Piše: Metod Berlec
Pred tridesetletnico samostojne slovenske države Republike Slovenije smo se pogovarjali z enim od glavnih avtorjev prve slovenske demokratične ustave in s prvim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije dr. Petrom Jambrekom.
DEMOKRACIJA: Gospod Jambrek, ste eden od avtorjev znamenite 57. številke Nove revije – Prispevki za slovenski nacionalni program, ki je izšla v začetku leta 1987. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili izdati to prav posebno tematsko številko Nove revije?
JAMBREK: Pobudo sta seveda dala v imenu uredniškega odbora glavni urednik Niko Grafenauer, pesnik, filozof in literarni kritik, ter odgovorni urednik Dimitrij Rupel, pisatelj, sociolog in profesor svetovne književnosti. Sam sem od ustanovitve revije v osemdesetih letih objavljal najraje v Novi reviji. Strokovne članke o pravnih in socioloških raziskavah sem objavljal drugje, Nova revija pa je bila v tistih časih najuglednejši forum za kritične razprave o širših in pomembnih javnih vprašanjih. Krog avtorjev in urednikov Nove revije je bil tudi osebno povezan v intelektualno in moralno skupnost, katere člani so se pogosto družili, debatirali in radovedno brali prve zasnove ali že objavljena besedila prijateljev, njihove filozofske eseje, literarna dela, kritične razprave in polemike. Med drugim nas je družilo zaničevanje tedanjega režma in njegovih funcionarjev ter utopična ideja o prihodnji svobodni Sloveniji. Mislim, da takega liberalnega, svobodomiselnega intelektualnega kroga danes v Sloveniji ni, čemur se čudim in kar obžalujem. Sicer pa je bila vsaj moja odločitev za pisanje prispevka za nacionalno številko Nove revije čisto enostavna – urednik in prijatelj Dimitrij Rupel me je povabil na kavo in na kratko, v splošnih obrisih povedal, da je v načrtu izdaja posebne številke na temo slovenskega nacionalnega programa in da me vabi k pisanju prispevka na to temo. O ideji sva se na hitro dogovorila v zelo splošnih in nedorečenih obrisih, se pa spomnim, da je Dimitrij na mojo pripombo, ali naj bi pisali tudi o slovenski državi, z narejeno resnostjo pripomnil – seveda, tudi o delitvi jugoslovanskih ambasad med nove države. Tako je izmuzljivo splošnost pogovora, ki je spominjala na stopicanje mačke okoli vrele kaše, prizemljila kakšna podrobnost, ko sva v obojestransko zabavo ugotovila, da prevzaprav čisto natančno veva, za kaj gre.
DEMOKRACIJA: Za 57. številko Nove revije ste napisali članek »Pravica do samoodločbe slovenskega naroda«. Če prav razumem, ste v njem opozorili na univerzalnost, trajnost, neodtujljivost in ponovljivost pravice naroda do samoodločbe!?
JAMBREK: Pravzaprav se je večina avtorjev v zborniku vsak po svoje dotaknila vprašanja samoodločbe. Med šestnajstimi avtorji sva bila s Francetom Bučarjem edina pravnika, urednika pa sta nama v zborniku namenila poglavje z naslovom O pravnih načelih slovenske nacije. Bučar je napisal razpravo o Pravni ureditvi položaja Slovencev kot naroda, jaz pa o Pravici do samoodločbe slovenskega naroda. Pri pisanju sem se oprl zlasti na knjige in razprave Ernesta Petriča o mednarodnopravnih vidikih samoodločbe. Rdeča nit, ki sem jo poskusil dokazati skozi vse besedilo, pa je bila ideja, da samoodločba ni le veljavno in zavezujoče načelo mednarodnega prava, ampak da je prav slovenski narod značilni primer možnosti za njegovo realno, konkretno in aktualno izvedbo. Pri tem sem poudaril, da pravico do samoodločbe in odcepitve naroda urejata in priznavata tudi veljavni ustavi Jugoslavije in Slovenije, ter hkrati izrecno zavrnil takrat prevladujočo doktrino, da je ustavna pravica do samoodločbe v avnojski Jugoslaviji »konzumirana, potrošena«. Skliceval sem se na vse mogoče avtoritete, tudi na Kardelja, Petriča, Kreka, Lenina, Wilsona itd. Sklepno pa sem navedel, da se boja za narodno svobodo ne da ločiti od boja za demokracijo, to je za večji vpliv ljudsva na politiko – kar je že čez eno leto postala iztočnica za naslednje konkretne programske ideje o plebiscitu in ustavni osamosvojitvi.
