Piše: Janez Janša
Slovenija je bila v letih 1990 in 1991 v svojih težnjah in prizadevanjih za osamosvojitev mednarodno osamljena in pretežno izolirana. To dejstvo se je v zadnjih dveh desetletjih kar nekako pozabilo ali vsaj zameglilo. Analiza vzrokov najprej pripelje do začudenja, kako je to sploh mogoče.
Arhivi domačih in tujih medijskih hiš so namreč polni posnetkov izjav državnih in diplomatskih predstavnikov sosednjih in drugih držav, ki so brez dlake na jeziku izražali nenaklonjenost ali odkrito nasprotovanje slovenski osamosvojitvi.
Še največ, kar smo lahko dobrega slišali v naš prid, je bila fraza v smislu, da se Slovenija seveda lahko osamosvoji, vendar samo ob dogovoru z drugimi republikami in s federacijo. Vsi, ki so to izjavljali, so dobro vedeli, da privolitve federalnih oblasti, JLA in večine drugih republik seveda ne bo.
Ta del nasprotovanj je kljub poskusom pozabe in zamegljevanja bolj ali manj znan in bogato dokumentiran, žal pa ne dovolj analiziran in obdelan v delih zgodovinske stroke in z vidika preučevanja mednarodnih odnosov.
Lansiranje negativnih ocen v tujino
Manj znan pa je temeljni vir poročanja in sklepanja diplomatskih in obveščevalnih predstavnikov tujih držav. Poleg siceršnje skepse njihovih vlad in večinoma tudi osebne skepse pri tujih diplomatih, ki so iz Slovenije in soseščine spremljali dogajanje v času osamosvajanja, so k negativnim ocenam veliko pripomogli tudi njihovi slovenski sogovorci. Obveščevalna in diplomatska poročila ter prepisi telefonskih pogovorov domačih in tujih služb, objavljena v pričujočem zborniku, osvetljujejo prav ta vidik. Prva šokantna ugotovitev ob njihovem prebiranju je spoznanje, da tujcem pravzaprav ni bilo nič skrito, niti najvišje državne skrivnosti ne. Celo informacije o vsebini strogo zaupnega predloga ustavnega zakona o osamosvojitvi je član Predsedstva RS Ciril Zlobec prostodušno bral v telefon italijanskemu diplomatu. Enako usodo je doživel skrbno varovani datum dejanske osamosvojitve, za katerega je vedelo le nekaj ljudi v državi. Poslanci takratne opozicije, predvsem LDS in današnje SD, so tujim diplomatom in obveščevalcem na široko razlagali svojo skepso ali celo nasprotovanje osamosvojitvi. Nekateri, npr. poslanec LDS Franco Juri, so jo potem z bojkotom razglasitve odločitve o osamosvojitvi tudi javno manifestirali, medtem ko so drugi, predvsem ljudje iz naslednice ZKS, v slovenski javnosti govorili eno, tujim virom pa drugo. Oboji pa so imeli podobna negativna stališča do vseh realnih ukrepov slovenske osamosvojitve, še posebej do obrambnih. Le-te so še posebej smešili. Nekaj primerov takega pristopa je objavljenih v zborniku Bela knjiga osamosvojitve – nasprotovanja, ovire, izdaja, ki ga je leta 2013 izdalo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve.
Informacija kot velika prednost
Pristojne slovenske institucije so vse od prisege Demosove vlade maja 1990 pa do končnega mednarodnega priznanja in sprejetja v OZN skušale spremljati stališča sosednjih držav, mednarodnih institucij in najvplivnejših svetovnih dejavnikov do Slovenije in njenega boja za samostojnost. Zaradi skopih zametkov lastne diplomacije je bilo delo izjemno oteženo in najpomembnejše rezultate so prispevali naši rojaki v zamejstvu in po svetu. Slovenci, ki so službovali v jugoslovanski diplomaciji, z nekaj častnimi izjemami niso bili naklonjeni osamosvojitvi in od njih smo dobili še manj uporabnih informacij kot od Slovencev na visokih častniških položajih v JLA.
Informacije o stališčih zunanjih dejavnikov so tako prihajale do nas predvsem kot:
- javno objavljena stališča vlad in mednarodnih organizacij,
- informacije rojakov iz zamejstva in sveta,
- stiki slovenskih državnih predstavnikov s tujino, predvsem z diplomatskim osebjem drugih držav,
- poročila domačih obveščevalnih služb,
- poročila tujih služb, do katerih je Slovenija dostopala prek dela lastnih služb ali prek izmenjave informacij (predvsem z RH).
