Piše: Gašper Blažič
Ali se uresničujejo napovedi, da se bo Golobova koalicija okrepila za še enega člana? Znova okrepljeno nezaupanje med opozicijskima SDS in NSi ob vložitvi interpelacije o delu vlade sproža številna ugibanja, saj so na vidiku tudi predlogi ustavnih sprememb, za katere se obeta ustavna večina.
Sedanja koalicija – Gibanje Svoboda, SD in Levica – ima v državnem zboru trdno večino (53 glasov), skupaj z osmimi poslanci NSi pa bi lahko dosegla celo dvetretinjsko, ustavno večino (61 glasov) torej, kar bi nedvomno še dodatno okrepilo samopašnost oblasti. Zato je sedanje dogajanje v zvezi z NSi precej zlovešče.
Je med avtorji tudi Pogorelec?
Pretekli teden smo v uredništvo prejeli (nepodpisan) predlog ustavnih sprememb. Gre sicer za delovni osnutek, ki je bil naslovljen na predsednico DZ Urško Klakočar Zupančič, vendar brez navedenih podpisov poslancev in tudi brez navedbe avtorstva, neuradno pa naj bi bil med avtorji predlogov tudi vidni član NSi, doktor pravnih znanosti Janez Pogorelec. Prav to dejstvo pa vzbuja največjo skrb, če upoštevamo naravo ustavnih sprememb in prakso, ki jo uporablja sedanja koalicija, ki zakone očitno sprejema precej rokohitrsko. Predlog namreč predvideva spremembo kar 21 ustavnih členov, kar je daleč najobsežnejša sprememba ustave doslej, lahko bi govorili že o tem, da se pripravlja tako rekoč nova ustava, čeprav velja načelo, da se ustava v razvitih državah spreminja »s tresočo se roko«, kot vedo povedati pravniki. In zakaj sploh omenjamo predlog ustavnih sprememb? Poglejmo na hitro vsebino predlogov. Kar nekaj jih je bilo zadnja leta že na dnevnem redu, vendar nikoli niso bili realizirani, med njimi pa je precej »mokrih sanj« tranzicijske levice. Denimo ukinitev državnega sveta pa povečanje števila poslancev sočasno s povečanjem števila volilnih enot, odprava volilnih okrajev in uvedba preferenčnega glasu. Uvedli bi pokrajine, kar je poskušala že prva Janševa vlada, vendar je bilo politično nasprotovanje temu projektu preveliko, a vmes so si očitno marsikje premislili.
Ukinili bi tudi interpelacije
Zanimivejši pa je tisti del ustavnih sprememb, po katerem ministrov ne bi imenoval in razreševal državni zbor, ampak kar predsednik republike na predlog predsednika vlade, ter odpravil možnost interpelacije o delu ministra, kar pomeni, da bi bil opoziciji odvzet še en pomemben instrument nadzora nad oblastjo. S spremembo 114. člena bi se tudi določanje sestave vlade in števila ter organizacije ministrstev izvzelo iz zakonskega urejanja, urejanje teh vprašanj pa bi se prepustilo predsedniku vlade oziroma vladi, z zakonom pa bi se še naprej urejale pristojnosti vlade ter delovna področja in pristojnosti ministrstev. Povedano drugače: vsak predsednik vlade bi lahko poljubno spreminjal število ministrstev, ne da bi zaradi tega prihajalo do zakonskih sprememb. Spremenil bi se tudi način imenovanja sodnikov, imenoval bi jih predsednik republike, predsednika vrhovnega sodišča bi imenoval državni zbor, sodniki pa bi bili lahko imenovani v trajno sodniško funkcijo šele po vsaj štiriletnem opravljanju sodniške funkcije. Hkrati bi se določila drugačna sestava in izvolitev sodnega sveta, posledično pa bi se spremenila ureditev razreševanja sodnikov in ureditev njihove imunitete. Ustavne spremembe vključujejo tudi spremembo organizacije ustavnega sodišča, ki bi s tem dejansko izgubilo precej pristojnosti (kar bi pomenilo, da po novem ustavni sodniki ne bi mogli več zadržati začetka veljavnosti novega zakona o RTV, ker naj bi šlo v tem primeru za vsebinsko in ne tipično ustavnopravno vprašanje). Že dokaj površen pregled naštetih ustavnih sprememb pove veliko o tem, komu je v interesu, da se takšne ustavne spremembe sprejmejo, saj se z njimi ukinjajo ali vsaj močno omejujejo mogoči nadzorni mehanizmi, ki preprečujejo aroganco oblasti.
