Piše: Anton Stres
Zaradi nepopolne demokratizacije se slovenska družba v treh desetletjih lastne državnosti ni razvijala v skladu z možnostmi (potenciali), ki jih ima predvsem v svojih človeških virih.
Kdor je prebiral Trstenjakove optimistične opise slovenskega narodnega značaja, je verjel, da bo to ljudstvo, enkrat osvobojeno totalitarnih ovir, naravnost poletelo na krilih vsestranskega razvoja. Da se to ni zgodilo, je krivo dejstvo, da dejavniki, ki spreminjajo miselnost kakega okolja, niso bili prvi osvobojeni pogubnih in reakcionarnih socialističnih miselnih vzorcev. Ti dejavniki so šola in izobraževanje, javna glasila in javno mnenje ter kultura na splošno. Nasprotno, v institucije teh dejavnosti so se vkopali zagovorniki stare ideologije in skrbeli, da se je miselnost in ideološkost čim manj spreminjala. Socialistični konservativci so tudi na drugih področjih ohranjali vse pri starih ideoloških predsodkih, predvsem pa pri starih privilegijih. Še vedno prevladuje nezaupanje do vsega, kar ni javno in državno: kar nosi oznake osebne iniciative, svobodne konkurence, gospodarske uspešnosti in storitvene zahtevnosti. Kolikor je do napredka in razvoja sploh prihajalo, se je dogajalo prej kljub prevladujoči miselnosti vladajočih krogov kakor pa z njihovo pomočjo. Potenciali državljanov niso sproščeni in Slovenija še ne diha v polnem obsegu z obema kriloma svojih pljuč. Prihodnost in razvoj slovenske države sta zato bistveno odvisna od hitrejšega odstranjevanja monopolov, s katerimi ostanki totalitarizma ovirajo dosledno pluralizacijo, enakopravnost vseh političnih usmeritev in vrednotnih nazorov, tudi religioznih, ter sprostitev ustvarjalnosti, ki je sicer ne primanjkuje.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
