Piše: Vida Kocjan
S Francetom Cukjatijem, nekdanjim poslancem, nekdanjim predsednikom DZ RS in predsednikom Zbora za republiko smo se v petek pogovarjali o spornem dogajanju v državnem zboru, o (ne)delu vlade, izidih nedavnih evropskih volitev in o tem kako naprej tako v Sloveniji kot Evropi.
Spoštovani gospod Cukjati. Ustroj in delovanje državnega zbora poznate zelo dobro, bili ste poslanec in tudi njegov predsednik. V zdajšnjem obdobju je opazno, da je njegovo delovanje zelo kaotično, sporno, kršijo se poslovniška določila, koalicijski poslanci ne poznajo mere ipd. Kako to komentirate?
Začetek je bilo prav zanimivo spremljati. Mnogi poslanci največje stranke, ki se je rodila tik pred volitvami, so dajali videz, kot da so kar tako pobrani s ceste. Veste, člani tradicionalnih, etabliranih strank se več let vrtijo v polju politike, političnih programov in odnosov, zato je njihovo vedenje ob nastopu poslanske funkcije manj »začetniško« nerodno in ekscesno, kot če »nenadoma padeš noter«. V tistem času, pred petindvajsetimi leti, ko sem jaz »padel noter«, je bila močna levičarska postkomunistična skupina poslancev. Mnogi od njih so »kot stari mački« razumeli politični jezik in vedenje, kar se je kazalo v njihovem doslednem spoštovanju poslovnika. Mi smo bili sicer v opoziciji in skoraj redno preglasovani, a pravic, ki nam jih zagotavlja poslovnik, nam niso kratili. Bila je vendarle neka kultura skupnega delovanja in v naslednjem mandatu, ko sem bil predsednik parlamenta, smo glede pomembnih zakonov imeli usklajevalne pogovore celo s Pahorjevo poslansko skupino, še preden je Janševa vlada vložila zakon v parlamentarni postopek. Golobovi poslanci pa so se že od začetka vedli zaletavo, oholo, nezrelo. Vsaka nova stranka bi morala biti najprej vsaj en mandat v opoziciji, preden bi smela prevzeti za državo pomembne naloge.
Ste predsednik Zbora za republiko, civilnodružbene organizacije, ki je glede volitev v evropski parlament 2024 sprejela pomembna stališča. Za kaj je šlo?
Volivce smo želeli opozoriti, kakšne ljudi pošiljamo v Bruselj. Vsekakor bi morali take, ki se zavzemajo za EU kot zvezo suverenih in svobodnih držav. Ta zveza bi namreč morala po eni strani prevzeti večjo odgovornost za nadzor zunanjih meja, za varnost, obrambo itd., ne more pa posamezni državi ukazovati, koliko migrantov mora sprejeti ali kako morajo v svoje šolske programe vključevati modne »prebujenske« agende, ideologijo spola in podobno.
Kako ste zadovoljni z izidi evropskih volitev?
Vesel sem ne samo rezultata SDS, ampak tudi in predvsem pozitivnega premika celotne EU.
Kako bi se po vaše EU morala obrniti v prihodnje?
Poglejte, Evropa se je začela združevati zaradi zagotavljanja miru na celini in to je začela s skupno kontrolo proizvodnje premoga in jekla. Danes pa se EU ukvarja predvsem z ideološkimi vprašanji, probleme in rešitve pa uvaža iz Amerike, od prebujenstva in BLM do LGBT in teorije o petdesetih ali ne vem koliko še različnih spolih. Pri tem pa sto tisoči migrantov preplavljajo Evropo, mnogi žalostno končajo v valovih Sredozemskega morja, trgovci z belim blagom pa nesramno bogatijo. Sramota, velika sramota za Evropo. Bruselj doslej ni organiziral nobenega reševanja tega problema. Še poskusil ni, čeprav ima Evropa po vsem svetu na stotine veleposlaništev, doma pa kadrovsko in finančno bogate birokratske službe. Še Frontexa ni sposobna aktivirati.
Urednik in novinar Jože Biščak je v enem od komentarjev izrazil upanje, da se bo večina poslancev EPP uprla Ursuli von der Leyen kot novi predsednici Evropske komisije, po njegovem je »kača na prsih evropske desnice«. Zelo povedno je tudi, da von der Leynovo podpira tudi predsednik slovenske vlade Golob. Kaj nam vse to pove?
