki hoče biti izrazito sociološka, se kaže totalna nesposobnost, da bi ponazoril tip družbe, za katero naj bi sam stremel.
DEMOKRACIJA: Pri tem se seveda postavlja vprašanje, kako ustaviti vpliv kulturnega marksizma. Domnevam, da tudi s knjigami, ki ste jih izdali pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO.
Lokar: Sam si ne želim toliko ustaviti vpliva kulturnega marksizma in vseh njegovih izrastkov, saj menim, da je treba sodobno kulturo in družbo predvsem pluralizirati in uravnotežiti. Kulturnemu marksizmu moramo postaviti nasproti dela in ideje, ki že obstajajo v zahodni tradiciji, a tudi nova dela in ideje, ki jih moramo ustvariti ter izoblikovati sami in bi ponudila kvalitetne in koherentne odgovore na izzive sodobnega sveta. Kulturni marksizem je prispeval vrsto idej (denimo: teorijo alienacije) in pristopov, ki so pogojno sprejemljivi tudi za kulturno desnico. Težava pri kulturnem marksizmu nastopi, kakor hitro se razglasi za absolutno in splošno civilizacijsko vrednoto in začne s poskusi nasilnega podrejanja celotne realnosti svojim teoretičnim naukom. Zato menim, da je edini način, da ustavimo ta proces, ki neogibno vodi v nasilje nad družbo in nad posamezniki, ta, da pač prek filozofske refleksije pokažemo na neutemeljenost te pretenzije – se pravi na njeno lažnost. To pa je seveda tudi eden od namenov naših knjig.
DEMOKRACIJA: Očitno je, da vam je zelo pri srcu angleški filozof Roger Scruton. Zakaj?
Lokar: Ravno osredotočenost na Rogerja Scrutona je dokaz, da namen naših knjig, konkretno naše »modre zbirke«, ni samo ustavitev kulturnega marksizma. Kulturna desnica mora biti predvsem propozitivna. V celotnem opusu Rogerja Scrutona, ki šteje več kot 50 knjig, je izrecni kritiki marksizma namenjena samo ena knjiga. Ker slovenska kultura ne pozna tradicionalne struje zahodne kulturne desnice, se mi zdi filozofija Rogerja Scrutona najprimernejša, da to miselno strujo vnesemo v slovensko kulturno zavedanje. To pa iz treh razlogov. Prvič: ker je Scruton morda filozof, v katerem se najširše odraža celotni spekter filozofije kulturne desnice; drugič: ker je zaradi svoje prisilne neakademskosti bil primoran pisati relativno »poljudno« in dostopno vsem; tretjič: ker pripada struji anglofonskega, nekontinentalnega konservativizma, ki je bolj odprta do drugih novoveških pojavov v primerjavi z drugimi konservativnimi tradicijami. Seveda ima Roger Scruton tudi številne druge vrline, kakršne so: inovativnost njegove estetike, teorija rekonstrukcije, teorija epistemološke razsežnosti izročila itd.
DEMOKRACIJA: Če prav razumem, z modro zbirko propagirate, širite predvsem ideje konservativizma …
Lokar: Filozofija zahodne civilizacije v moderni dobi temelji na izoblikovanju in ponujanju civilizacijskih vzorcev, ki so nekakšna hermenevtika skupnosti in posameznika. Tudi tisti, ki to zanikajo, denimo Heidegger, se ne morejo temu izogniti. Filozofija zahodne civilizacije potemtakem ponuja interpretacijo tega, kar sama zahodna civilizacija in posameznik v njej sta v minevanju časa. Iz tega vzorca nastajajo normativi, ki jih imenujemo sistemi vrednot. Zahodna civilizacija v pravem pomenu se je začela oblikovati v času renesanse in reformacije ter dosegla svoje popolno ovedenje v dobi razsvetljenstva. V tej dobi je prevladal civilizacijski model, ki je še dandanes prevladujoč. Zelo površno bi ga lahko opisali takole: zahodna civilizacija je zgodba človekovega kolektivnega duha, ki se v duhu inherentnega napredka giblje v smeri vse večje emancipacije posameznika in skupnosti, ki bo dosežena predvsem prek totalne odpovedi lastnemu metafizičnemu jedru. V času nastanka tega vzorca se je vzporedno z njim izoblikoval še en konservativni vzorec, ki je opozarjal predvsem na nedopustni redukcionizem vzorca, ki je postal dominanten. Sam menim, da se iz konservativnega vzorca lahko porodi sistem vrednot, ki nam bo omogočil bolj celostni vpogled v našo celotno duhovno danost.
