Piše: Vida Kocjan
Vlada Roberta Goloba se sooča z več očitki glede spornih razpisov in nepravilnosti pri javnih naročilih. Eden odmevnejših primerov v zadnjem času je posel nabave dveh življenjsko potrebnih helikopterjev za medicinsko reševanje.
Razpis so vodili na ministrstvu za notranje zadeve, in čeprav so njihovi predstavniki pred tem pri evropskih proizvajalcih preverjali dobavne roke, so določili takšne, ki so ustrezali le enemu proizvajalcu, in sicer italijanskemu podjetju Leonardo, od katerega je policija pred nedavnim že kupila helikopterje.
Posredniki, provizije?
Po razpisu je bil proizvajalec dolžan dobaviti oba helikopterja najpozneje do 31. oktobra 2026, vendar so na ministrstvu vedeli, da podjetje Airbus kot eden od dveh najresnejših ponudnikov tega ne bo moglo uresničiti.
V Airbusu so razkrili, da so bili pripravljeni sodelovati na razpisu s svojim uspešnim modelom HEMS H145, vendar zaradi velikega povpraševanja na trgu ni bilo mogoče izpolniti zahtevanih dobavnih rokov razpisa. Tudi ni jasno, zakaj se ministrstvo tako zavzema za italijanskega proizvajalca Leonardo. Postavlja se vprašanje, ali so v ozadju provizije. Preiskava v oddaji Tarča na TV Slovenija pa je prejšnji teden razkrila vpletenost posameznikov, kot so nekdanji minister in predsednik borčevske organizacije Tit Turnšek ter lobist Božo Dimnik in njegova hči Diana Dimnik, znana dobaviteljica za javno zdravstvo.
Mahnič: Šolski primer korupcije
Na to, da je šlo v primeru razpisa in poskusa nakupa dveh helikopterjev »za šolski primer korupcije, ki smrdi do neba«, je na družbenih omrežjih opozoril poslanec Žan Mahnič (SDS). Zapisal je, da je »lobist za podjetje Leonardo v Sloveniji Uroš Marolt, nekdanji kadrovik LDS na Mobitelu, človek Gregorja Golobiča«, in dodal: »Mogoče pa bi naši organi pregona pogledali lastništvo podjetja v tujini, pri katerem je registrirano tudi njegovo vozilo, s katerim se vozi po Sloveniji.«
Janez Janša, predsednik SDS, pa je zapisal, naj bi »ta isti Leonardo postavljal SOC (security operation center), Center za kibernetsko varnost za vsa državna podjetja v okviru Slovenskega državnega holdinga (SDH). Cena naj bi bila 60 milijonov evrov«. Janša je vlado vprašal, ali to drži. Vprašal je, ali je vodja projekta SOC Golobov zaupnik Damir Črnčec, ki se je »ravno premaknil na SDH kot vodja korporativne varnosti«. Ali gre tu za obvodno financiranje svobodnjakov in ali se »v strankah SD in Levica zavedajo, kaj lahko iz SOC in ‘kibernetske varnosti’ nastane«? Vlada na vprašanja ni odgovorila.
Prirejen razpis, ugrabljena država
Potrjeno pa je, da se je siva eminenca Gibanja Svoboda Damir Črnčec z obrambnega ministrstva premaknil na mesto pomočnika predsednika uprave SDH. Tega vodi glavni gospodarski operativec Gibanja Svoboda Žiga Debeljak. Kaj naj bi Črnčec kot varnostni strokovnjak počel v državni družbi, ki se ukvarja s kapitalskimi naložbami, in to kar na mestu pomočnika predsednika uprave, ni jasno, očitno pa je, da je bil razpis narejen posebej zanj.
Razpis za Debeljakovega pomočnika je SDH objavil dan pred božičem, iztekel se je 8. januarja. Pri tem so druge kandidate, ki bi jih morda zanimalo delovno mesto, dodatno omejili tako, da so v razpisu navedli, da mora imeti kandidat 10 let delovnih izkušenj, od tega sedem let na področjih, povezanih z varnostnimi, obveščevalnimi, obrambnimi, s policijskimi in sorodnimi dejavnostmi. Gre torej za izkušnje, ki jih ima Črnčec.