Vsi smo od EPP pričakovali več »zdrave kmečke pameti«. To je pameti, ki se ne izgublja v politikantstvu, preigravanju, prilizovanju, všečkanju različnih modnih izmišljij, ampak se posveča oceni stanja, nato pa odločnemu ukrepanju. Tega pa ni! Imamo države, kjer bo kmalu večina volivcev nekdanjih migrantov iz tujih kultur. Te stranke bodo bolj povezane in bolj monolitne kot avtohtoni evropski volivci. In na neki točki bomo na volitvah rekli: EU danes in nikoli več. Tudi jaz menim, da se v mandatu Ursule von der Leyen ni zgodilo nič za rešitev temeljnih problemov, ampak se ti samo še poglabljajo. Kako je mogoče, da bruseljska birokracija finančno kaznuje članico, ki se upira agresivni ideološki agendi LGBT!? In to birokracija pod vodstvom von der Leynove! V celoti se strinjam z Biščakom. Hvala mu, da je imel pogum in rekel bobu bob. Veste, evropska desnica je res pridobila glasove, pa ne toliko na račun EPP kot na račun konservativcev in identitarcev. Brez njih ni mogoče pričakovati zasuka v ideološko bolj svobodno in uravnoteženo Evropo. Novi predsednik – upam, da ne bo Leynova – bo moral vzpostaviti konstruktiven odnos z njimi, sicer bomo doživeli še kakšen brexit ali še kaj hujšega. Vse več ljudi vse bolj resno odklanja Evropo, ki ji vladajo sorosi, LGBT, BLM, prebujenci itd. No, Golobova podpora von der Leynovi ima verjetno druge, zanj bolj dolgoročne motive. Biščak pa govori kot razgledan svoboden državljan in njegova stališča niso naprodaj.
Če se bo zgodilo nasprotno, Biščak navaja, da utegne čez pet let biti prepozno, da bo takrat v spominih ostal le rekviem za Evropo. Ste podobnega mnenja?
To niso prazni strahovi. Evropa je v zadnjih dveh mandatih res zaplavala oziroma jo vse bolj odnaša v čudne vode. Bogdan Sajovic je nekje zapisal, da smo postali žrtve »nečedne trojice progresivne politike – migracij, zelenega fanatizma in mavričnih norih perverzij«. Predvsem te »mavrične nore perverzije« − od ideologije LGBT do programov spreminjanja spola mladostnikov − uvažamo z Zahoda, iz ZDA, Kanade in Anglije. Z zamikom nekaj let hoče tudi EU oziroma bruseljska birokracija uzakoniti te »nore perverzije« in jih vsiliti v šolske programe vseh članic EU. Pri tem pa si vodstvo EU zatiska oči pred dejstvom, da se na Zahodu že prebuja vse bolj množičen upor proti tej »perverziji«. Ljudje, ki so bili kot najstniki hormonsko in kirurško »tranzicionirani«, spolno »spremenjeni«, se sedaj, ko so že odrasli, v svojem kesanju in besu zatekajo v tožbe in sodni pregon klinik, ki so to počele. In te klinike druga za drugo končujejo v stečaju. Vse kaže, da je množica tranzicioniranih – pohabljenih žrtev – že tako velika, da druge že srečuje pamet. Pri tem pa se sprašujem, ali bo EU tudi to spoznala šele čez dvajset let. Bomo morali tudi v Evropi pohabiti celo generacijo mladostnikov, preden nas bo srečala pamet?
Kako pa Slovenija? Vladajoča koalicija je bila na evropskih volitvah močno poražena.
Če bi volivci še bolj dosledno gledali na to, kdo od kandidatov bo za nas primernejši, bi bil rezultat za vladajočo koalicijo še bolj porazen. Saj ni pokazala nobene kritičnosti do globalne evropske politike, ki hoče divje, nezakonite migracije urejati tako, da jih nasilno razdeli po članicah EU, »nore spolne perverzije« pa vsiliti v šolske programe.
Slovenija te dni praznuje 33 let, ko je postala formalno neodvisna, ko sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti in Temeljna ustavna listina. Praznujemo 33. rojstni dan. Smo upravičili obstoj ali bo treba vajo na neki način ponoviti?
