Piše: Miro Petek
Korošci smo se malo muzali, ko smo leto dni pred začetkom vojne za Slovenijo na avstrijski strani Koroške spremljali, kako so Avstrijci tik ob meji postavljali španske jezdece, to je protitankovske ovire.
Resda je v Sloveniji že vrela pomlad, tudi v drugih komunističnih državah po Evropi so se otepali komunistične diktature, čudili pa smo se, da se Avstrijci pripravljajo, kot da bo zanje sodni dan. Srbski prastrah se v njihovih koreninah pretaka še iz časov koroškega plebiscita, očitno pa so pričakovali, da bo kmalu konec Jugoslavije, hkrati pa vedeli, da bo komunistični zmaj ob svojem koncu divje udarjal z repom.
Holmec, prva zmaga v vojni za Slovenijo
Vojno na Koroškem sem kot novinar spremljal od prvega do zadnjega dne in bil sem v živo na vojnih bojiščih. Na Holmcu sva 28. junija 1991 s snemalcem nacionalne televizije kot v filmu spremljala bitko teritorialcev in slovenske policije proti JLA. Bojno polje je bilo na dlani: stražnica je bila le nekaj deset metrov oddaljena od poslopja carine in policije, ki je ob streljanju zgorelo, življenje pa sta izgubila rezervna policista Željko Ernoič in Bojan Štumberger. Srhljivo streljanje in vmes kakšen predah, da je reševalno vozilo odpeljalo ranjence, včasih so se ravenski reševalci spustili tudi v navzkrižni ogenj.
Bitka za Holmec je pomenila tudi prvo zmago v osamosvojitveni vojni, ki je ponesla pomembno sporočilo drugam po Sloveniji, hkrati pa je odprla mejo z Avstrijo, čez katero so potovali na pogovore France Bučar in drugi, ki so takrat predstavljali slovenski politični vrh. Holmec je v tem času postal slovensko okno v svet. Slovenska samostojnost in neodvisnost se je branila na naših mejah. Kasnejša montirana afera Vič-Holmec, češ da je šlo na Holmcu za vojne zločine, ki naj bi jih bila zagrešila naša stran nad vojaki JLA, je nastala zaradi notranjepolitičnih intrig; na mnogih točkah ima v podpisnikih afere in samih namenih veliko skupnega z Depalo vasjo. Zato je znova treba podčrtati: vojna za Slovenijo je bila izbojevana na načelih pravne in pravične vojne in ni bilo niti blede sence kršitve mednarodnega vojnega ali humanitarnega prava.
Sprehod kolone JLA od Maribora do Dravograda
Pred Dravogradom je za pregrado obtičala kolona desetih vojaških oklepnih vozil in petih tankov, ki se je ustavila šele pred Dravogradom. Vsi poprejšnji poskusi od Maribora dalje so bili preveč jalovi, prispeli so skoraj do cilja, mejnega prehoda Vič. Na začetku Dravograda pa so ostali ukleščeni med Dravo in neprehodno strmino.
Pogajanja, da bi kolona, ki so jo z barikadami ustavili na začetku Dravograda, nadaljevala pot do mejnega prehoda Vič, seveda niso bila uspešna, slovenska oblast tega ni dovolila. In v Dravogradu se je vnela silovita bitka. Že pred samim glavnim obračunom je ostrostrelec, ki ga je JLA v te namene uvozila iz Beograda, ustrelil pripadnika teritorialne obrambe Vincenca Repnika.
V zaselku Robindvor v Dravogradu sem se znašel sredi velikanskega, kar nekajurnega strelskega obračuna. Na začetku gromkega streljanja, ko smo iskali zatočišče, je mimo pridrvel fotograf Tone Stojko in s svojim canonom na hitro naredil nekaj posnetkov, ko smo se sklonjeni razbežali, rekoč: »Za zgodovino. Na Brniku sem naredil fotografijo dveh avstrijskih fotoreporterjev, tik preden sta umrla ob napadu JLA.« Zaklon pred streli je iskal tudi akademski slikar Benjamin Kumprej, ki je z malim fotografskim aparatom beležil te zgodovinske trenutke, sam pa sem se znašel v kleti stanovanjske hiše, kjer se je pred granatami že skrivala družina Muc. Lastniku, ki je bil zelo hladnokrven, na trenutke s humornimi pripombami tudi zelo pomirjajoč, sem takrat obljubil, da se v miru vrnem z buteljko, vendar je čas v teh treh desetletjih tako hitro mineval, da tega srečanja žal nikoli ni bilo.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
