Piše: Jože Biščak
Delež tistih, ki poveličujejo nacionalsocializem, fašizem in kolaboracijo, je v Sloveniji zanemarljiv in v okviru statistične napake. Težava je, da so pripravljavci zakona, ki naj bi glorificiranje tega prepovedal, privrženci in dediči najbolj zlobne in uničujoče ideologije 20. stoletja – komunizma oziroma socializma.
Pretekli teden je časnik Delo objavil novico, ki je spominjala na tisto, da so Marsovci začeli z okupacijo Zemlje. Res je bila neverjetna. V poslanski skupini Gibanja Svoboda so pripravili osnutek zakona proti poveličevanju fašizma, nacizma in kolaboracije. Glavni pobudnik je bil poslanec Martin Premk, ki je doktoriral iz sodobne zgodovine in je član vodstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. France Cukjati, nekdanji predsednik Državnega zbora RS, se ob tem sprašuje, kako je »mogoče, da človek, ki je menda zgodovinar«, nič ne ve o zločinih partizanov in komunistov. »Morda pa gre le za še eno ideološko provokacijo, da bi javni interes z vse večjih realnih problemov nesposobne vlade preusmerili v svet ideološkega razkola,« meni Cukjati.
Pomenljivo je, da je vodstvo državnega zbora nedavno obiskal Marijan Križman, predsednik borčevske zveze, in da je zakon podprla tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. V vladi naj bi bili do predloga (za zdaj) zadržani, če bo taka koalicijska volja, bodo dopolnili zakon o varstvu javnega reda in miru. V vsakem primeru bo to nov žebelj v krsto svobode govora in svobode nasploh. »Nasprotnikom demokracije in svobode pride vse prav, če gre za utrditev oblasti na udoben način,« ugotavlja Franci Kindlhofer, ki je bil kot eden od otrok s Petrička žrtev komunističnega režima.
Trije totalitarizmi
Zaradi predloga je najbolj završalo na družbenih omrežjih. Ne zato ker bi bili kritiki sami navdušeni nad nacionalsocializmom in fašizmom, niti ne zato, ker bi bili zagovorniki kolaboracije, ampak preprosto zato, ker je borčevski predlog (očitno namenoma) prezrl komunizem in socializem, totalitarni ideologiji družbenih sistemov in državnih ustrojev, ki so bili v prejšnjem stoletju odgovorni za smrt 100 milijonov ljudi. To je nekajkrat več kot fašizem in nacionalsocializem skupaj. Če bi bili torej nameni poslanca Premka iskreni, bi v osnutek zakona vključil še levičarsko ideologijo. »To je neoudbovski kolaboracijski poskus, da se rehabilitira morilski komunizem, zato se ta v pobudi ne omenja,« je prepričan Vinko Vasle, legenda slovenskega preiskovalnega novinarstva.
Po drugi strani so bili posamezniki navdušeni, ker zakon meri na desne (konservativne) politične stranke, ki so denimo glede državljanske vojne v Sloveniji med letoma 1941 in 1945 prepričani (in za to obstajajo tudi dokazi), da je bila domobranska vojska namenjena obrambi pred revolucionarnim terorjem in zloveščim komunizmom. Borci namreč trdijo, da je bilo domobranstvo kolaboracija in zato bi moralo biti simpatiziranje s tem kaznivo dejanje. Kakorkoli, zakon bi urejal nekaj, o čemer si zgodovinarji niso enotni, kar pomeni, da bi arbitrarno nekaj prepovedal v korist določene ideološke skupine. To ni samo v nasprotju s slovensko ustavo, ampak tudi z univerzalnimi in s temeljnimi človekovimi svoboščinami. »Po sistemu ´kuhanja žab´ želi vladajoča koalicija ob asistenci borčevske zveze zatreti vsako svobodo misli in uvesti monopol ob pomoči groženj z represijo. Zato ni nobenega dvoma več, da sedanja vladajoča koalicija kolesje časa vrti nazaj,« pravi urednik spletne Demokracije Gašper Blažič.
Programi strank
Zanimiv je bil odziv levičarskega novinarja Uroša Esiha. »To bo precej omejilo vsebinsko področje delovanja nekaterih strank,« je zapisal. Ne bomo špekulirali, katere politične stranke je imel v mislih. Toda če sledimo fašističnemu manifestu (Il manifesto dei fasci italiani di combattimento) in nacionalsocialističnemu programu (Program der Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei – NSDAP), se utegnejo v resnih težavah znajti stranke Golobove koalicije.
