Pogovarjali smo se z Aljo Domjan, ki na skupni listi SDS, SLS in NLS kandidira za poslanko evropskega parlamenta. Mlada, dinamična Pomurka je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani končala magistrski študij politologije, za svojo diplomsko delo pa prejela Klinarjevo priznanje. Z njo smo se pogovarjali o (ne)zanimanju mladih za politiko, Sloveniji in Evropi.
Za začetek vas prosim, da se na kratko predstavite našim bralcem …
Sem popolnoma običajna osemindvajsetletnica, ki se zaveda svoje vloge in doprinosa v družbi. Odraščala sem v manjšem, a vsem dobro znanem kraju Radenci, kjer sem ta čas tudi občinska svetnica. Najraje od vseh vlog v svojem življenju pa opravljam vlogo starejše sestre. Do 16. leta sem bila namreč edinka, nato pa mi je življenje podarilo polsestro in polbrata.
No, veliko Pomurcev hodi na delo v Avstrijo. Zakaj?
Ker v naših krajih težko najdejo zaposlitev in seveda tudi zato, ker naši sosedje delo vrednotijo popolnoma drugače.
Naslov vašega diplomskega dela je bil Strankarska identifikacija kot dejavnik volilnega vedênja skozi čas. Kaj ste pri tem ugotavljali?
Na podlagi podatkov Arhiva družboslovnih podatkov sem ugotavljala vpliv strankarske identifikacije na volilno vedênje državljanov Republike Slovenije, in sicer v treh časovnih obdobjih. Na volitvah 1992, ki nekako predstavljajo začetek večstrankarskega sistema v samostojni Sloveniji, na državnozborskih volitvah 2000 in volitvah 2008. Ker sem predpostavljala, da strankarska identifikacija izgublja pojasnjevalno moč kot dejavnik volilnega vedenja, me je prav tako zanimalo, ali ima zaupanje v politične stranke vpliv na izoblikovanje strankarske identifikacije posameznika.
In kaj ste ugotovili?
Da ima strankarska identifikacija, čeprav so v izbranih časovnih obdobjih politične stranke tako nastajale kot razpadale, še zmeraj relevanten pomen pri pojasnjevanju volilnega vedênja. In to je tudi eden od razlogov, zakaj politične stranke z vrednotami in jasno oblikovanimi stališči na političnem prizorišču preživijo 30 let. Ne zato, ker bi se člani identificirali z imenom in priimkom aktualnega predsednika, ampak zato, ker se identificirajo z vrednotami in s programom. Zato so stranke, ki svoje temelje gradijo na umetno ustvarjenih kultih osebnosti brez osebnosti obsojene na propad.
Naslov vaše magistrske naloge je bil Spolne kvote v politiki: enakomerna zastopanost spolov ali umetno ustvarjena enakopravnost. Tema, ki je v zadnjih letih v medijih zelo opazna …
Res je. Nekater predstavnice ženskega spola se vsak marec spomnijo, da bi rade bile »enake« moškim kolegom. Sama si tega ne želim, rada sem ženstvena, kar pa ne pomeni, da ne zagovarjam enakopravnosti.
Meni osebno se zdi, da se s temi kvotami že nekoliko pretirava!
Po mojem mnenju se napačno interpretirajo in prevečkrat izrabljajo v politične namene.
Zakaj je po vaše med mladimi zanimanje za politiko in udeležbo na volitvah tako nizko, medtem ko je na drugi strani pri upokojencih prav nasprotno?
Ker je politika s strani večinskih medijev predstavljena kot hiša strahov, kot nekaj nerazumljivega in slabega. Politiki pa kot na smrt sprti sovražniki. Dobro sodelovanje in povezovanje se navadno prezre oz. ni zanimivo in dovolj senzacionalno. Morda ima vpliv tudi to, da mladi vedno pozneje vstopajo na trg dela. Kajti ko v Sloveniji prvič pogledaš plačilno listo ali npr. pokojnino, ti ni več vseeno, kdo odloča o tvoji prihodnosti.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
