Piše: Ivan Štuhec
Slovenska pomlad iz leta 1991 sega nazaj v čas takoj po drugi svetovni vojni, ko so komunisti prevzeli popolno oblast, preživeli demokrati pa upali in delali za svobodno in demokratično Slovenijo. Nekateri doma, nekateri v tujini.
V zadnji fazi komunistične revolucije so bili na udaru Katoliška cerkev in kulturniki. Ker so kulturniki prislovično individualisti, so jih zlomili kot posameznike. Katoliška cerkev pa je ostala vse do družbenih sprememb razredni sovražnik številka ena, četudi so se komunisti infiltrirali v sam vrh Cerkve.
Za družbenopolitične spremembe
Neposredno pripravo družbenih sprememb je Cerkev na Slovenskem − kleriki in laiki − pripravljala predvsem z družbeno angažiranim programom vsakoletnega teološkega tečaja, ki ga je organizirala študentska pastorala v Ljubljani in kasneje v Mariboru; s srečanjem izobražencev v Dragi, ki so ga organizirali zamejski katoliški izobraženci na Opčinah pri Trstu, udeleževali pa so se ga katoliški in drugi oporečniki iz domovine in vsega sveta. Svoj delež so imeli tudi nekateri avtorji s pisanjem v revijah Znamenje, 2000, Bilten − kasneje Tretji dan, Bogoslovni vestnik, v Družini in mladinski reviji Ognjišče.
V drugi polovici osemdesetih let in v prvi polovici devetdesetih, ko so nastajala družbena gibanja, katerih duša so bili slovenski intelektualci, zbrani okrog Nove revije, in kmečki sloj pod vodstvom Ivana Omana, se je Cerkev prek Komisije Pravičnost in mir sproti odzivala na vse pobude, ki so zahtevale demokratične spremembe v družbi, in jih nedvomno podpirala.[1] Od škofij do župnij pa je Cerkev ponujala infrastrukturo na novo nastajajočim političnim strankam, ker jih drugje niso sprejeli.
Prav tako so slovenski škofje v svojih pastirskih pismih jasno podprli nastajanje porajajoče se demokratične družbe. V letu 1987 se je Komisija Pravičnost in mir zavzela za uveljavljanje ugovora vesti, ki je zadeval predvsem vojaško obveznost, in podprla akterje okrog prelomne 57. številke Nove revije, v kateri so avtorji razvijali ideje nacionalnega družbenopolitičnega programa.[2] Komisija se je zavzela za svobodo misli, govora, za moč argumentov in za kulturo dialoga. Zavrnila je podtikanja, grožnje, zastraševanje in zmerjanje, ki so ga bili deležni avtorji člankov tako s strani domače kakor jugoslovanske komunistične oblasti. Zavzela se je za nadaljevanje procesov demokratizacije in za narodovo samobitnost. Kritizirala t. i. verbalni delikt in opogumljala verne državljane, naj aktivno stopijo na pot družbenih sprememb.[3]
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