DEMOKRACIJA: Katere tuje konservativne avtorje pa nameravate v prihodnje še ponuditi slovenskim bralcem?
Lokar: Ambicija naše »modre zbirke« je predstaviti misel zahodne (in tudi nezahodne) kulturne desnice v celoti. V ta namen se mi je kot uredniku zdelo najustrezneje, da najprej zavrtimo njeno vsebino okoli sedmih ikonskih modernih konservativnih mislecev, kot so: Roger Scruton, José Ortega y Gasset, Ernst Jünger, Nicolás Gómez Dávila, Michael Oakeshott, Robert Nisbet in Ramiro de Maeztu. To naj bi postavilo teoretične temelje zbirke, ki bi nato krenila po eni strani v smeri bolj zapletenih in hkrati kontroverznih mislecev, kakršna sta Carl Schmitt in Werner Sombart, in seveda klasikov konservativne misli, sočasnikov enciklopedistov in kritikov francoske revolucije, kakršni so Joseph De Maistre, Edmund Burke, Louis de Bonald, Antoine de Rivarol, François de La Rochefoucauld, pa tudi nekoliko poznejšim mislecem, kakršen je Juan Donoso Cortés. V to plejado pa seveda sodi še kopica drugih avtorjev, za katere si bom z vso zagnanostjo prizadeval, da bi izšli pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, kakršni so: predhodnik Giambattista Vico, Léon Bloy, Charles Péguy, Konstantin Leontijev in številni drugi.
DEMOKRACIJA: Se pravi, da skušate kulturno in filozofsko pomagati pri teoretični utemeljitvi slovenske desnice?
Lokar: Dejstvo je, da slovenska desnica nikoli ni bila kulturno in filozofsko utemeljena. Zelo zanimivo kulturnozgodovinsko vprašanje bi bilo, ko bi ugotovili, zakaj je tako. Konservativizem razume izročilo kot kognitivno emocionalni korpus, ki svojo skupnost in posameznike uči, kako ravnati in kaj čutiti. Pri tem pa zanj velja, kar je nedavno profesor Muhovič povedal za tradicijo: konservativizem ne želi obujati preteklosti, ampak ohraniti pri življenju okvir, znotraj katerega živi, kar je vedno aktualno. V tem pogledu je konservativizem posedanjenje aktualnosti. Vse omenjeno je že vsebovano v slovenski tradiciji, živi in deluje, toda slovenska kultura ni nikoli opravila filozofske refleksije o vsem tem. V trenutkih krize, kakršen je naš čas, pa je ta refleksija nujna in nepogrešljiva, saj se je zdaj prvič v naši zgodovini zgodilo, da same kulturne elite poskušajo razgraditi našo tradicijo. Tudi zato menim, da konservativna filozofija ponuja edini koherentni filozofski odgovor na izzive našega časa.
DEMOKRACIJA: In tudi pomagati pri razvoju nove slovenske desnice …
Lokar: Nova slovenska desnica se bo morala zavedati predvsem dveh vidikov: da obstaja v njeni pripadnostni civilizaciji filozofska tradicija, ki odgovarja na vsa omenjena vprašanja, in da bo treba kakor pri vseh drugih kulturah, ki pripadajo isti civilizaciji, te misli cepiti na substanco naše tradicije. To ji bo omogočilo, da ne bo nekritično prevzemala tujih vzorcev in da bo odkrila prvine konservativne misli, ki so že latentno navzoče v njenem izročilu, ter se bo nehala definirati per negationem. Zdi se mi namreč, da je to eden od razlogov, zakaj je v glavnem zelo sposobna vladati, ni pa tako sposobna Slovencev prepričati. Vseskozi se namreč konstituira kot zanikanje nečesa. Če pa ji bo počasi uspelo zgraditi svoje lastne idejne temelje, bo lahko iz svojih duhovnih virov, da se tako izrazim, znala tudi odgovoriti na vprašanja sodobnega sveta: kakšno politično ureditev si želimo, kakšno zakonodajo, kakšno gospodarstvo, kakšen izobraževalni sistem, katere mednarodne povezave. Vse to namreč že obstaja, le preformulirati je treba te prvine ter ponuditi ljudem ustrezne in prepričljive rešitve.
DEMOKRACIJA: Ukvarjate se tudi s položajem slovenskega katoliškega intelektualca. Kakšen je torej današnji položaj slovenskega katoliškega intelektualca in kakšna je dandanes vloga Katoliške cerkve pri soustvarjanju slovenske kulture?