DEMOKRACIJA: V nadaljevanju ste odigrali pomembno vlogo pri pripravi in pisanju t. i. pisateljske ustave, ki je izšla kot »Gradivo za slovensko ustavo« v Časopisu za kritiko znanosti aprila 1988 v Ljubljani. Kako je bilo s tem?
JAMBREK: Prispevki za slovenski nacionalni program so prebili led. Kljub uradnim kritikam in grožnjam so imeli izjemen in za režim neobvladljiv vpliv na tedanje javno mnenje v Sloveniji. Ideja nacionalne številke Nove revije je bila jasna, osredotočena in prodorna: Slovenci si zaslužimo lastno državo, ki naj bo demokratična in evropska. Od tod dalje bi lahko sledili še konkretni programi na področjih ekonomije, sociale, univerze, kulture in še kje. Žal do takih nadaljevanj ni prišlo – razen na področju ustave. Takoj po objavi 57. številke Nove revije so se namreč začela prva tipanja, pobude in zasnove za nove pravne in institucionalne perspektive nacionalnega programa. Zunanja pobuda pa je prišla iz Beograda, kjer so v političnem vrhu Jugoslavije izdelali načrt za vnovično centralizacijo, etatizacijo in birokratizacijo zvezne države. Dopolnila jugoslovanske ustave naj bi dala večje pristojnosti jugoslovanski birokraciji – partiji, državi, vladi in armadi − na račun republik. V Sloveniji je ta velikosrbska in partijska akcija naletela na silovit odpor in upor najprej v krogih akademskih in umetniških elit – med pisatelji, filozofi, sociologi in drugimi intelektualci, od koder so se ideje o bolj samostojni, če že ne povsem neodvisni Sloveniji začele hitro širiti med ljudmi. Konec osemdesetih let se je porajala slovenska pomlad kot široko ljudsko gibanje za demokracijo in svobodo naroda v lastni državi. V tem ozračju so nastajala prva besedila konkretnih poglavij nove slovenske ustave. Celovito besedilo je bilo objavljeno pod naslovom Teze za slovensko ustavo aprila leta 1988 v Časopisu za kritiko znanosti. Predstavljeno je bilo na javni tribuni v Cankarjevem domu.
DEMOKRACIJA: Na to ustavo ste še danes ponosni. Zakaj?
JAMBREK: Pisatelj in prijatelj Jože Snoj je Teze pronicljivo primerjal s kvasom, ki je potreben za vzhajanje kruha, in res so bile v naslednih nekaj letih tak kvas, ki je osmišljal ustanavljanje slovenske nacionalne države v novem okviru zahodne evropske civilizacije. Teze so bile pisane po vzoru mednarodnih instrumentov o človekovih pravicah in nekaterih veljavnih evropskih ustav. Še danes veljajo za besedilo, iz katerega je nastala slovenska ustava; dale so ji njeno današnjo pojmovno zgradbo, svobodomiselnega duha in poudarke na vseh nosilnih idejah moderne države – človekovih pravicah, pravni državi, demokratični legitimiteti oblasti, suverenosti v mednarodnih okvirih, ustavnosodnih varovalih in drugih. Teze za slovensko ustavo smo pisali v prepričanju, da mora biti svobodni človekovi osebnosti dovoljeno vse, česar zakon izrecno ne prepoveduje.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