Oglejmo si nekaj točk manifesta, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma. Manifest se zavzema za splošno volilno pravico od 18. leta naprej; uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas; zakonsko določeno minimalno plačo; udeležbo delavcev na vodstvenih položajih v industriji; nacionalizacijo tovarn; progresivni davek na kapital; razlastitev najbogatejših Italijanov; zaseg cerkvene lastnine. Vam zveni znano? Ali niso to programi današnjih levih političnih strank? Podoben program so imeli nacionalsocialisti. Od zaplembe zemljišč in nacionalizacije korporacij do prerazporeditve dobička in zaukazanega dela za skupno dobro najdemo v 25 točkah programa NSDAP. Tudi ta program vas na nekaj spominja, mar ne?
Skupne točke totalitarizmov
Nobenega dvoma ni, da sta programa fašistov in nacionalsocialistov malodane identična programu komunistov, socialistov in boljševikov. Tudi njihove težnje po nadzoru lastnih ljudi in drugih držav so zelo podobne. To je razumljivo, saj imajo vsi trije totalitarizmi v marksizmu iste ideološke korenine. Tako komunizem kot nacionalsocializem in fašizem so bili v 20. stoletju revolucionarno gibanje z različnimi imeni. Cilj vseh je bil upor proti temeljem sodobne evropske civilizacije in njeno uničenje. Vsi trije so sovražili krščanstvo, vsi totalitarizmi so se želeli znebiti buržoazije in korporacij ter nadzorovati politiko tako, da so bodisi sami določali, kdo sploh lahko kandidira, bodisi so preprosto odpravili večstrankarski sistem ali celo parlament. Vse to je bil zanje ostanek liberalnega kapitalizma, ki je izkoriščal delavce. Eno od središč, kjer so se stikale vse tri morilske ideologije, so bila tudi koncentracijska taborišča. Vanje so deportirali svoje ideološke nasprotnike in sovražnike. In prav vseeno je, bi rekel pokojni filozof sir Roger Scruton, s kakšnim namenom (zaradi rase, ideologije ali česa drugega) so totalitarizmi morili ljudi – bili so zločinski in zanje ni opravičila.
Prav neverjetno je, koliko stičnih točk so imeli komunizem, nacionalsocializem in fašizem. Vsi so se zavedali, kako pomembno je sodstvo, zato so za sodnike izbrali ideološko neoporečne ljudi, ki bodo v svojih razsodbah ideologijo postavljali pred pravičnost. Čeprav so kljub temu govorili o »neodvisnem sodstvu«, so dejansko neodvisno sodstvo zavračali kot produkt »gnilega liberalizma«. Za vse je bila diktatura vladavina, ki je ni omejeval noben zakon. Večinoma utopični ideali (ali vladavina čiste rase ali proletariata) so bili v imenu avantgarde uporabljeni za legitimizacijo zlorab proti političnim sovražnikom. Edina dovoljena politična grupacija, ki jo je utelešala avtokratska stranka, je bila v socializmu (ali komunizmu) celo pomembnejša kot v fašizmu ali nacionalsocializmu – imela je karizmatični magnet. Vse to danes zgodovinarji in sodobni politiki namenoma pozabljajo; tudi zato ker socializem kot oblika diktature, ki obljublja gradove v oblakih, postaja premisa nekdaj demokratičnih in svobodnih držav na Zahodu. V Sloveniji še sploh, ker ob osamosvojitvi ni bila izvedena lustracija.
Strah pred resnico
»V ozadju je strah pred resnico. Pri nas nikoli ni bilo in ni omembe vrednih podpornikov nacionalnega socializma ali fašizma, so pa živahni podporniki komunizma, ki je poleg nacizma Slovencem povzročil največ gorja,« pravi Jože Možina, zgodovinar in avtor oddaje Pričevalci na TV Slovenija. O namenih osnutka zakona je podobnega mnenja tudi Franci Kindlhofer. »Ena glavnih strategij takšnih diktatorjev je zatreti vsa prizadevanja za iskanje resnice,« meni. In res. Resnica je tista, česar se bojijo krvni in ideološki dediči komunističnega režima. Če bi se razkrila, bi se pokazal nekdanji režim kot satanski sistem, ki uničuje in želi nadzirati svobodnega človeka. Tudi zato so denimo nacionalsocializem jezikovno spremenili v nacizem. Če bi uporabljali polni in pravi izraz (nacionalsocializem), bi morali uporabiti socializem. Tako pa lahko trdijo, da sta fašizem in nacionalsocializem desničarski ideologiji, kar pa ne drži. In to smo dokazali. Vse tri ideologije so levičarske.