Saj to vajo na vsakih volitvah ponavljamo. Je pač tako, da nobena svoboda ni pridobljena enkrat za vselej. Pa tudi mir, pravičnost, enakost pred zakonom, pravna država, vse to so vrednote, ki so nenehno na preizkušnji. Življenje je en sam spopad med dobrim in zlim. Tudi človek sam je vedno pred izbiro. V tem je pravzaprav čar življenja. Tudi svoja dobra nagnjenja mora človek nenehno potrjevati, se v njih čutiti domačega, uresničenega, dokler to – v smislu epigenetike – ne postane njegova identiteta. V tem človek zori. In tako je tudi z narodom. V političnem predvolilnem vrenju se vendarle odpirajo vse možnosti političnega ozaveščanja in vrednotne usmeritve. Človek jih mora izraziti, upravičevati, dokazovati … s tem ozavešča sebe in druge. Tudi iz prepirov o ideologiji spola, feminizmu in »vojni spolov« − kot to imenuje Tadej Jan – bi morali iziti bolj ozaveščeni in z več »zdrave pameti«.
V teh dneh praznujemo tudi 10 let od odhoda opozicijskega voditelja Janeza Janše v krivičen, nezakonit in protiustaven zapor na Dob. Kje smo danes, 10 let pozneje, na področju pravne države?
Morda smo celo na slabšem. V javnem pozivanju, da je treba Janšo »ubit«, slovenski organi pregona ne vidijo nič kaznivega. Tisti, ki so mu takrat nezakonito odvzeli poslanski mandat, se mu – kot vem – niso nikoli opravičili. Očitno so sposobni znova storiti kaj takega, brž ko bi se jim ponudila priložnost. Neverjetno veliko primitivizma in zlobe je še v naši družbi. Res bo držalo, da te udarci, ki te ne ubijejo, okrepijo. In res, ob vsem tem je Janša še bolj človeški in poln empatije, brez sence sovraštva ali maščevalnosti. Veste, v času pandemije covida, ko je imel srečanja z direktorji bolnišnic in zdravstvenih domov, sem se jih tudi jaz udeleževal. Skoraj jokali so, ko so razlagali: »Nimamo več postelj, nimamo respiratorjev, nimamo zaščitne opreme … kako naj rečem sestri, naj oskrbi pacienta, če ji ne morem preskrbeti zaščite, skafandra«, itd. Ne vem, da bi kdaj kateri predsednik slovenske vlade pokazal toliko razumevanja in empatije kot Janša. Smo pa takrat imeli redne in medijsko zelo odmevne proteste proti ukrepom za omejitev pandemije.
Slovenijo pretresajo številne stavke, vladajoča koalicija oz. Robert Golob pa se zanje ne zmeni. Izredno je boleč tudi njegov odnos do zdravstva in zdravnikov nasploh. Kako to ocenjujete?
Že takrat, ko je Golob napovedal »totalno vojno proti zdravnikom«, sem se vprašal, ali je to mogoče! Ali je mogoče, da ima predsednik vlade – pa čeprav je šele začetnik – tak odnos do svojih državljanov? Ni on izvolil državljanov, da mu služijo, ampak je bil on izvoljen, da služi državljanom! Najprej je s Fidesom sklenil dogovor, ga podpisal, potem pa vse skupaj »vrgel čez ramo«. Vsak dan nam ponuja odločne in lepo zveneče obljube, kaj vse že pripravljajo in kaj vse bo narejeno, a sedaj že vnaprej vemo, da od tega ne bo nič, čeprav so že postavljene »časovnice«. Ali je to načrtno zavajanje ali pa odraz njegove značajske posebnosti, ki je vsekakor neprimerna za funkcijo predsednika. Najbolj smešna pa je trditev, da zdravstvo ni tržna dejavnost, sestre in zdravniki pa naj bi delali le na etični pogon. Tudi zdravstvo je tržna dejavnost, predvsem državno zdravstvo in predvsem za tiste, ki z njim upravljajo. S preplačanimi investicijami, kupovanjem žilnih opornic itd. Kot vsi zaposleni se tudi zdravniki vedejo tržno. Na Koroškem in drugje po svetu je že lepo število uspešnih slovenskih zdravnikov, ker tam dobijo za manj dela še enkrat večjo plačo in pol cenejše najemniško stanovanje kot v Sloveniji. Že pred leti jih je odhajalo v tujino deset do dvajset na leto. Prejšnji mesec pa mi je kolega z Zdravniške zbornice dejal, da je ta čas sedemdeset (70!) vlog za odhod v tujino. V pol leta! Bojim se, da skupinska odpoved petih zdravnikov, zaposlenih v šempetrski bolnišnici, ne bo osamljen primer. Še bolj pa se bojim, da bo v tej »totalni vojni« proti zdravnikom res zmagal Golob. Posledice pa bomo čutili – in jih že čutimo – slovenski bolniki.