V obrambnem resorju se je obveščevalna služba začela vzpostavljati šele ob nastajanju manevrske strukture narodne zaščite in je večji del tega obdobja štela manj kot deset profesionalno zaposlenih pripadnikov. Kljub šibki kadrovski zasedbi pa je ta služba prek domoljubnega sodelovanja s posameznimi Slovenci s pretežno nižjimi položaji v JLA zbrala strateško pomembne informacije, ki so omogočile realno načrtovanje odpora zoper agresijo in taktično modro izpeljavo umika JLA iz Slovenije. Prek teh virov smo prišli tudi do informacij, ki so jih tuji diplomatski predstavniki delili z vrhom JLA. V finalu osamosvojitve, predvsem od pekrskih dogodkov maja 1991 pa do umika JLA iz Slovenije oktobra istega leta, je bilo delo vojaške obveščevalne službe okrepljeno. Z zasedbo nekaterih komunikacijskih objektov JLA in zasegom opreme ob začetku agresije je Obveščevalno-varnostna služba (OVS) ministrstva za obrambo začela prestrezati tudi šifrirane zveze JLA vse do Beograda.
Varnostno-informativna služba (VIS) ministrstva za notranje zadeve je po reorganizaciji konec leta 1990 prek svojih virov prav tako prodrla v nekatere obveščevalno pomembne tuje vire, z nadzorom komunikacij tujih služb in predstavnikov pa je omogočila vsaj delen neposreden vpogled v zakulisje zunanjega okolja. Iz tega vira smo dobili pomembne informacije o tem, koliko je agresor, ki je imel prek jugoslovanske diplomacije in služb v tujini odličen dostop do virov tretjih držav, seznanjen z našimi načrti in dejanskimi možnostmi slovenske obrambe. Žal pa je bil le del VIS, ki je štela več sto zaposlenih ljudi, intimno in profesionalno naklonjen osamosvojitvi. Drugi, večji, del je ostajal pasiven ali celo nasproten. Ukvarjali so se z vsem mogočim, le z neposredno nevarnostjo ne. Tako smo 25. 6. 1991, ko je bila izdana vojna napoved Sloveniji, na vladi od VIS prejeli oceno o stanju v – romunski vojski. Delavec VIS, ki je stražil tankovsko vojašnico na Vrhniki, je domnevno zaspal in ni opazil, da je skozi vrata odpeljala kolona tankov proti Ljubljani. Kako je mogoče preslišati silen hrup tankovske kolone, so vedeli najbrž samo v VIS.
Slovenska javnost je prek objav najrazličnejših dokumentov obeh domačih služb v periodiki in različnih knjižnih izdajah doslej lahko izvedela številne podrobnosti iz zakulisja odločanja o posamičnih vidikih agresije na Slovenijo in odnosa predstavnikov drugih držav do nje.
Nenavadno pa je, da dosedanja, sicer posamična objava enakih ali podobnih dokumentov, kot jih prinaša zbornik Bela knjiga osamosvojitve – nasprotovanja, ovire, izdaja, ni vzbudila posebnega interesa zgodovinarjev in drugih poklicanih strokovnjakov, ki jih imamo danes v Sloveniji vsaj petkrat več kot ob osamosvojitvi.
Nezanimanje za nekatera dejstva in izkrivljanje drugih
A če je bilo nasprotovanje in oviranje slovenske osamosvojitve od zunaj in od znotraj v zadnjih dveh desetletjih deležno le malo zanimanja in še manj znanstvenih obdelav, je bilo toliko več energije vložene v vztrajno omalovaževanje pomena osamosvojitve. Številni dogodki in izjave so bili zamolčani ali predstavljeni izkrivljeno. Drugi so bili posebej poudarjeni. Pačenje resnice je bilo del poosamosvojitvenega vsakdanjika. Temeljno vodilo je bilo: Vse, kar je oblikovalo večinski vrednotni sistem ljudi v Sloveniji v času osamosvajanja in demokratizacije, v času slovenske pomladi, se relativizira in na koncu poimenuje s svojim nasprotjem.
Osamosvojitev se je vse od plebiscita decembra 1990 stalno podtikala kot splošni razlog za najrazličnejše težave. Gesla so bila vsako leto bolj neposredna in povedna, dokler nismo leta 2012 doživeli na tako imenovanih ljudskih vstajah transparentov z napisi: »Kradejo nas že 20 let« ali »V 20 letih so nam ukradli podjetja in državo« ali »Dovolj je bilo 20 let skorumpirane politične elite«.
Kot da smo v času pred osamosvojitvijo živeli v nebesih in kot da v Sloveniji ni bilo totalitarnega režima, v katerem je bila država v celoti ukradena ljudem, vsekakor bistveno bolj kot danes ne glede na vse aktualne težave.