Ne gre samo za »Toninov peskovnik«
In ko smo že pri NSi, velja spomniti na dogodke v zadnjih dneh, ko je predsednik te stranke Matej Tonin zavrnil možnost, da bi njegovi poslanci dali podpise k interpelaciji o delu vlade. Morda bi to dejanje lahko razumeli, če bi šlo za nekakšen peskovnik, kjer bi vladala logika daj-dam. Tega ne bi storili zato, ker SDS ni hotela dati podpisov k interpelaciji o delu ministrice za kulturo Aste Vrečko. No, Tonin dejanje svoje stranke opravičuje drugače, češ da so oni konstruktivna opozicija in ne morejo privoliti v neko splošno kritizerstvo, trmoglavost in destruktivnost, kar naj bi predstavljala politika SDS. In da je treba predstaviti tudi alternativo. No, tu velja dodati, da si, kot trdijo naši viri, NSi upa javno konfrontirati kvečjemu z Levico (in SD), ne pa tudi z Gibanjem Svoboda – ne pozabimo, da je Asta Vrečko članica Levice. A tudi če ta domneva ne drži, je Tonin izumil toplo vodo in se morda ni spomnil na to, da je SDS v času vlade Antona Ropa imela svoj strokovni svet, nekakšno vlado v senci, ki je (javno) pripravljala alternativne rešitve. Ko je bil kakega pol leta pred volitvami ustanovljen še Zbor za republiko, na katerem je sodeloval tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel (in posledično dobil brco iz vlade), je bilo jasno, da se je tedanja »velika« LDS začela sesipati sama vase. Mainstream mediji so zmago SDS na volitvah interpretirali predvsem kot »darilo« LDS, kot posledico objektivnih okoliščin torej, češ, nikar ne mislite, da vas ljudje cenijo. A vendar: strokovni svet oz. vlada v senci je bila ob podpori kritične civilne družbe tista, ki je dejansko spodnesla arogantne tranzicijske levičarje z oblasti.
Razlogi, da se NSi noče konfrontirati z Golobom
Glede na navedeno dejstvo bi lahko pričakovali, da bi Tonin najprej napovedal ustanovitev takšne vlade v senci, še najbolje ob sodelovanju s SDS in z nekaterimi zunajparlamentarnimi strankami. Vendar se to verjetno ne bo zgodilo, ker je NSi z eno nogo že v koaliciji, kar lahko sklepamo predvsem po dveh dejstvih. Prvič, nobena od dosedanjih kadrovskih čistk sedanje vlade v družbah, kjer ima odločujočo vlogo država, niso odplaknile predsednika uprave DARS Valentina Hajdinjaka. Drugič, sodelovanje poslanske skupine NSi z Gibanjem Svoboda glede vodenja komisij je prešla v fazo, ko podpisi poslancev NSi za ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi se ukvarjala s spornimi Golobovimi posli v Gen-I, še vedno niso prispeli, čeprav so, kot je pred dnevi dejal Tonin, že zbrani. Vendar jih vseeno ni, ker naj bi bila SDS po Toninovem prepričanju zanemarila svojo vlogo v delovnih telesih, kjer ima opozicija že tako ali tako večino. To pa je samo izgovor.
A vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: k ustavnim spremembam. Če bodo sprejete tudi tiste sporne, je to znak, da nova vélika koalicija že obstaja. Vprašanje pa je, kako bodo lahko v takem primeru predstavniki NSi pojasnili novim civilnodružbenim iniciativam, kot je denimo Glas upokojencev, da se prav tako »fajtajo« za tiste, ki so na družbenem robu. V primeru, če bi morebitno novo stranko ustanovil Anže Logar, bi to lahko na prihodnjih volitvah pomenilo (vnovično) slovo NSi od parlamenta.
