Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Očitno je to mogoče! Ali smo sploh še pri pravi pameti? Do kod nas bodo še pripeljali tisti, ki želijo tako kot komunisti ostati za vsako ceno in stalno na oblasti?
Ali se zavedamo, da gre pri nas vse v napačno smer, od zdravstva, šolstva do izgubljanja identitete, če je že nismo izgubili. Povsod v politiki, če dobro poslušaš in opazuješ, lahko vidiš »dvoživkarstvo«. Govori se eno, dela in naredi pa drugo.
Na eni strani kujemo v zvezde, seveda le za prikrivanje drugačnega ravnanja, Trubarja, Dalmatina, Bohoriča, Linharta, Prešerna, Cankarja, po drugi pa naši mediji, od tistega, katerega ustvarjalci so bili kot IĆKOTI s predsednikom vlade in njegovo prijateljico na križarjenju po Sredozemlju, do številnih lokalnih ne gojijo, kaj šele spoštujejo slovenskega jezika. Sramotno!
O marihuani ne bom izgubljal besed, ker je v zdravstvo stvar urejena! Vse, kar bomo dodali, bo imelo posledice za vse nas. Za kadilce neposredne, za njihove svojce pa zaradi tega, ker se ne bo ustavilo pri marihuani!
Sprašujem se, ali je mogoče, da so jim levi politiki držav, ki so evtanazijo že uvedle, vzor. Človek ne more verjeti. Sicer je povsem očitno, da EU moralno pada, z njo tudi mi, predvsem predlagatelji referenduma in zakona, kot so Srebrna nit, Glas ljudstva in predstavnik s FDV. Sedaj se povsem jasno kaže, da je to predvsem politično vprašanje, in to na tako pomembnih, izključno strokovnih temah, kdo bo koga. Ne gre za resno strokovno debato v strokovnih krogih, ampak nam pamet o evtanaziji med drugimi soli profesor – ne vem, ali je še – s filozofske fakultete, ki naj mu pred časom zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk ne bi bili podaljšali statusa izrednega profesorja. Nespodobno!
Bistvo o takemu početju je zapisal dr. Janez Koprivec, družinski zdravnik iz Gorenje vasi v Delu, 1. junija 2024, navajam: »Ne , hvala za tako spoštovanje.« S tem je jasno odgovoril tistim, ki v evtanaziji vidijo spoštovanje umirajočega. Spoštovani kolega se stalno srečuje z umirajočimi, v času svoje prakse naj bi jih bilo okoli 300. Ta članek je treba nujno prebrati. Zapisal je tudi, da je najpogostejša skrb umirajočih možnost lajšanja bolečin, dušenja in strah pred bremenom, ki ga bolezen naloži bližnjim. Zapisal je tudi to, da je ureditev umetne prekinitve življenja prav gotovo tako zapleteno vprašanje, da večina od nas – s tem je mislil tudi sebe – ne zmore doumeti vseh temeljnih sprememb družbe, ki jih taka ureditev prinese. Predstavil je umiranje v okolju, kjer dela, ob stalni navzočnosti družine, tudi otrok, in seveda svojo vlogo pri tem! Edino tako je laže umirajočemu, nam, ker umirajočega nismo zapustili, in tudi za otroke ni nekaj strašnega.
Moja izkušnja iz dolgoletne prakse, v kateri sem se kot zdravnik na Golniku srečeval z umirajočimi bolniki z rakom in kot zdravnik na intenzivnem oddelku, kjer je prihajalo tudi do hitrih smrti, lahko jasno zapišem, da tisti med nami, ki bi lahko umirajočega imeli doma, tega ne želijo. Poskrbijo, da se to zgodi v bolnišnici, v krogu sicer usposobljenega kadra, ki poskrbi za umirajočega, a so vendarle tujci. Sedaj bi šli mi še korak dlje. Nezaslišano! Sprevrženo, nečloveško. Taka je levica od nekdaj. Življenje ji ne pomeni nič, če je že namenjeno, ga je treba čim prej končati in se odkrižati svojega trpljenja ob umirajočem. Sam si tega ne želim, želim si biti v krogu domačih in ob zdravniku, ki danes zna in zmore, da bom zaspal v miru.
