Piše: Gašper Blažič
Ali je dogajanje v državnem zboru pod vodstvom Urške Klakočar Zupančič že doseglo dno? Vragolije predsednice bi sicer praviloma sodile v kakšno tabloidno-tračarsko revijo, vendar pa gre v resnici za osebo, ki je po rangu pravzaprav takoj za predsednikom (predsednico) republike.
Povedano drugače: po ustavi je predsednik državnega zbora – kdorkoli že je – pravzaprav namestnik predsednika republike in torej vršilec dolžnosti te funkcije v primeru odsotnosti predsednika republike. Gre torej za skrajno resen položaj, ki zahteva tudi odgovorno ravnanje in vedenje. Tudi zato, ker smo v občutljivem obdobju, ko nas tuje obveščevalne službe še posebej pozorno opazujejo, in zaradi dogajanja v oblastnem vrhu postajamo vse bolj ranljivi. Ne samo zaradi vojne v Ukrajini in ruskega kibernetskega vojskovanja z Zahodom, pač pa tudi zaradi vse bolj nevarnega Balkana, kjer postaja najvplivnejši politik Republike Srbske Milorad Dodik vse večji problem. Ob tem seveda ne moremo prezreti, da so si v globalnem smislu »sorosovci« in »putinovci« med seboj veliko bolj podobni, kot so pripravljeni priznati. Prav tako potrebujejo drug drugega, netilci vojn, kot je Dodik, pa so pravzaprav njihov skupni projekt. A o tem kaj več na drugem mestu.
Vojska Sorosovih štipendistov
Tudi Urška Klakočar Zupančič se rada pohvali, da je bila v mladih letih Sorosova štipendistka. Uradno življenjepis navaja, da se je v tretjem letniku gimnazije – to jesredi devetdesetih let − šolala na zasebni šoli Millfield v Angliji (Združenem kraljestvu). V četrtem letniku gimnazije se je vrnila v Brežice, kjer je maturo opravila z vsemi mogočimi točkami. Nadarjena gimnazijka torej, ki je dobila priložnost za šolanje v tujini. Podobno je bil tudi Robert Golob »čudežni deček« iz dobro situirane družine, menda naj bi bil celo preskakoval gimnazijske letnike. No, zadeva postane nekoliko bolj zanimiva, če pomislimo, da je Millfield ena najdražjih in najprestižnejših zasebnih šol v Veliki Britaniji in da za nekoga iz Slovenije nikakor ni preprosto priti na takšno ustanovo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se namreč šolnine za elitne zasebne internatske šole, kot je Millfield, gibale v razponu od približno 10.000 do 15.000 britanskih funtov na leto, seveda za internatske učence, odvisno od stopnje izobraževanja (npr. nižji letniki ali priprava na A-levels). Za primerjavo: en funt je vreden nekaj več kot evro. Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kdo je tedaj mladi nadarjeni Urški plačal šolnino – so bili to starši ali je že tedaj kaj primaknil Sorosov sklad za odprto družbo. Odgovor na to vprašanje bo verjetno težko najti, verjetno bodo potrebna dolgotrajna poizvedovanja. Drži pa nekaj: Soros je svojo prvo fundacijo na območju nekdanje Jugoslavije ustanovil leta 1991 v Beogradu z namenom, da podpre procese demokratizacije v teh državah. A že nekaj klikov na spletu prinese zanimive podatke o tem, da so bili s Sorosom ves čas povezani nosilci leve intelektualne elite, od Rastka Močnika, Slavka Gabra, Leva Krefta pa vse do Sandre Bašič Hrvatin, Tanje Rener in Vlaste Jalušič ter mnogih akademskih legend s FDV, Filozofske fakultete UL in Mirovnega inštituta. Na spletni strani Mirovnega inštituta je tako mogoče najti kar precej obširen zapis ob 30-letnici Sorosove fundacije v Sloveniji, kjer se lahko razbere celotna agenda omenjene fundacije in se lepo ujema s sodobnimi točkami iz nabora LGBT, spolne »enakosti«, prebujenstva in ekosocializma. S tem postane tudi bolj jasno, s kakšnimi nameni je Sorosova fundacija posameznike sploh štipendirala. Šlo je za dolgoročno naložbo, vse v duhu Foruma São Paulo, in seveda tudi ob podpori slovenskega vzporednega mehanizma.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
