Piše: Gašper Blažič
Ob napovedih predsednika SDS Janeza Janše so se pojavila mnenja, da Slovenija potrebuje sodelovanje med dvema političnima poloma, kar naj bi ponujal predvsem Anže Logar. Češ, ostra dvopolnost nas sili v propad, izhod iz krize naj bi torej ponujale le mešane koalicije. To bo sicer tudi tema nove številke Demokracije Magazina.
Toda v resnici smo vse to že eksperimentirali. Še Demosova vlada je imela v svoji sestavi najmanj dva člana opozicijskih strank (Jožica Puhar in Franc Godeša). Po njenem padcu aprila 1992 je prišlo do sestave mešane koalicije med dotedanjo opozicijo (SDP, LDS in socialisti) ter delom (razpuščenega) Demosa (Demokratska stranka, Narodni demokrati, Socialdemokratska stranka, Zeleni Slovenije).
Po prvih državnozborskih volitvah konec leta 1992 smo dobili podobno mešano koalicijo, le da je bila zraven vključena – za nekaj časa – SKD. Vmes so se liberalnim demokratom pridružile frakcije Zelenih, socialistov ter Bavčarjeve Demokratske stranke. “Odebeljena” Liberalna demokracija Slovenije je leta 1996 pod vodstvom Janeza Drnovška sestavila novo veliko koalicijo – v njej sta bili še SLS in DeSUS. Poskus, da bi se takrat sestavila desna vlada (SDS, SKD, SLS), je propadel zaradi prestopa Cirila Pucka. Zadnja Drnovškova vlada leta 2000 je bila spet sestavljena iz delno levih, delno desnih strank. DeSUS je bila, kot običajno, spet “zraven”, pa tudi ZLSD ter SLS. Slednjo je nato iz vlade nagnal Anton Rop.
Tudi vse dosedanje vladne koalicije, ki jih je vodil predsednik SDS Janez Janša, so doslej vključevale stranke obeh polov. DeSUS je leta 2004 dobila celo prvega ministra (Karla Erjavca), ki je nato postal celo njen predsednik, SD pa je takrat pristala na sodelovanje v okviru Partnerstva za razvoj, LDS se ni hotela pridružiti. Je pa takrat začela razpadati, odcepila se je frakcija, kasnejša stranka Zares. Tudi druga in tretja Janševa vlada sta bili dejansko posledica mešanih koalicij, vendar, to je treba priznati, je bilo delovanje vlade precej ohromljeno prav zaradi znotrajkoalicijskih blokad.
Medtem pa je ideološko “čiste” koalicije začela sestavljati tranzicijska levica. Najprej Pahorjeva vlada (2008-11, SD, LDS, Zares, DeSUS), nato vlada Alenke Bratušek (Pozitivna Slovenija in nato SAB, Virantova DL, DeSUS), vlada Mira Cerarja (2014-18; SMC, SAB, DeSUS, SD), Marjana Šarca (2018-20; LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB) in Roberta Goloba (2022-26; Svoboda, SD, Levica). Nekaj razuma se je ohranilo le v nekdanji SMC, peščica njenih nekdanjih članov je danes del SDS. Pri Golobovi vladi je izključevalna ter agresivna drža do opozicije dosegla vrh. In verjetno je to sedaj priročen izgovor za tiste, ki računajo, da bi morala Slovenija znova poskusiti z “mešanimi” koalicijami.
Dvopolnost sama po sebi ni nekaj slabega. Politika v ZDA tradicionalno temelji na delitvi na republikance in demokrate, ki pa med seboj, če je treba, tudi sodelujejo. Čeprav je po tej plati zelo težko primerjati ZDA in Slovenijo, velja spomniti, da pri nas glede dvopolnosti nimamo dveh simetričnih polov, ki bi imeli približno enako družbeno moč. Prav nasprotno: odsotnost lustracije je omogočila zlorabo kadrovanja v družbenih podsistemih prav preko negativne selekcije.
Dvopolnost pa izrisuje tudi jasno odgovornost. V mešanih koalicijah tranzicijske Slovenije so krivdo za neuspehe namreč hitro zvalili na “figove liste”, ki realno niso imeli praktično nobene moči. Ob tem velja izpostaviti tudi izkušnjo Janeza Janše v obdobju do konstrukta Depala vas 1994. Bil je namreč obrambni minister v treh vladah do tedaj, od tega sta bili dve Drnovškovi. Ko je začel s svojo aktivnostjo nagajati “vzporednemu mehanizmu” globoke države, je doživel konstrukt in odstavitev.
Zanimivo je, da že zdaj režimska medijska propaganda svari pred “orbanizacijo” Slovenije. Ki pa so jo v resnici izvajali in jo še vedno izvajajo kar sami. Takšna svarila so predvsem posledica strahu pred morebitno pravo desno vlado, proti kateri že zdaj vodijo preventivno vojno. Kar ni presenetljivo: sedanja Golobova vlada za seboj pušča le požgano travo. In bolj ko se bližajo volitve, bolj primitivni so njeni propagandni triki.
Trditve tistih, da bi bilo zaradi “miru” pred sindikati bolje imeti “mešano” koalicijo, pa ne držijo vode. Sindikati bi molčali edino v primeru, če bi sedanja vlada dobila novo priložnost.