Lokar: Današnji položaj slovenskega katoliškega intelektualca, ki ni vpet v institucionalno cerkveno mrežo, je položaj, če naj uporabim evangeljsko metaforo, »črede brez pastirja«. Slovenska Cerkev namreč že dolgo boleha za neko občestveno disfunkcionalnostjo: kot krščanstvo razume izključno samo sebe, laike, ki ne sodijo v njen neposredni organizacijski okvir, pa kot neko nepotrebno breme, s katerim ne ve natančno, kaj bi počela. To stanje se seveda odraža tudi v kulturi. Slovenska Cerkev si je ustvarila družbenoduhovni mehurček, kamor sodi vse tisto, kar sama obvladuje, vse drugo pa izloča kot potencialni dejavnik destabilizacije. Temu je treba še dodati paradoksno dejstvo, da je sekularizacija zelo globoko segla v njeno jedro in to Cerkvi onemogoča, da bi prisluhnila čemurkoli (religiozno ali nereligiozno) presežnemu. V bistvu vedno bolj spominja na dobrodelno ustanovo. Toda vsi poznavalci zgodovine krščanstva vedo, da v Rimokatoliški cerkvi vedno obstajajo posamezniki, ki se jih nagovor Svetega Duha vedno dotika, in tako je tudi danes. Ti namreč vselej rešujejo položaj.
DEMOKRACIJA: No, naj se dotakneva še afere Rupnik. Kako gledate vi na to afero, ki je zelo boleča za Cerkev, za vernike, hkrati pa odlična kost za blatenje te institucije s strani levičarskih medijev …
Lokar: Afera Rupnik je morda najbolj demonična herezija sodobnega časa. Duhovnik, ki ustvari umetniško evharistično občestvo, da bi obudil starokrščansko (ali izvornokrščansko) umetnost in z njeno duhovno prasilo oplodil izčrpani postmodernizem, da bi na tej duhovni osnovi prakticiral seks v troje z osebami ženskega spola prav tako duhovniškega stanu, jim najprej prigovarjal, da gre za uprizarjanje Svete Trojice in zatem istim osebam kot duhovnik podeljeval odvezo pri zakramentu svete spovedi, je zgodba, ki po svoji demoničnosti domišljijsko presega najbolj blasfemične scenarije kakšnega Romana Polanskega. Če pa dodamo, da ta demonična entiteta vodi papeževe duhovne vaje in pod to krinko umetniško poslika papeževe kapele, kjer še vedno stojijo poslikave, ki jih je ustvarila demonija, mislim, da medli medijsko-novinarski odzivi niso dovolj. Ukrepi Rimokatoliške cerkve bi morali v tem primeru biti eksemplarični. Marko Rupnik ne sme več biti duhovnik. Cerkev se mora očistiti. Nato pa mora na vso to demonijo teološko odgovoriti. Pri tem pa poseči na spolzek teren, ki ne sodi v območje njenega neposrednega delovanja: na oceno razmerja med umetnikom in njegovim delom. To mora storiti nemudoma, sicer se bo strup demonije širil naprej.
DEMOKRACIJA: Približujeva se koncu najinega pogovora. Politični, družbeni in moralni destabilizaciji Slovenije je vzporedna destabilizacija sveta. Če smo pred več kot tremi desetletji govorili o koncu komunizma, o koncu hladne vojne, danes govorimo o novi hladni vojni. Nekateri celo o tretji svetovni vojni, ki se odvija na ozemlju Ukrajine. Pri tem se govori tudi o spopadu dekadentnega Zahoda z avtoritarnim Vzhodom, ki ga predstavlja Putinova Rusija …
Lokar: Pojava sta povezana in odražata stanje sodobnega sveta: na eni strani imamo izpraznjene zahodne demokracije v globoki krizi, na drugi brezidejne avtokratske sisteme, ki se globoko razlikujejo od ideoloških totalitarizmov 20. stoletja. Niti Ukrajina niti Rusija ne moreta biti zgled za kogarkoli. Vendar v tem konkretnem primeru je dolžnost vseh nas, da se odločimo za svobodo. V spopadu med geopolitiko duginovskega multipolarnega sveta (ki je le krinka za ruski imperializem) in zahodnjaškimi ambicijami (ki so krinka za ukrajinsko oligarhijo) se moramo odločiti za suverenistično željo po svobodi ukrajinskega ljudstva, ki se je po letu dni vojne sprevrgla v tragedijo trpečega naroda in ga katarzično očistila. Če je treba rusko krvoločno imperialistično elito ustaviti, je prav tako potrebno, da zahodne demokracije v tem kriznem času opravijo temeljito refleksijo o lastnem izvoru in o tem, kaj lahko še ponudijo svetu poleg praznega hedonizma in razčlovečenja v samoomamljanju. Če smo že omenili Roda Dreherja, bi morda na tem mestu kazalo navesti njegovo prepričanje, da ravno vzhodnoevropski narodi, ki vedo, kaj pomeni izguba svobode, lahko ponudijo zdolgočasenemu Zahodu recept za izhod iz krize.