Kako se je spreminjala ustava in kako je to povezano z nastankom NSi
Slovenci smo sedanjo ustavo dobili na prvo obletnico plebiscita, to je 23. decembra 1991, že po slovenski osamosvojitvi torej, saj se je projekt sprejemanja ustave močno zavlekel ne glede na to, da se je gibanje za novo ustavo dejansko začelo že z objavo slovenskega nacionalnega programa februarja 1987, čemur je leto kasneje sledila objava prvega predloga moderne ustave, t. i. pisateljska ustava (kar je bila reakcija na napovedane spremembe jugoslovanske ustave v smer večje centralizacije). Leta 1989 je nastal Zbor za ustavo, po zmagi Demosa na volitvah pa je pripravo ustave prevzela skupščinska ustavna komisija. Ker jeseni 1990 še niso bili zagotovljeni pogoji za sprejetje nove ustave (in potrditev te na referendumu, s čimer bi Slovenija postala samostojna država), je Demos novembra 1990 v Poljčah sprejel odločitev za plebiscit, še naprej pa je veljala stara republiška ustava iz leta 1974, ki so se ji dodajali amandmaji (septembra 1989, septembra 1990 in nato junija 1991).
V tridesetletnem obdobju od sprejetja sedanje ustave je bilo za njeno spremembo vloženih kar triinštirideset predlogov, ki bi posegli v četrtino vseh njenih členov. Največ predlogov (trideset) so vložili poslanci, dvanajst vlada, volivci pa samo enega. Kljub sorazmerno velikemu številu ustavnorevizijskih predlogov je bila ustava doslej le enajstkrat spremenjena in dopolnjena. Od tega je vlada predlagala štiri ustavne zakone o njeni spremembi, skupina najmanj dvajsetih poslancev pa sedem. Revizije ustavnega besedila so bile izvedene z enajstimi ustavnimi zakoni o spremembi ustave, ki so spremenili trinajst njenih členov (enega celo dvakrat), tri pa na novo dodali. Časovna dinamika je bila v treh desetletjih dokaj neenakomerna. V prvem desetletju sta bili izvedeni samo dve spremembi (prva šele po šestih letih), v drugem pet, v zadnjem pa se je ustava spremenila štirikrat. V drugem desetletju so bile spremembe ne samo nominalno, temveč tudi vsebinsko najobsežnejše, poleg tega je bilo v tem obdobju vloženih največ (skoraj dve tretjini) ustavnorevizijskih predlogov, je zapisano na spletni strani Uradnega lista RS.
Sprejete ustavne spremembe je ob upoštevanju strokovnega merila nujnosti in potrebnosti mogoče razvrstiti v tri skupine. V prvi so spremembe, ki so bile potrebne zaradi vključevanja Slovenije v Evropsko unijo in delovanja v njej (3.a, 47., 68. in 148. člen). Te ustavne spremembe niso bile posledica notranjih potreb, pač pa so jih narekovali zunanjepolitični razlogi. V drugo skupino uvrščamo spremembe, ki so ustrezneje uredile posamezne določbe oz. ustavne institute, ki so se v praksi pokazali za neustrezne, pomanjkljive ali neučinkovite (80., 90., 97., 99., 121., 140. in 143. člen). Tretjo skupino sestavljajo pretežno dopolnitve ustave s področja človekovih pravic in svoboščin (14., 43., 50., 62.a in 70.a člen), s katerimi so se posebej zavarovale posamezne pravice in svoboščine nekaterih družbenih skupin, uvedene (konstitucionalizirane) pa so bile tudi nekatere novodobne pravice ali svoboščine, še navaja Uradni list RS.
Marsikomu je ostala v spominu ustavna sprememba iz leta 2000 (v času Bajukove vlade), ki je v ustavi natančno določila volilni sistem volitev v državni zbor. Zaradi odločbe US o referendumih o volilnih sistemih je tedanji poslanec ZLSD Miran Potrč predlagal ustavno spremembo, ki je formalno »pokrila« pravno zagato, ker DZ ni želel uzakoniti dvokrožnega večinskega sistema, ki je bil izglasovan na predhodnem zakonodajnem referendumu leta 1996, kar je dve leti kasneje tudi ugotovilo ustavno sodišče. Ustavno spremembo so podprli tudi vsi poslanci SLS+SKD, kar je bil tudi povod za nastanek NSi. Njen predsednik je postal tedanji premier in dotedanji podpredsednik SLS+SKD Andrej Bajuk, vidni član NSi pa je postal tudi Lojze Peterle, v tistem času zunanji minister v Bajukovi vladi, kasneje evropski poslanec, danes predsednik Združenja VSO.
