Piše: Gašper Blažič
Pred dvema dnevoma smo na naši spletni strani objavili kolumno, v kateri smo spomnili na 25-letnico pastirskega pisma slovenskih škofov, v katerem so bili takrat (1998) zelo kritični do spremembe slovenske šolske zakonodaje.
Zlasti tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode je večkrat javno kritiziral slovenski šolski sistem. Leto kasneje je v enem od nastopov uporabil frazo, ki jo je prevzel iz neke parlamentarne razprave o šolstvu s strani Dimitrija Rupla, ko je slednji govoril o “dresuri nemških ovčarjev”. Levičarski mediji in mnenjski voditelji so tedanjega ljubljanskega vrhovnega pastirja dobesedno raztrgali na koščke, tedanji Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak pa je o njem napisal pamflet z naslovom “Metropolit pasje dežele: kdo bo vodil vzrejne knjige?”. Vendar Rode še zdaleč ni bil edini kritik. Zaradi priprave devetletke je prihajalo celo do javnih ostrih polemik med člani Nacionalnega kurikularnega sveta, nekateri člani si iz tega organa celo izstopili. Med kritiki je bil tudi prof. dr. Janez Juhant, ki je za Nikodemove večere (Teološki tečaji) leta 1998 pripravil prispevek z naslovom »Ali bo tudi nova šola ideološka?«. Tema tedanjih tečajev, sicer nekdaj dobro obiskanega izobraževalno-razpravljalnega cikla, ki ga je vsako leto organiziral medškofijski odbor za študente, je bila »Ljubim, torej sem« v povezavi s 50-letnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Večni Slavko Gaber je pred 15 leti poniknil
Šolska reforma, spremembe šolske zakonodaje, uvajanje devetletke… vse to je zaznamovalo ministrovanje Slavka Gabra, ki je od leta 1992 do 1999 predstavljal glavnega ideologa šolskega sistema in tudi enega od ideologov LDS (v tistem času je podobno vlogo igral tudi Slavoj Žižek, ki mu je nato ušla izjava, da mu pet minut dobrega filma pomeni več kakor usoda Slovenije). Leta 1999 se je Gaber v senci obiska ameriškega predsednika Billa Clintona umaknil s položaja, nasledil ga je njegov dotedanji državni sekretar Pavle Zgaga, ki je izhajal iz kroga t. i. levih pedagogov, ki so imeli privilegiran položaj v osrednjih ustanovah za nadzor nad šolstvom, pa tudi na raznih pedagoških inštitutih. Ob tem naj spomnimo, da so med znanimi imeni tega kroga tudi vidnejši člani nekdanje Liberalne, sedaj Alternativne akademije, od Darka Štrajna dalje. Med bolj izpostavljenimi so bili Janez Krek, Zdenko Kodelja, že pokojni Alojz Pluško (tudi nekdanji državni sekretar na ministrstvu za šolstvo), Ljubica Marjanovič Umek, pa tudi Mojca Kovač Šebart (verjetno javnost sedaj veliko bolje pozna njeno hčer, ki je prvo ime Inštituta 8. marec). Vsi našteti in še mnogi drugi so ves čas skrbeli za obrambo slovenskega šolstva pred – civilno družbo. Pa naj se sliši še tako neverjetno.
Gaber se je nato s prihodom Antona Ropa na premierski položaj spet vrnil, a ne za dolgo. Od volitev 2004 je bil sicer nekaj časa še poslanec, nato pa je povsem poniknil. Očitno pa je, da se nikoli ni sprijaznil s tem, da bi moral zapustiti politiko. Očitno ga je dotolkel razpad njegove LDS, kjer se ni hotel postaviti na nobeno stran. Pa čeprav je bil bojda eden najbolj priljubljenih javnomnenjskih ikon tistega časa. Resnici na ljubo je treba povedati, da je ob pomoči obilne medijske podpore ter psihološkega obvladovanja množic Gaber ves čas javnomnenjsko profitiral, kadar so se nanj vsule kritike. Zlasti takrat, ko so le-te prihajale s cerkvene strani. Takrat je bil Gaber “žrtev” tistih, ki so želeli ideološko ugrabiti laično in idejno nevtralno šolo, za katero naj bi se zavzemal najbolj znani minister iz nabora LDS, torej stranki, ki ji je nato še dolgo časa pripadal Borut Sajovic, sedaj prvo ime med poslanci Gibanja Svoboda.
