Piše: Tomaž Kladnik, M. B.
Po brionski izjavi se 12. julija 1991 začne načrtovano in postopno odpuščanje – demobilizacija enot Teritorialne obrambe Republike Slovenije v posameznih pokrajinah in 30. razvojni skupini ter oblikovanje dežurnih enot.
In to za varovanje državne meje, protioklepnih enot na glavnih smereh, protiletalskih enot, protidesantnih enot na letališčih Brnik in Maribor, dežurnih pokrajinskih intervencijskih protidiverzantskih čet; enot za varovanje objektov republiškega pomena in lastno varovanje štabov in objektov TO ter enot, namenjenih za minimalno blokado in oviranje stacionarnih objektov JLA.
Odločitev za umik poražene JLA iz Slovenije
Dokončni poraz politike vojaškega vrha JLA na slovenskem ozemlju pa nedvomno pomeni sklep Predsedstva SFRJ o umiku JLA iz Republike Slovenije v roku treh mesecev. Ministrstvo za obrambo RS je na osnovi tega izdelalo predlog Republike Slovenije za tehnično izvedbo sklepa Predsedstva SFRJ o umiku poveljstev, enot in ustanov JLA iz Republike Slovenije, ki so jih podrobneje opredeljevali na zasedanjih komisije Republike Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja in 5. vojaške oblasti JLA pod vodstvom generalpodpolkovnika Andrije Rašete, ki je tudi spremljal priprave in premike enot JLA ob odhodu iz Slovenije in prevzem objektov JLA v varovanje in upravljanje TO. A zaradi organizacijske nesposobnosti in pretrganih komunikacijskih poti na Hrvaškem je JLA zamujala z umikom iz Slovenije. Kot je zapisal v Slovenski kroniki XX. stoletja 1945−1991 9, so bili beograjski generali prisiljeni zaprositi za podaljšanje roka, ki se je iztekel 18. oktobra 1991.
V zameno za podaljšanje roka vojaška tehnika
V zameno za podaljšanje roka in za dovoljenje za umik prek koprskega pristanišča je slovensko obrambno ministrstvo pod vodstvom Janeza Janše iztržilo velik del vojaške tehnike, ki je JLA še ni odpeljala. Po Janši so protiobveščevalci Slovenske vojske prodrli v sistem šifriranih zvez JLA in poslušali pogovore med Zagrebom in Beogradom oziroma med Rašeto, Brovetom in Šljivićem ter drugimi. Zato so slovenski pogajalci natanko vedeli, kje morajo pritisniti, da bo JLA popustila. Slovenija je v zadnjih dneh pogajanj dobila več kot 200 tankov in drugih oklepnih vozil ter zelo potrebna transportna sredstva. Ohranila je tudi opremo vojaške bolnišnice v Ljubljani in okrog 700 vagonov najrazličnejše druge vojaške opreme. Kot je ob tem zapisal Janša, mu je takratni član Predsedstva SFRJ Janez Drnovšek očital, da zaradi nekaj tankov tvega konflikt. A ni šlo samo »za nekaj tankov«, saj je bila oprema in oborožitev, ki si jo je Slovenija zagotovila v zadnji fazi, vredna skoraj 500 milijonov ameriških dolarjev. »Slovenija s tem tem ni tvegala nikakršnega konflikta, saj so predstavniki JLA podpisali dokument, s katerim se je jugoslovanska vojska formalno odpovedala vsemu preostalemu orožju in tehniki v Sloveniji.« In to je bilo še kar nekaj let po osamosvojitvi edino orožje, ki ga je naša država imela.
Tako je lahko 26. oktobra 1991 generalmajor Janez Slapar v koprskem pristanišču na slovesnosti pred postrojenimi enotami TO in milice poročal predsedniku Milanu Kučanu o odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. S tem je Slovenija po Janši dejansko obvladovala vse svoje ozemlje. »Ključni pogoj za mednarodno priznanje je bil izpolnjen.«
Preoblikovanje Slovenske vojske
Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je začelo preoblikovanje Teritorialne obrambe (TO) Republike Slovenije iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom. Predsedstvo RS je 3. februarja 1992 sprejelo splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na osnovi katerega je Republiški štab za Teritorialno obrambo (RŠTO) izdelal projekt organizacije TO. Predlagana struktura TO je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, izkušnjah, pridobljenih v vojni, upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad ter v smislu priprav na oborožen spopad izhajala iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo opredeljeno 1:2, TO pa naj bi štela okrog 45.000 mož.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