DEMOKRACIJA: In še vprašanje za konec. Kako naj ob vsem tem ravna Evropa, kako naj ravna Republika Slovenija?
Lokar: Evropa mora predvsem zelo resno jemati evroskepticizem in razumeti, da je tip kontinentalnega združevanja, ki ga predstavlja Evropska unija, povsem neustrezen. Evroskeptiki nismo proti združevanju Evrope, ravno nasprotno: smo za čvrsto in stabilno združevanje Evrope, ki bo čvrsto in stabilno le, če bo vključevalo vse prvine evropske tradicije. Od metafizike do materializma. Samo velika in genialna sinteza lahko združi celino, kakršna je Evropa. Evropska unija s svojim brezzobim liberalizmom, z razširjeno ideologijo človekovih pravic, z bruseljsko birokracijo ni Evropa, ampak parodija Evrope in njene zgodovine. Evropa se mora resetirati, napisati pravila na novo in se združiti. Pri tem pa vlogo Slovenije vidim predvsem v dejavniku stabilizacije, ki ga predstavlja znamenita pobuda Trimariuma maršala Piłsudskega in mnogih drugih, tudi našega Lamberta Ehrlicha. Med interesi zahodnih gospodarskih velesil in apetiti Rusije lahko Trimarium namreč odigra odločilno vlogo pri uravnoteženju sredobežnih teženj evropske celine. Kljub svoji majhnosti lahko Slovenija v tem kontekstu odigra pomembno vlogo in upamo lahko samo, da bo kakšna karizmatična osebnost slovenske politike dojela odločilni pomen tega izziva.
Biografija
Andrej Lokar se je rodil v Trstu. Je prevajalec, pisatelj, publicist, scenarist, urednik in politični filozof slovenske kulturne desnice. Hkrati je soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, urednik spletne revije KDO? in urednik založbe Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, organizator slikarskih razstav in koncertov. Leta 2015 je izšla njegova knjiga dnevniških zapiskov in aforizmov Vračanje mesečine, leta 2017 so pri Založbi Družina izšli njegov prevod knjige Milana Komarja Človeški čas, leta 2018 njegov prevod knjige Milana Komarja Problemi človeka v družbi blagostanja, leta 2020 je prevedel in uredil zbornik Družba blagostanja – 50 let pozneje, ki je izšel pri Založbi Družina, leta 2020 je pri isti založbi izšel njegov prevod knjige Pilar Rahola SOS kristjanov, leta 2021 njegov prevod dela Bartoloméja de las Casasa Nadvse kratko poročilo o razdejanju Indij, leta 2021 njegov prevod knjige Roda Dreherja Ne živite od laži, leta 2021 njegov prevod antologije Rafaela Cadenasa Otok izgnanstva, ki jo je tudi sam uredil, leta 2021 je pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO izšla antologija Álvara Mutisa Nokturno, ki jo je prevedel in uredil, leta 2021 je pri isti založbi izšel njegov prevod knjige Huga Mujice Zvezdam neizmernost, leta 2021 pa njegov prevod knjige Rogerja Scrutona O človekovi naravi, leta 2021 je pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO izšel njegov prevod knjige Rogerja Scrutona Moderna kultura, leta 2022 pri Založbi Družina njegov prevod knjige Rogerja Scrutona Kultura šteje, leta 2022 je pri isti založbi izšel njegov prevod knjige Rogerja Scrutona Pijem, torej sem, leta 2023 bodo pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO izšli njegovi prevodi dela Miguela de Unamuna Agonija Krščanstva, Joséja Ortege y Gasseta Meditacija o tehniki, Isaiaha Berlina Tri kritike razsvetljenstva in pri Založbi Družina knjiga Roberta Nisbeta Konservativizem, sanje in resničnost. V času prejšnje vlade je bil honorarno zaposlen pri Javni agenciji za knjigo. S svojimi prispevki je sodeloval v različnih slovenskih medijih.