Novi boter iz ozadja
A vrnimo se nekoliko nazaj. Isti dan, ko smo objavili prej omenjeno kolumno, pa je Portalplus objavil informacijo, da se Slavko Gaber – ni povsem znano, ali je kaj v sorodu z znamenito Golobovo (nekdanjo?) spremljevalko Tino Gaber – spet “svaljka” na ministrstvu za izobraževanje, ki ga vodi manj znani Darjo Felda. Tokrat naj bi Gaber nastopal ne več kot ideolog LDS, pač pa kot ideolog – Levice. Kar niti ni tako nemogoče, kajti Gaber je bil intimno velik nasprotnik zasebnega šolstva, torej aliberalno usmerjen. Zasebno šolstvo bi dopustil pod pogojem, da ga ne bi financirala država, kar je javnemu mnenju morda všeč, vendar je to daleč od logike šolstva 21. stoletja. Ko opazujemo razrast novodobne »woke« ideologije ter vsiljevanja spreminjanja spola v šolskem sistemu, se lahko vprašamo, ali ni to morda Gabrova dediščina.
Za kaj gre? Takole piše uredništvo Portalplusa: Gaber naj bi bil na ministrstvu opažen tik pred začetkom novega šolskega leta, tudi zato, ker se pričakuje obračun nad desnimi šolniki. “Predvsem tistimi, ki so bodisi podpirali bodisi se niso upirali v času ministrovanja prejšnje šolske ministrice Simone Kustec. Vojna ni le na nacionalki, čistke in obračuni so vsepovsod. Dr. Slavko Gaber velja za brezkompromisnega ideologa z jasnimi cilji, med katerimi ni prostora za razmah zasebnega šolstva, verske izobraževalne alternative ali vdor nadnacionlanih šolskih sistemov. Slavko Gaber ostaja zvest samemu sebi in svoji ideji javnega šolstva, pa čeprav se je ravno t.i. Gabrov šolski sistem v zadnjih dveh desetletjih izkazal kot eden največjih krivcev za slovensko mediokriteto in vladavino negativne selekcije. Z drugimi besedami, Gaber je zadnji, ki lahko komurkoli soli pamet ali od aktualnega šolskega ministra karkoli zahteva. Še več, človeka, ki samovšečno trdi, da ima Slovenija “najboljši šolski sistem na svetu”, bi vsak normalen minister s kančkom osebne integritete prijazno odslovil iz pisarne, tajnici pa naročil, naj vratarjem in varnostnikom sporoči, da gospod Gaber nima več vstopa v poslopje ministrstva za šolstvo.”
Golob je le izvajalec ukazov »stričkov«
Tako Portalplus. In če karkoli od tega, kar je zapisal, drži, smo lahko upravičeno zaskrbljeni, saj se očitno javlja novi boter iz ozadja, ki bo diktiral čistko na področju šolstva, nekoč pa je celo udrihal po ustavnih sodnikih, ko so leta 2014 priznali enakopravni status javnega in zasebnega šolstva. No, verjetno glede na zadnjo prakso ustavni sodniki te »napake« ne bodo več ponovili. »Premier Golob bi potegnil pametno potezo, če bi svojemu šolskemu ministru Feldi zabičal, naj se znebi Gabra in njegovega vpliva. Verjetno ne želi, da se mu ponovi Drnovškova zgodba izpred več kot četrt stoletja, ko je tedanji premier popustil Gabru in šolskega ministrstva ni dal iz kvote LDS, tako da je Gaber lahko ostal minister. Z drugimi besedami, pragmatični Drnovšek je moral na koncu popustiti, zato da je Slavko Gaber ohranil svoj peskovnik in obveljal za neformalnega šefa trde, ideološke levice,« še piše Portalplus. No, to drži, a očitno je Robert Golob veliko šibkejša figura od pokojnega Drnovška, čeprav že slednji ni bil preveč močan, saj je imel znotraj LDS močno opozicijo, zbrano pri t. i. »zajtrkovalcih«, ki so se dobivali pri tedanji ljubljanski županji Viki Potočnik, šlo pa je za skupino, ki bi bila danes morda še najbližja razvpitemu poslancu Levice Mihu Kordišu. In kot kaže, je Golob ujetnik teh »stricev«, ki v resnici vodijo vlado. Sedaj, ko je padla RTV, lahko začnejo s »čiščenjem« šolstva v skladu z moralno-politično primernostjo, tako kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je najbolj znano ime disidentov med šolniki postal politični obsojenec, sicer profesor sociologije Oto Vilčnik. In Bruselj bo seveda vso dogajanje opazoval kot nekakšno tretjerazredno burko…
