Piše: Jože Možina
Izhajam iz primorske družine, ene tistih običajnih, a tudi prebujenih slovenskih družin, ki jih ni bilo treba prepričevati ne za demokracijo in ne za samostojno Slovenijo. Vse to je pri nas in številnih drugih desetletja tlelo.
Doma smo bili vajeni opozicijske drže. Oče je bil po vojni zaprt iz političnih razlogov. Ob tem je videl grozote, ki jih je režim počel slovenskim ljudem le zato, ker so bili premožnejši kmetje, drugače misleči ali preprosto drugačni. Nekaj let prej, med vojno so nacionalsocialisti zaradi sodelovanja s partizani zaprli mojega starega očeta po očetovi strani, že v 30. letih pa je bil na 5 let konfinacije na otoku Ponza zaradi delovanja proti fašistični Italiji obsojen mamin oče. Opozicijska drža je pomenila to, da je oče odkrito izražal svoje politično in versko prepričanje, zaradi česar smo bili zaznamovani, včasih prikrajšani in drugorazredni, po drugi strani pa smo se tako bolj svobodno in pogumno formirali.
Služenje vojaškega roka v JLA
V času propadanja jugoslovanskega socialističnega eksperimenta in s tem SFRJ sem bil ravno v jugoslovanski vojski, in sicer v Bileći. Ko sem se kasneje po premestitvi kot poveljnik voda na Malem Lošinju dokopal do svoje vojaške karakteristike, je bilo v njej moč brati, da zanje nisem bil politično zanesljiv. Seveda nisem stopil v partijo, fantje mojega nazora smo imeli že vnaprej pripravljen šop izgovorov, če bi nas silili v KPJ, a mene niti vabili niso, čeprav nas je od 36 v tistem vodu na koncu le 8 ostalo brez rdeče knjižice. V Bileći sta še vladala red in visoka raven pripadnosti. Tam je bil občutek, da je Jugoslavija trdna. Povsem drugače je bilo potem na Malem Lošinju, kjer je v vojašnici Edvarda Kardelja prevladovalo organizacijsko in disciplinsko razsulo. Nobenega pravega usposabljanja ni bilo z izjemo strogo varovane baterije ogromnih raket »obala–morje« sovjetske izdelave, ki so bile kar okrog 10 metrov dolge z dometom 400 km. Te so skrbno skrivali in le ponoči zapeljali na plano. Inšpekcije so bile pogoste. Neko jutro je našo stražo preveril kontraadmiral Marjan Pogačnik, ki je bil poveljnik vojaškega pomorskega sektorja v Puli. Predal sem mu poročilo, ko je spoznal, da sem Slovenec, sva izmenjala še nekaj stavkov. Ogovoril sem ga po slovensko, vendar je odgovoril v uradnem jeziku JLA. Tako tudi aktiven podoficir iz naše čete, doma iz Brežic − v vseh mesecih, ko smo bili veliko skupaj, ni spregovoril besede v slovenščini.
Na poletje leta 1988 sem se po pomoti, ker kurir ni našel poveljujočega aktivnega oficirja naše čete, znašel na konspirativnem sestanku vodstva kasarne Edvarda Kardelja. Sestanek je vodil častnik KOS, vzrok za posvet pa so bili protesti na Roški in afera JBTZ. Uvodoma je glavno dogajanje prikazal kot izbruh slovenskega nacionalizma. Omenjal je meščansko reakcijo, sovražno emigracijo in Nato. Govoril je z viška in cinično, drugi oficirji so se le malo vključevali v debato. Spomnim se še, da so na sestanku posebej opozorili, da prihaja na otok veliko Slovencev, da so že bili nacionalistični izpadi v Osorju, zgodovinskem mestecu na stiku Cresa in Lošinja. Govor je bil tudi o daljšem historiatu napadov na JLA, kjer so posebej izpostavili Janšo in tednik Mladina, ki da je za vojsko strogo prepovedan. Le malo kasneje, ko je otok zakorakal v turistično sezono in so se v trafikah pojavili slovenski časopisi, se je vojaški kolega iz Bosne prismejal do mene z izvodom sveže Mladine, ki jo je kupil v kasarniški trafiki. Kasneje je prišel v Slovenijo in pri njem sem včasih kupoval sadje na ljubljanski tržnici.
Študentsko demokratično prebujenje
V času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani smo po predavanjih, mislim da kar večina, samoumevno odšli na znamenita zborovanja, tako na Kongresnem trgu kot na poznejšem Trgu republike. Spomnim se isker v očeh, ubranih vzklikov v podporo svobodi in demokraciji ter njenim glavnim protagonistom. Udeleženci so bili v ključnih trenutkih zbranih misli kot pri kakem obredu. To je bila zrela množica slovenskih ljudi, starih in mladih. Zelo mirna, a močna in iskrena z jasno voljo po svobodi in demokraciji. Povsem drugačna od tiste množice zadnjih let, ki je prednjačila po provokacijah, nadutosti, celo nasilju..
Konec leta 1990 sem pristal v prvi demokratični študentski vladi Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, potem ko so demokratične spremembe odplavile socialistično UK ZSMS. Vlada, ki jo je vodil Marko Kušar, je bila nazorsko raznovrstna, a z jasno Demosovo linijo. Še pred razglasitvijo samostojnosti smo v študentski organizaciji dosegli članstvo v ESIB (Zvezi evropskih študentskih organizacij) na znamenitem sestanku v Ciudad Realu, kjer se je posebej izkazal takratni študentski zunanji minister Gorazd Jančar. Študentska organizacije je imela za tiste čase precej denarja. In ta je šel tudi za podporo demokratičnim prizadevanjem.
Na dan razglasitve samostojnosti smo se ravno vračali s strokovne ekskurzije študentov zgodovine po Avstriji in Madžarski. In spet smo povečini končali na Trgu republike; še sedaj vem, kje smo stali. Bilo je slovesno, bučno in svetlo. Spomnim se vedrih obrazov mladih in že kar navdahnjene drže starejših, ki so svobodo čakali desetletja. Nepozabno je bilo v tistih dneh zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa v Cankarjevem domu, kjer sem bil delegat študentske organizacije. Spomnim se številnih markantnih ljudi iz diaspore, ki so vdahnili novo dimenzijo slovenski stvari, govorili so o spravi na pošten način. Bili so izjemno pripadni slovenstvu, svoji domovini so ponujali znanje in energijo, kar pa pozneje povečini nismo znali (ali hoteli) izkoristiti. Kot akreditiran v Cankarjevem domu sem visel na nekaterih tiskovnih konferencah Jelka Kacina, Janeza Janše, Igorja Bavčarja, Lojzeta Peterleta … Spomnim se kratkega pogovora z Francetom Bučarjem, ko je stopil iz dvorane. Bil je vidno zaskrbljen in je zmajeval z glavo, češ: »Hrvati so nas pustili na cedilu …«