Javno znane so tudi Golobove izjave o »čiščenju janšistov«, kar v tej vladi tudi izvajajo. Kako to komentirate?
No, to je pa tisti primitivizem, ki zasluži zelo resno kritiko. In kaj je dosegel s svojim bolnim »protijanšizmom«? Zdravstvo razpada, čakajoče vrste pred okenci upravnih enot se daljšajo, vodenje RTV Slovenija razpada, kriminal v osnovnošolskih klopeh pa bodo verjetno rešili z ločitvijo žrtve od nasilnika tako, da bo žrtev kratko malo zaostala, nasilnik pa bo šel jeseni v višji razred. Država torej nič več ne deluje! Od osamosvojitve dalje smo imeli veliko vlad, a česa takega še nismo doživeli. Pa ni kriv Golob. On je pač takšen, kot je. Krivi so tisti, ki so ga ustoličili. Kot zadnji so krivi poslanci koalicije v parlamentu. Zapomnite si jih. Če bo do naslednjih volitev sprejet preferenčni glas, bo spomin nanje pomemben za volivce. Mislim, da nisem edini, ki mi je politična izključevalnost in »čiščenje« skrajno zavržno početje. Ko sem bil predsednik parlamenta, je tudi kakšna zaposlitev, naročilo, pooblastilo šlo skozi moje roke. In ne morem si predstavljati, da bi strankarska pripadnost kandidata pri tem igrala odločilno vlogo. Kaj šele da bi jih metal iz službe! Tudi Janša ni sposoben postaviti »čiščenja golobistov« kot svoj prvi in glavni premi cilj. Se spomnite, ko je pred nekaj leti Janša vodil vlado, sestavljeno iz dveh desno- in dveh levosredinskih strank, pa je bila kljub covidu zelo uspešna? Pa tudi odnosi znotraj vlade so bili o. k. Nobenega izključevanja ni bilo. Bomo še kdaj dobili tako vlado? Oziroma jo bomo še kdaj izvolili?
Kaj pa svoboda govora, kje smo?
Gledali smo sago o »depolitizaciji« nacionalke. Levičarski aktivisti, tisti, ki jih je, kot so rekli, »jeb… več«, so tistih nekaj, ki so bolj demokratičnega duha, ne ravno prijazno zmetali iz službe. Napovedujejo nov zakon o medijih in posebno politično cenzuro, ki bo spremljala spletne in tiskane medije ter jih po presoji »cenzorja« brisala, prepovedala, preganjala itd.
Kdo, menite, v resnici vodi zdajšnjo vlado? Je to njen predsednik ali kdo iz ozadja?
No, to je vprašanje, ki zahteva daljši pogovor. Imam občutek, da je za sedanjega predsednika najpomembnejše, kako »komunicirati« z javnostjo. Kako govoriti prepričljivo, všečno, kako torej rešiti trenutno situacijo, v katero ga spravijo novinarska vprašanja, pa čeprav se bo že naslednji dan izkazalo, da se je hecal ali celo lagal. Ministra – kot je rekel – je odslovil zato, ker ne zna komunicirati. Druga ministrica se je odločila za enoletni individualni tečaj komuniciranja v upanju, da bo do konca mandata postala spretnejša v komuniciranju. Ali bo potem bolj sposobna reševati probleme zdravstva, ni pomembno. Predsednik ali njegov prišepetovalec očitno vidi problem le v tem, kako narod pomiriti, nahecati, vleči za nos. Je že res, da imamo volivci spomin zlate ribice, a ne vsi! Vse več je razočaranih in sitih takega vodenja države.
Vrnimo se še k Zboru za republiko. Kakšni so vaši načrti v prihodnje, je Zbor dovolj slišan?
Dolgoročni načrt je vsebovan v naslovu Zbora: »Inštitut za analize in dialog«. Kako s tem obogatiti slovensko družbo, pa je odvisno tudi od financ, ki so nam na voljo. Teh pa ni. Že preprostega statusa »društva v javnem interesu« ne moremo dobiti, da bi uspešneje kandidirali na javnih razpisih. Če bi nam država namenila desetinko tega, kar nameni Inštitutu 8. marec, bi bil rešen tudi ta problem.
Smo kaj izpustili, je treba še kaj poudariti?
No, saj ni naš namen vse povedati. Čeprav so časi, v katerih živimo, vse bolj zanimivi. In veliko se je tudi treba pogovarjati. Saj še vedno velja, da »si bo narod pisal sodbo sam«!
(Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije)
