Piše: ddr. Aleš Iglič
Univerza v Ljubljani kot vodilna in najstarejša univerza v Sloveniji s koreninami v 16. in 17. stoletju na Šanghajski lestvici svetovnih univerz že več let močno zaostaja za vodilnimi univerzami nekdanjih socialističnih držav.
Priča smo torej nazadovanju Univerze v Ljubljani (UL) v širši in ožji regiji. Univerza v Ljubljani tako zaostaja za vodilnimi univerzami nekdanjih socialističnih držav, kot so na primer Karlova univerza v Pragi, Jagelonska univerza v Krakovu in Univerza v Varšavi. UL zaostaja tudi za univerzama v Beogradu in Zagrebu, kar kaže, da so vzroki za zaostajanje UL mnogoplastni in ne samo finančni. UL izgublja mesta na Šanghajski lestvici že zadnja štiri leta, kar pomeni, da so bili temelji za zaostajanje postavljeni že pod prejšnjim rektorjem dr. Ivanom Svetlikom, očitno pa se ohranjajo tudi pod sedanjim rektorjem kot njegovim izbranim naslednikom. Med mogočimi vzroki bi lahko bili tudi neambicioznost vodilnih UL. Sedanji rektor UL je nedavno v intervjuju izjavil, da je za nas (verjetno je pri tem mislil na UL) najpomembnejše, da sodimo v najožji krog najboljših univerz v širši regiji. Glede na gornje navedbe ta širša regija očitno ne seže do Češke, Poljske, tudi ne do Hrvaške in Srbije in mogoče še nekaterih držav.
Volitve rektorja z enim kandidatom
V istem intervjuju je zapisano, da je bil sedanji rektor prepričljivo izvoljen za rektorja UL. Kolikor se spomnim, je na zadnjih volitvah za rektorja UL glasovalo manj kot 2 odstotka ali pa vsaj izredno majhen odstotek volilnih upravičencev. Zato bi take vrste izvolitev težko označili za prepričljivo, četudi bi vsi, ki so glasovali, oddali glas za sedanjega rektorja, ki je bil edini kandidat. Pomanjkanje izbire, en sam kandidat za rektorske volitve je bil po mojem mnenju tudi vsaj delni vzrok za tako slabo udeležbo na njih. Ne vidim namreč prav dobrega razloga, da bi se človek udeležil volitev z enim samim kandidatom, ki ga je najverjetneje vnaprej (po dogovoru) dejansko izbrala menedžerska elita UL. Volitev z enim kandidatom smo se državljani Slovenije naveličali že v prejšnjem družbenemu redu.
Zato se mi zdi prava poživitev, da imamo sedaj na UL 4 kandidate za rektorje. Sedanji rektor UL je ob tem dejstvu sicer podal komentar, da pripisuje prijavo 4 kandidatov za rektorja temu, da kot rektor ni vodljiv. Iz tega sicer ni čisto dobo razumeti, ali sedanji rektor UL meni, da bi bilo bolje, če bi bil na volitvah spet samo en kandidat kot na prejšnjih volitvah za rektorja UL. Vsekakor si sedanji rektor UL želi opravljati rektorsko službo skupaj celih 8 let, kar bi bil najdaljši mandat v zgodovini UL po letu 1919 (skupaj z mandatom dr. J. Mencingerja), kjer so bili rektorski mandati dolgo časa enoletni z možnostjo ponovitve. Osemletnih mandatov rektorjev pa v glavnem niso poznali niti v preteklosti ljubljanskega višjega ali visokega šolstva.
Kako pa je bilo v preteklosti ?
Na Šanghajski lestvici svetovnih univerz lahko pri ljubljanski univerzi preberemo letnico 1595, ki jo navaja kot začetek razvoja Univerze v Ljubljani tudi Enciklopedija Britannica. V letu 1595 je namreč nadvojvoda Ferdinand II. podelil privilegij (tj. finančno osnovo) za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, čemur je leta 1596 sledila bula papeža Klemena VIII. Leta 1597 so jezuiti dejansko prišli v Ljubljano, kot navaja slovenski zgodovinar Fran Zwitter. V letu 1595 je Adam Bohorič tudi znova postal rektor ljubljanske stanovske šole, ki je poskušala pridobiti tudi nekatere elemente višjega šolstva, predvsem na pobudo njenega prejšnjega rektorja Nikodema Frischlina.
