Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Prikličimo si tokrat v spomin, kaj se je v teh dneh dogajalo natanko pred 35 leti. Iz čisto preprostega razloga, ker ljudje prehitro pozabljajo; pomembni zgodovinski dogodki, procesi in osebnosti zbledijo, spomin opeša tudi tistim, ki so bili zraven, kaj šele mladim generacijam, ki niso bile del teh veličastnih zgodovinskih trenutkov.
Bili so časi, ko so mnogi še verjeli, da jugoslovanska armada ne bo napadla in da se bo Slovenija na bližajoči se dan D osamosvojila. V teh odločilnih in napetih dneh se je Demosova vlada spopadala s številnimi težavami. Leva opozicija s sindikati vred ji je metala polena pod noge, blokirala je privatizacijo in denacionalizacijo, organizirala stavko učiteljev, interpelirala vlado, zamenjevali so javnega tožilca Drobniča ipd. Relativno močna politična sila LDS je zahtevala celo demilitarizacijo Slovenije. Vlada je z Beogradom bila hudo bitko za carinsko suverenost. Da je bila zadeva še bolj napeta, je ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Zimmermann odločno izjavil, da njegova država ne bo priznala samostojnosti Slovenije in Hrvaške. Skratka, stopnjevali so se ostri pritiski iz ZDA in EU. Bil je govor celo o posegu zahodnoevropski sil, če bi ocenili, da osamosvojitev ogroža evropsko varnost. Posebej glasen je bil italijanski zunanji minister De Michelis. Torej – tudi zunanji pogoji za osamosvojitev niso bili najboljši. V Ljubljano je Marković pripeljal zvezno vlado in grozil s sankcijami, če bi Slovenija nadaljevala z osamosvojitvijo. Beogradu je namreč zmanjkovalo denarja. Toda Marković, ki je govoril v slovenski skupščini, se je v Ljubljani sestal tudi z opozicijo, s katero je ustvaril nekakšen protidemosovski pakt. Pričakovali so, da bo Demosova vlada padla najkasneje do jeseni. Na Otočcu so se srečali tudi slovenski, hrvaški in bosanski komunisti ter se ponovno zavezali t. i. tretji Jugoslaviji in nasprotovanju politiki slovenske vlade.
V neugodnih razmerah so šle stvari naprej, saj so ministri znotraj vlade in drugi ministri pogumno in odločno opravljali svoje delo tako v tujini kot doma. Še posebej moramo izpostaviti dosežke Peterleta, Janše, Bavčarja, Rupla, Kacina, Krkoviča pa tudi drugih. Če ne bi bilo teh ljudi in Pučnika, ki jih je kot vodja Demosa usmerjal, bi morda zamudili zgodovinsko priložnost, ki se nikoli ne bi povrnila. Nam, Slovencem, država ni bila dana kot darilo ali kot neka razvojna in samodejna zgodovinska zakonitost. Če pred 35 leti ne bi imeli pogumnih ljudi, ki so se čutili zavezani volji naroda, se ne bi zgodilo nič; čeprav niso imeli podpore dominantnih medijev, vse družbene in politične podsisteme pa so vodili kadri bivšega režima. Tajna politična policija pa tudi kriminalisti so delali po starih vzorcih, sindikati so ostali politična sila, kot so bili prej. Osamosvojitelji so bili pred nemogočo nalogo: uveljaviti politično voljo ljudstva v neprijaznih strukturnih okoliščinah. Še najtežje pogoje dela je imel Janša, ki naj bi, če bi prišlo do vojne, z vojaško silo obranil osamosvojitvene ukrepe. A mednarodni embargo na uvoz orožja je še vedno veljal, doma pa orožja ni bilo dovolj – tudi zato, ker ga je stara politična elita predala jugoslovanski armadi. Skratka, nekaj dni pred agresijo je vladala precejšnja negotovost, ki so jo ustvarjali tudi mediji. Edino, kar smo imeli, sta bili trdna volja Demosove vlade, da izpelje nacionalni projekt, in visoka stopnja zaupanja javnosti v Demosovo vlado. To je bilo očitno dovolj.
Prav je, da se danes te svete zgodbe slovenske zgodovine spomnimo še na druge načine. Zato je minuli petek Inštitut dr. Jožeta Pučnika priredil mednarodno konferenco na temo 35 let potem – ocene in analize prehoda v normalnost, minulo soboto pa še pohod za domovino v več slovenskih mestih. Z geslom! Ponosno se poklonimo »svojemu domu«!
