Piše: Nova24TV.si
V Celju zopet poteka farsični proces Trenta zoper Janeza Janšo. Tokrat so zaslišali izvedence. Janez Janša se je opravičil, ker se udeležuje seje delovnega telesa DZ.
Tožilstvo je najprej predlagalo soočenje izvedenca Franca Nahtigala in izvedence Sicgras Lidije Dragišič, Jurija Tonina ter vodjo izvedenske skupine Antona Brodnjaka. Soočenje je bilo predlagano, ker se vrednost v izvedenskem mnenju Nahtigala in Sicgras v bistvenem razlikuje, zato je sodišče predlagalo soočenje vseh štirih izvedencev Sicgras in izvedenca Franca Nahtigala glede uporabljenih metod, ki so privedle do tako različnih ugotovitev. Sicgrasovi izvedenci so zemljišče absurdno ocenili na 1 evro na kvadrat. Po mnenju Nahtigala je vrednost veliko višja.
Izvedenci Sicgras, med katerimi pa tudi ni enotnega mnenja
Zato tožilci zahtevajo soočenje vsaj Brodnjaka (vodjo Sicgras) in Nahtigala, pa tudi Brodnjaka in Lidije Dragišič, saj se Dragišičeva ne strinja z drugimi izvedenci Sicgras, da se na domačiji v Trenti ne da več nič graditi ali obnoviti – sama trdi, da se da pridobiti vsa potrebna dovoljenja.
Tožilec namreč sklepa, da Anton Brodnjak kot vodja skupine pozna vsa elementarna dejstva izvedenskega mnenja in je tudi ustrezno usposobljen za odgovarjanje na dileme, ki bi se lahko pokazale kot sporne. Lidija Dragišič je namreč v svojem izvedenskem mnenju zapisala določena dejstva, ki so bila kasneje predmet dopolnitve št. 4 izvedenskega mnenja. O teh dilemah bi bilo smiselno izvesti soočenje, vendar zaenkrat ne vztraja pri tem dokaznem predlogu vsaj do zaslišanja izvedenca Sicgras in izvedenke Dragišič. Tožilci torej predlagajo, da na glavni obravnavi ostane le Anton Brodnjak. Matoz je poudaril, da se mnenje Dragišičeve razlikuje od mnenja drugih izvedencev Sicgras, zato se mora tudi ona soočiti z Brodnjakom.
Izvedenec Tonin prepričan, da se na domačiji ne da nič graditi, a to je le njegovo mnenje
Najprej je bil zaslišan Jurij Tonin iz podjetja Sicgras. Povedal je, da si je z (Antonom) Brodnjakom ogledal predvsem objekte. Trdil je, da so bili objekti brez strehe in da je bila to le ruševina. Ugotovili so, da ni elektrike, vode niti drugih komunalnih priključkov. Mnenje so naredili vsak posebej, potem pa so ga združili in predali sodišču. Nato je dopolnitve napisal Brodnjak. Njegovo mnenje je bilo, da gre za posest z ruševinami brez urejene kanalizacije in da se na teh zemljiščih teh objektov ne da adaptirati, ker zakon o nacionalnih parkih govori, da se ruševine ne smejo obnavljati, razen če se tam še opravlja kmetijska dejavnost.
Kot ruševina se objekt smatra, če je bila streha udrta – do 2005 naj bi bili vsi objekti brez strehe. Sodnica ga je popravila, da se vseeno vidi malo strehe, pa se je Tonin branil, da sta samo še “ena dva šperovca”. Pravi, da se ne vidi, kje je nekoč bilo kmetijsko zemljišče, ker se je vse zaraslo. Po njegovem je bilo mnenje Nahtigala napačno. Njegovo izvedensko mnenje temelji na prepričanju, da je nemogoče dobiti vsa dovoljenja za gradnjo – če ne prej bi se ustavilo na Ministrstvu za okolje in prostor. Odvetniki so ga opomnili, da govori hipotetično, s čimer se je sicer strinjal in dejal: “Ja, potem pa naj investitor pridobi dovoljenja, jaz jih ne bom pridobival.”
Kastelic: “Tale se norca dela iz vseh”
Odvetniki obtoženih so ga vprašali, kako bi cenil kmetijsko zemljišče v Ljubljani, pa je dejal, da je uradno pomembno, kaj na njem raste in tudi, kje se nahaja, in sam priznal, da se namembnost lahko tudi spremeni. Obtoženi Kastelic ga je prisilil, da je priznal, da sam ne bi kmetijskega zemljišča nikoli prodal za 1 evro.
Odvetniki so ga spomnili, da ni urbanist, čeprav sam trdi, da gradnje ni ekonomično obnavljati in da se gradbenih dovoljenj ne bi dalo pridobiti, nakar je priznal, da je to pač njegovo mnenje.
Matoz mu je predložil, kar je povedala izvedenka urbanistične stroke Lidija Dragišič, ki je povedala, da je pri vseh soglasodajalcih preverila, ali se da pridobiti vsa dovoljenja, in dognala, da se ta dovoljenja da dobiti. Dragišičevi se je zdelo problematično, da so nekateri soglasodajalci, ki jih je povprašal Sicgras, podali mnenje glede na leto 2016, ne pa na leto 2005 – pogoji gradnje so se od leta 2005 in 2006 spremenili, saj se je spremenil (zaostril) Zakon o Triglavskem narodnem parku.
Po mnenju Dragišičeve je bilo možno gradnjo sanirati in obnoviti. Priča Tonin temu ni verjel in je rekel, da teh soglasij nikoli ni videl, hkrati pa priznal, da jih sam nikoli ni zahteval. S tem je Matoz povsem razbil njegovo osrednjo tezo, na kateri je ocenjeval – da se na posestvu nikoli več ne bi smelo nič graditi. Na koncu je bil izvedenec že malce pod stresom in spremenil svojo trditev, da pač zdaj vseh dovoljenj ni, on pa je ocenjeval na podlagi tega (prej je trdil, da prejudicira, da se gradbenih dovoljenj gotovo ne bi moglo pridobiti, ker gre za gradnjo v Triglavskem narodnem parku), obtoženec Kastelic pa mu je zabrusil: “Tale se norca dela iz vseh!”
Izvedenca opozarjala tudi sodnica
Celo sodnica ga je opozorila, da se da nadomestne gradnje graditi, če se upoštevajo tradicionalne arhitekturne značilnosti, na kar je izvedenec povedal, da je to že “preveč na splošno”.
Izvedelo se je tudi, da izvedenci niso upoštevali mnenja računskega sodišča, da morajo zemljišča, ki mejijo na stavbna, biti ocenjena višje. Ko mu je sodnica brala zakonodajo, ki to določa, je to imenoval za “pravno latovščino”, ki je nihče ne upošteva.
Sodnica ga je vprašala, ali se na ruševinah da zgraditi novo stavbo. Sam trdi, da ne, saj gre za gradnjo v Triglavskem narodnem parku. Po mnenju Triglavskega narodnega parka pa je to možno, kot je dodal Matoz, in mnenje parka tudi prebral. Izvedenec je povedal, da je to “samo teoretično” in da je sam ocenjeval na podlagi dejstva, da vseh dovoljenj ZDAJ, v tem trenutku, ni.