Piše: Vančo K. Tegov
Val nasilja, ki ga spremljajo protesti domnevnih študentov in dijakov, razkriva tudi drugo, precej manj prijetno plat dogajanja. Pod plaščem mladostniškega upora, boja za pravice in svobodo se vse očitneje kažejo tudi skupine, katerih namen ni konstruktivna sprememba, temveč razgradnja obstoječega družbenega reda. Njihov cilj ni izboljšati družbe, ampak ustvariti kaos, v katerem bi lahko sami prevzeli vlogo razsodnikov in na novo določali družbene prioritete.
Takšen nihilistični pristop ne gradi prihodnosti – gradi jo na rušenju, nasprotovanju in zanikanju vsega, kar že obstaja. Pri tem se sklicuje na človekove pravice, svobodo izražanja in pravico do protestov, kot da bi te pravice pomenile neomejeno dovoljenje za ravnanje kadar koli, kjer koli in kakor koli.
Toda pravice niso dovolilnica za nasilje. Pravica do mirnega zbiranja ne pomeni pravice do ustrahovanja, uničevanja tuje lastnine, ogrožanja ljudi ali paraliziranja javnega življenja. Svoboda izražanja ne izključuje odgovornosti za izrečeno in storjeno. In demokracija ne pomeni, da lahko najglasnejša ali najbolj agresivna skupina svoje zahteve vsili vsem drugim.
Še posebej zaskrbljujoče je, kadar takšna ravnanja dobijo podporo ali opravičevanje širših množic, ki v destruktivnem izbruhu vidijo legitimno sredstvo političnega pritiska. Takrat ne gre več zgolj za ekscese posameznikov, temveč za nevarno normalizacijo nasilja kot orodja družbenega in političnega obračunavanja. Zato je treba jasno ločiti med mladimi, ki upravičeno opozarjajo na težave in zahtevajo spremembe, ter tistimi, ki njihovo nezadovoljstvo izrabljajo za širjenje kaosa. Kritičnost, upor in zahteva po spremembah so lahko gonilo napredka. Nasilje, nihilizem in uničevanje pa niso alternativa demokraciji, temveč njeno zanikanje.
In kaj ima vse to opraviti s Slovenijo? Predvsem to, da nam ni treba nekritično uvažati tujih konfliktov, metod političnega pritiska in vzorcev nasilnega vedenja. Če se podobni pojavi poskušajo prenesti tudi v naš prostor, je naloga odgovornih institucij, da pravočasno ukrepajo in zaščitijo ljudi, javni red ter demokratične temelje države.
Italija je že posegla po strožjih ukrepih in kaznih za določene kršitve, tudi v primerih, povezanih z nasilnim vedenjem mladoletnikov in odgovornostjo njihovih staršev. Takšni ukrepi odpirajo širše vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti tudi pri nas: kje se konča razumevanje mladostniškega prestopništva in začne odgovornost za povzročeno škodo? Slovenija ne potrebuje uličnega nasilja, uvažanja tujih ideoloških spopadov ali skupin, ki bi si pravico do odločanja prisvajale z močjo množice. Potrebuje spoštovanje zakonov, odgovorno ravnanje institucij in jasno sporočilo, da demokratične svoboščine veljajo za vse – ne le za tiste, ki so trenutno najglasnejši. Loščenje koles in pripravljanje nahrbtnikov za prenos granitnih kock naj bosta zadnje, na kar bi lahko pomislili.
Pod črto: »Slovenijo le pustite pri miru!« To ni poziv k molku, pasivnosti ali odpovedi pravici do protesta. Je poziv k razumu, in to zdravemu, k odgovornosti in spoštovanju države, v kateri živimo. O prihodnosti Slovenije se ne odloča z nasiljem, ustrahovanjem in rušenjem, temveč z argumenti, demokratičnimi postopki in odgovornostjo za posledice lastnih dejanj.
