Piše: Dr. Tomaž Kladnik
Priprave za razglasitev samostojnosti
Po uspešno izvedenem plebiscitu so se začele intenzivne priprave za uresničitev plebiscitarne odločitve, saj so morali parlament in drugi državni organi v šestih mesecih pripraviti vse potrebno za samostojno delovanje države. Sprejeti so morali zakone in podzakonske akte, ki so nato postali pravna podlaga za izvajanje suverenih pravic nove države, predvsem tiste, ki so bile do tedaj prenesene na federacijo, kot so bile na primer monetarna politika, zunanje zadeve, obramba in druge. Po neuspelem poskusu preoblikovanja Jugoslavije v konfederalno državo, je slovenska skupščina februarja sprejela resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev z Jugoslavijo, s čimer se je tudi uradno začel postopek razdružitve. Postopek razdružitve naj bi po tem predlogu potekal v skladu z mednarodnim pravom, morebitne medsebojne spore pa bi reševali po miroljubni poti. Ob tem je bilo v resoluciji poudarjeno, da se Slovenija oblikuje kot samostojna, suverena in neodvisna država, katere meje so dotedanje mednarodno priznane jugoslovanske meje s sosednjimi državami, meja s Hrvaško pa je dotedanja republiška meja. Isti dan sprejeti amandma k republiški ustavi pa je določil, da je Slovenija ena od pravnih naslednic SFRJ, da odnose z drugimi državami in organizacijami ureja v skladu z mednarodnim pravom in da se razveljavijo vse tiste določbe v slovenski ustavi, ki so suverene pravice prenašale z republike na federacijo. Že v začetku januarja so bili na republiški ravni sprejeti sklepi, ki so urejali gospodarske odnose v Jugoslaviji, s tem da so bili v celoti prevzeti sistemi prometnih davkov, carin in carinskih dajatev. Vlada je nato marca pripravila program gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, v katerem sta bila ključna denarna samostojnost in privatizacija.
Republiška koordinacija kot štab vrhovnega poveljnika
Osemnajstega marca 1991 je Predsedstvo RS ustanovilo Republiško koordinacijo, ki je bila operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. S tem je bil ustanovljen organ, ki je usklajeval vse obrambne priprave na slovensko osamosvojitev in je v vojni vodil vse vojaške operacije teritorialne obrambe, policije in civilne obrambe. Praktično je šlo za organ, ki je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. Vlogo vrhovnega poveljnika pa je po ustavi opravljalo Predsedstvo Republike, razširjeno s predsednikom vlade in skupščine. Pri delu predsedstva so sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve, informiranje ter poveljnika oziroma načelnika republiškega štaba za TO in civilno obrambo. Vodila sta jo republiška sekretarja za notranje zadeve in za obrambo, Igor Bavčar in Janez Janša.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