Dodatno prepričanje, da je šlo za politično izbiro in vnaprej dogovorjeno izbiro, potrjuje dejstvo, da so se na SDH zavili v molk, koliko kandidatov se je sploh prijavilo na razpis, na kar so opozorili tudi nekateri drugi mediji. Mogoče je, da se je zaradi kratkega roka, ki je tekel med prazniki, in zaradi dodatnih pogojev prijavil le Črnčec.
Novinar Financ Jurij Šimac je ob tem zapisal: »Veste kaj? Pejte v k. s svojimi subvencijskimi razpisi za frende in s svojimi razpisi za fine službice, ki jih objavljate dan pred božičnim večerom. To je ugrabljena država v živo.«
V časniku Delo pa so razkrili, da ima Damir Črnčec za primer, da bi ga nova vlada odstavila z mesta pomočnika predsednika uprave SDH, rezervirano pravico, da se vrne na delovno mesto v Slovenski vojski, kjer je bil, preden je postal državni sekretar na obrambnem ministrstvu. Gre za zanimivo »rezervacijo«, v javni upravi dokaj pogosto uporabljeno, pa vendar.
Telekom: Kibernetsko varovanje prek posrednika
Na portalu e-naročanje je razvidno, da je SDH nedavno izvedel javno naročilo za Telekom, in sicer za projekt za zagotavljanje operativnih storitev kibernetskega varovanja (VOC). SDH je torej posrednik. Zakaj tega v Telekomu ne izvajajo sami, ali sodelujejo z italijansko družbo Leonardo in lobistom Urošem Maroltom? To je bilo le nekaj vprašanj, ki smo jih posredovali na Telekom. Odgovorili so nam, da Marolt v Telekomu ni zaposlen niti z njim nimajo sklenjene avtorske, podjemne oziroma kakšne druge pogodbe, z družbo Leonardo pa poslovno ne sodelujejo. Glede kibernetske zaščite pa so zapisali: »V Telekomu Slovenije prek storitev našega Centra kibernetske varnosti in odpornosti SDH zagotavljamo kibernetsko zaščito, za zagotavljanje storitev pa smo bili izbrani prek javnega razpisa.« V daljšem odgovoru so še pojasnili, da so center za kibernetsko zaščito ustanovili leta 2018, uporabljajo pa ga tako za lastne potrebe kot za druge organizacije, javne ustanove in podjetja. Pridobili so tudi ustrezne certifikate. Uporabnike ozaveščajo o varni rabi komunikacijskih naprav in storitev, razvijajo tudi prilagojene rešitve za podjetja.
Kaj pa SDH in posredništvo? »Podrobnosti glede zagotavljanja kibernetske varnosti SDH zaradi poslovne zaupnosti ne razkrivamo,« so dodali.
SDH: Nič ne vemo, nič ne slišimo
Iz družbe SDH so nam odgovorili, da so »zavezani« k zagotavljanju visoke stopnje korporativne varnosti, vključno s kibernetsko varnostjo.
V sklopu aktivne zaščite družba SDH uporablja tudi storitve varnostno-
operativnega centra ponudnika Telekoma Slovenije, ki to storitev izvaja pod imenom »Center kibernetske varnosti in odpornosti«. Zakaj so potem v SDH izvedli javno naročilo za Telekom, ne pojasnijo.
Tudi glede sodelovanja z italijansko družbo Leonardo so bili zelo skopi, odgovorili so le, da »SDH ne pozna nikakršnega takšnega projekta in ga tudi ne načrtuje«, karkoli so že imeli v mislih pri tem.
Vprašali smo jih namreč, ali je točno, da bo Leonardo postavljal SOC za vsa državna podjetja pod okriljem SDH, kolikšna je vrednost projekta in za katera podjetja konkretno gre, kako vodstvo SDH odgovarja na možnost korupcije v tem primeru, na kar opozarjajo na družbenih omrežjih, Kdo v okviru SDH je vodja projekta za vzpostavitev SOC? Je to Damir Črnčec, kot navajajo nekateri mediji? Kakšno je sodelovanje SDH z gospodom Urošem Maroltom? Na nobenega od teh vprašanj niso odgovorili.
