Piše: Lucija Kavčič
O predlogu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije smo se pogovarjali s poslanko SDS Alenko Jeraj, ki pojasnjuje, da bi novi zakon urejal stvari, ki so že urejene, in če bi ga že potrebovali, bi moral vključevati vse etnične skupine, ki živijo v Sloveniji. V SDS podpirajo predlog Nove Slovenije o t. i. pripravljalnicah, kjer bi se otroci novih priseljencev pred vstopom v šolo naučili slovenščine.
Na zadnji obravnavi je bil izločen 5. a člen, sprejeta pa različna dopolnila. Zakaj poslanska skupina še vedno ne podpira zakona? Je bil 5. a člen dejansko najspornejši oz. zakaj je sporna tudi preostala vsebina tega predloga zakona?
Zakon ureja uresničevanje kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, kar je po našem mnenju urejeno že sedaj. Pripadniki teh narodov so se v zadnjih letih oz. desetletjih lahko prijavljali na razpise Ministrstva RS za kulturo in razpise Javnega sklada za kulturne dejavnosti. V letih od 2009 do 2023 je Republika Slovenija za te namene namenila skoraj 2,2 milijona evrov, polovico od tega so prejeli Srbi. Bošnjaki so prejeli slabih 400.000, Hrvatje in Makedonci po nekaj manj kot 300.000, Črnogorci 90.000, Albanci pa 46.000 evrov. Skupaj so izvedli 2.525 projektov.
Poleg teh sredstva za svoje delovanje na področju kulture prejema tudi nemško govoreča etnična skupina, ki je v obdobju 2009−2023 prejela 23.608 evrov.
Če bi že imeli tak zakon, bi moral vključevati vse etnične skupine, ki živijo na ozemlju Slovenije, in ne favorizirati samo dela teh. Poleg tega je neprimerno, da govorimo o narodih nekdanje SFRJ. Vsi ti narodi imajo danes svoje države in čas bi že bil, da jih po treh desetletjih ne imenujemo narodi SFRJ, pač pa so to Hrvatje, Srbi, Bošnjaki, Makedonci …
Primerneje bi bilo, da bi zakon, če že je, govoril o vseh etničnih skupinah, ki živijo v Republiki Sloveniji.
Peti a člen pa je bil popolnoma neprimeren, saj je predvideval, da bi Republika Slovenija spodbujala in financirala dodatno učenje materinščine za otroke teh narodnosti v osnovni in srednji šoli, pa ne le v javnih, pač pa tudi v zasebnih šolah. To bi morali zagotoviti vsem otrokom, ki bi to želeli v roku enega leta, in če učiteljev v Sloveniji ni, bi jih pripeljali iz teh držav, npr. iz Hrvaške, Srbije … O tem ministrstvo za izobraževanje ni vedelo nič, po pritiskih in vprašanjih na to ministrstvo, kako bodo to izvedli, pa so poslanci z amandmajem 5. a člen umaknili. Že sedaj pa je v okviru dopolnilnega pouka omogočeno učenje materinščine za otroke, katerih materni jezik ni slovenščina, kar financira Ministrstvo RS za izobraževanje.
Kako je v Sloveniji v zakonodaji opredeljen pojem avtohtone manjšine? Avtohtoni manjšini sta pri nas samo italijanska in madžarska, nekateri pa izraz manjšina uporabljajo tudi za priseljence iz nekdanje SFRJ.
Stranka Levica, ki je bila pobudnica zakona, ima na svoji spletni strani v zvezi s tem zakonom napisano, »da si stranka Levica že več kot dve desetletji neuspešno prizadeva za priznanje statusa manjšin ex Yu v Sloveniji in ureditev njihovih kulturnih pravic«.
Te narodnosti ne morejo biti manjšine, saj je definicija manjšine naslednja: »Narodna manjšina je etnična skupnost, ki je večinoma zaradi političnih razlogov ostala zunaj svoje matične države.« V Sloveniji imata status manjšine italijanska in madžarska skupnost, ker so pripadniki teh dveh skupnosti po določitvi mej ostali zunaj matične domovine, v Sloveniji torej. Gre za avtohtone prebivalce, ki so na tem ozemlju živeli že stoletja. Vsi našteti narodi v zakonu Levice pa so ekonomski in vojaški migranti, ki so v Slovenijo začeli prihajati v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti ljudje so tu, živijo med nami in omogočiti jim je treba, da izvajajo tudi svoje kulturne dejavnosti, kar pa je že zgledno urejeno.
Status manjšine bi po definiciji lahko imela samo nemško govoreča etnična skupina.
Zakaj je ta zakon koalicija prav zdaj dala v postopek, čeprav te narodne skupnosti že prejemajo denar prek JSKD?
Z zakonom so prenesli sofinanciranje z JSKD na ministrstvo za kulturo. Razlogov niso navedli. Dejstvo je, da Gibanje Svoboda nima nobenega programa, zato vse skupaj vodi Levica, ki uresničuje svoj program. Namesto da bi na ministrstvu za kulturo prvenstveno skrbeli za slovensko kulturo, utrjevanje slovenske identitete in slovenskega jezika, se ukvarjajo in širijo pravice tistih, ki jim slovenščina ni materni jezik. Večina teh otrok je rojena v Sloveniji, tu živijo in bodo tu ostali. Šolajo se v slovenskem jeziku. Če jih primerjamo npr. s Slovenci v Argentini, se ti med tednom šolajo v španščini, svoj jezik pa ohranjajo v sobotnih šolah, ki so jih sami organizirali in jih sami financirajo, morda delno s sofinanciranjem matične domovine. Tudi pripadniki teh narodov bi se lahko tako organizirali. Že sedaj slovenske šole ponujajo učenje npr. hrvaščine kot izbirnega predmeta, a velikega interesa ni in ga izvajajo le na treh šolah.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