Ampak glede na to, da je v Sloveniji levica nasprotovala sprejetju evropske resolucije o treh totalitarizmih, se nikakor ne smemo čuditi protiofenzivi, kjer bo očitno glavno orožje boja proti desnici zakon proti poveličevanju fašizma, nacizma in kolaboracije. In čeprav bi se morali v njem prepoznati tudi levičarji, kot smo to ugotovili s primerjavo programov vseh treh totalitarizmov, ste lahko prepričani, da nimajo tega v mislih. »Osamosvojitev je bila tudi obračun z ubijalskim komunizmom in njegovim nosilcem Titom. Sedanja ´svoboda´ nam vse to prinaša nazaj skozi odprta vrata. Kolaboracija z udbovstvom in komunizmom je v polnem teku. Dom braniti je lahko edini odgovor,« pravi Vinko Vasle. In ima prav.
Za komentar osnutka zakona proti poveličevanju fašizma, nacizma in kolaboracije smo zaprosili zgodovinarje, publiciste, politike in nekdanje žrtve komunističnega režima.
Jože Možina, zgodovinar in avtor oddaje Pričevalci na TV Slovenija: »Prozorno jasno je, da skuša aktualna oblast, ki se čedalje bolj vzpostavlja kot ´režim´, s takim pamfletom utišati drugače misleče in si zagotoviti monopol nad zgodovinsko resnico, ki jim je že ušel iz rok. Pred nekaj dnevi sem v Muzeju novejše zgodovine v prepolni dvorani prejel nagrado za monografijo, ki v temelju spreminja vedenje o II. svetovni vojni in razbija lažno mitologijo, bere jo na desettisoče Slovencev. Režimci proti dejstvom nimajo kaj. Bi pa morda po vzoru Putina, ki ´denacificira´ Ukrajino s takimi zakoni, podobno kot včasih partija, po svoji izbiri razglašali fašiste, izdajalce med tistimi, ki so jim ´nevarni´. V ozadju je strah pred resnico. Pri nas nikoli ni bilo in ni omembe vrednih podpornikov nacionalnega socializma ali fašizma, so pa živahni podporniki komunizma, ki je poleg nacizma Slovencem povzročil največ gorja.«
Vinko Vasle, publicist, pisatelj ter nekdanji urednik in novinar: »Gibanje Svoboda in sedanja koalicija nam vsak dan dokazujeta, da načrtno obračunavata z osamosvojitvijo in s svobodno Slovenijo. Pobuda, da državni zbor sprejme zakon proti poveličevanju nacizma in kolaboracije ter stvar primerno uredi v kaznovalni politiki, je seveda neoudbovski kolaboracijski poskus, da se rehabilitira morilski komunizem, zato se ta v pobudi ne omenja. Pobuda, da se sprejme deklaracija, ki obsoja fašizem, nacizem in komunizem, pa v našem parlamentu ni bila že nekajkrat sprejeta, čeprav je evropski parlament to storil. Osamosvojitev je bila – berite preambulo v ustavo – tudi obračun z ubijalskim komunizmom in njegovim nosilcem Titom. Sedanja ´svoboda´ nam vse to prinaša nazaj skozi odprta vrata. Temu je namenjena tudi samopašna, umazana odločitev ministrice za kulturo Vrečkove o ukinitvi muzeja osamosvojitve in morilska prizadevanja za uzakonitev evtanazije. Kolaboracija z udbovstvom in s komunizmom je v polnem teku. Dom braniti je lahko edini odgovor.«
France Cukjati, zdravnik in nekdanji predsednik Državnega zbora RS: »Kako je mogoče, da človek, ki je menda zgodovinar, nič ne ve o Hudi jami in kraških breznih, kjer je partizanska vojska pod komunističnim vodstvom izvajala orgijo masakra nad slovenskim narodom? Nič o medvojnih partizanskih pomorih celih družin. Nič o povojnih komunističnih koncentracijskih taboriščih, čeprav se Dachau po grozotah lahko skrije pred njimi. Kako je mogoče, da ob omembi fašizma in nacizma namerno zamolči komunistično nasilje? Morda pa gre le za še eno ideološko provokacijo, da bi javni interes z vse večjih realnih problemov nesposobne vlade preusmerili v svet ideološkega razkola.«
Franci Kindlhofer, otrok s Petrička kot žrtev komunističnega režima: »Nasprotnikom demokracije in svobode pride vse prav, če gre za utrditev oblasti na udoben način. Ena glavnih strategij takšnih diktatorjev je zatreti vsa prizadevanja za iskanje resnice. Za nas je seveda najpomembnejša diktatura komunizma, saj nam je vladala 45 let in njene metastaze v naši družbi občutimo še danes. In te metastaze imajo samo en cilj, kriminalizirati vsa prizadevanja za demokratizacijo in poveličevati revolucijo od začetka vojne pa do danes. Če bo minister Poklukar nasedel tem zahtevam, si bo nadel težko odgovornost za politični mir.«