Ljubljanski jezuitski kolegij je od leta 1619 dalje začel uvajati tudi višješolske programe. Razvitejše visokošolsko izobraževanje se je v Ljubljani začelo leta 1704, ko so tam ustanovili stolici za logiko in cerkveno pravo v okviru filozofskega študija, 1705 so ustanovili še stolici za fiziko in matematiko, leta 1766 pa stolico za mehaniko. Pokrivali so tudi študij teologije v povezavi s filozofskim študijem. Ker jezuitska visokošolska ustanova v Ljubljani ni pokrivala vseh študijev, jo danes nekateri imenujejo tudi semi-univerza. Gre za poimenovanje, ki ga je uvedel zgodovinar Jože Ciperle. Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je ljubljanska semi-univerza nosila različna imena, na primer Academia Labacensis, pa tudi univerza, nazadnje pa se je uveljavilo ime Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani. V času Ilirskih provinc (1809−1813) je v Ljubljani kot glavnem mestu leta 1810 delovala popolna univerza (Écoles Centrales) z možnostjo študija medicine in kirurgije, inženirstva, arhitekture, prava in teologije ter možnostjo zagovora doktoratov.
In še glede dolžine rektorskih mandatov v preteklosti. Od 16. do 18. stoletja je bila na ljubljanskem jezuitskem kolegiju (semi-univerzi) velika večina rektorskih mandatov triletnih, ki se največkrat niso ponavljali. Na kasnejšem ljubljanskem cesarsko-kraljevem liceju (imenovanem tudi akademija ali semi-univerza), ki je deloval do srede 19. stoletja, pa so bili mandati rektorja večinoma enoletni. Leta 1807 je namreč dvorna pisarna izdala naročilo, da se morajo rektorji voliti izmed direktorjev višjih teoloških, filozofskih in mediko-kirurškega študija ter menjavati vsako študijsko leto. Nobeden od rektorjev zato ni bil izvoljen dvakrat zaporedoma, bili pa so izvoljeni večkrat, vendar v nobenem primeru ne v skupni dolžini več kot 5 let. Ljubljanska francoska univerza v času Ilirskih provinc je imela v svojem kratkem delovanju le enega rektorja, to je Jožefa Wallanda.
Slovenska univerza v Ljubljani je od leta 1919 je imela zelo dolgo enoletni rektorski mandat še globoko v čase po drugi svetovni vojni. Izvolitve istih rektorjev so se včasih ponovile, vendar večinoma le enkrat. Enako je veljalo za od UL odcepljeni Medicinsko visoko šolo in Tehniško visoko šolo, ki sta delovali v Ljubljani v 50. letih 20. stoletja. Podobno je v tistih in prejšnjih časih veljalo za dekane in rektorje tudi zunaj slovenskih dežel. Frančišek Miklošič na primer je bil rektor dunajske univerze le v študijskem letu 1854−1855, Jožef Stefan pa je bil rektor te iste univerze le v študijskem letu 1876−1877.
Sedanji sistem odvrača dobre kandidate
Sedanji rektorski in dekanski mandati na UL v dolžini štirih let odvračajo od kandidiranja za te funkcije nekatere najboljše raziskovalce in umetnike na UL, ker si ne morejo privoščiti tako dolge dobe rektorovanja ali dekanovanja, ki bi jim jemala čas za raziskovanje in vodenje njihovih raziskovalnih skupin ali pa čas za umetniško ustvarjanje. To pa lahko vodi v negativno selekcijo pri izbiri dekanov in rektorjev na UL. Pri prodekanih iz mlajše ali srednje generacije lahko dolgotrajno prodekanovanje v dolžini več kot štiri leta povzroči tudi zaton raziskovalne ali umetniške kariere. To se po njegovih besedah dogaja tudi sedanjemu rektorju UL, vsaj kolikor smo ga slišati izjaviti na seji senata Fakultete za elektrotehniko UL. To je seveda velika škoda, saj slovenska elektrotehnika tako izgublja dobrega strokovnjaka na svojem področju.
Rektorske, dekanske in prodekanske službe bi morale biti zato samo kratek »izlet« vrhunskih profesorjev iz njihovega raziskovalnega, umetniškega in pedagoškega dela. Tako kot je bilo to v primeru zgoraj omenjenih svetovno znanih Frančiška Miklošiča in
Jožefa Stefana na dunajski univerzi in v primeru nekaterih ljubljanskih rektorjev v preteklosti , kot so bili na primer s področja naravoslovja in tehnike Josip Plemelj, Milan Vidmar, Anton Kuhelj, Miha Tišler, Alojz Kralj in še kdo. Le tako bomo lahko ustavili nazadovanje UL v primerjavi s podobnimi tujimi univerzami v ožji in širši regiji. Čim daljše rektorovanje in ustvarjanje univerzitetne menedžerske elite zato ne bi smel biti končni cilj in vrhunec profesorske kariere. Pri volitvah rektorjev in dekanov pa se po mojem mnenju ne bi smeli zgledovati po kubanskem principu enega samega kandidata.
(Zapisano je moje osebno mnenje in ni uradno mnenje ustanove, na kateri sem zaposlen.)