Odpor proti razorožitvi TO in obrambo slovenske države skušajo že od famoznega Kučanovega pisma iz pomladi leta 1991 prikazati kot trgovanje z orožjem, vzpostavljanje državnih atributov Slovenije pa kot afero Izbrisani. Manipulacija je bila dve desetletji tako intenzivna, da so mlade generacije, ki so v tem času odraščale, o problemu tako imenovanih izbrisanih lahko iz vseh mogočih javnih občil izvedele vsaj desetkrat več kot o vseh ukrepih, ki so omogočili nastanek slovenske države. Deset let po njenem nastanku so se na državni proslavi ob dnevu državnosti pojavili prvi prapori z rdečo zvezdo. Najprej sramežljivo, zavedajoč se, da predstavljajo simbol agresorske armade, ki je bila v vojni za Slovenijo poražena. Nato pa čedalje bolj agresivno, kot da je v vojni zmagala JLA, osrednji poudarki govorcev pa so vsebovali obvezni stavek, češ da brez tako imenovanega NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Kot da bi ta nastala leta 1945 in ne leta 1991. Osamosvojitev so brisali ali pomanjševali, kadar se prvo ni obneslo. Programi državnih proslav ob dveh največjih slovenskih praznikih, dnevu državnosti ter dnevu samostojnosti in enotnosti, so bili v času vlad tranzicijske levice v najboljšem primeru popolnoma prazni in brez povezave z namenom praznika, v najslabšem primeru pa celo polni odkritega norčevanja iz slovenstva in vrednost, ki so nas združile v uspešnem, skupnem osamosvojitvenem podvigu.
Na drugi strani pa skoraj ni bilo tedna v letu brez pompoznih in dragih proslav v organizaciji ZZB, polnih sovražnega govora in groženj drugače mislečim, totalitarnih simbolov, kaznivih dejanj v obliki pačenja uradnih državnih simbolov ter nezakonitega nošenja in razkazovanja vojaškega orožja. Udeleženci teh množičnih prireditev so večinoma plačani člani ZZB, kajti okrog 20.000 jih še vedno dobiva vsak mesec privilegirane borčevske dodatke, pa čeprav so se mnogi rodili šele po letu 1945. Privilegiji se v določenih primerih kot v kakšni fevdalni kneževini prenašajo na potomce. Tovrstne bakanalije v slogu mitingov iz najbolj intenzivne miloševićevske kampanje pred četrt stoletja je kronalo zborovanje ZZB 24. decembra 2012 na Tisju, na katerem je generalni sekretar borčevske organizacije Mitja Klavora, rojen sicer desetletje po končani drugi svetovni vojni, znova grozil z množičnimi poboji.
Že nekaj let po osamosvojitvi je bilo treba vračati odlikovanja in pojasnjevati, da znaka svobode predsednik države po zakonu ne sme podeljevati ljudem, ki z osamosvojitvijo nimajo nobene zveze ali so ji celo aktivno nasprotovali. Po desetih letih so začeli načrtno delati zmedo s simboli. Ob petnajsti obletnici osamosvojitve so začeli polemiko o nastanku Slovenske vojske in njeni starosti, ob dvajseti obletnici pa je takratni predsednik republike celo grmel čez tako imenovane osamosvojitelje, češ da je treba enkrat za vselej opraviti s tem »zaslugarstvom« in tranzicijsko navlako. No, volivci so hvala bogu jeseni leta 2012 opravili z njim. Pika na i sramotenju osamosvojitve in še posebej Slovenske vojske je bila postavljena malo pred 22. obletnico z imenovanjem zadnjega obrambnega ministra.
Na to funkcijo so strici iz ozadja postavili osebo, ki je leta 1991 ne samo posredno, temveč aktivno, s politično akcijo in z glasovanji, nasprotovala vsem ukrepom za obrambo Slovenije pred agresijo JLA. »Nisem član LDS, a sem enakih misli in stališč kot Roman Jakič,« je dejal polkovnik JLA Milan Aksentijević v skupščini, potem ko sta v najbolj kritičnem času družno vtikala polena v kolesje obrambnih priprav. V drugem poglavju tega zbornika boste našli veliko konkretnih primerov oviranja osamosvojitvenih ukrepov, ki nosijo podpis Romana Jakiča in njegovih somišljenikov iz levičarske opozicije. Če bi bilo le nekaj njihovih dopolnil na ključno obrambno zakonodajo sprejetih, se Slovenija junija 1991 ne bi mogla uspešno ubraniti agresiji JLA.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
