Avtor: Vida Kocjan
Mag. Andrej Vizjak je magister elektrotehnike. Bil je župan Brežic, večkratni minister (za gospodarstvo, delo in okolje) ter poslanec. Pred imenovanjem za generalnega direktorja GEN energije 31. avgusta 2026 je v skupini GEN delal pri Hidroelektrarnah na spodnji Savi. Na sedežu podjetja GEN energija sva se pogovarjala sredi prejšnjega tedna.
DEMOKRACIJA: Spoštovani mag. Vizjak, z 31. avgustom ste prevzeli vodenje družbe GEN energija. Kaj ste prevzeli in kakšne so vaše ugotovitve v tem poldrugem mesecu?
Mag. Andrej Vizjak: Prevzel sem veliko gospodarsko družbo, ki ima ogromno tekočih nalog pa tudi veliko izzivov. Med tekoče naloge zagotovo sodi zanesljivo obratovanje vseh proizvodnih objektov, da se Slovenija z električno energijo oskrbuje zanesljivo in po konkurenčnih cenah. Pred nami so tudi ključni izzivi, kako z novimi investicijami zagotavljati čim višjo stopnjo samooskrbe Slovenije z električno energijo. Nosilka ključnega nacionalnega projekta JEK2 je GEN energija.
GEN energija je holding, ki združuje več podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo električne energije. To sta polovica Nuklearne elektrarne Krško in Termoelektrarna Brestanica, nadalje imamo 51-odstotni delež v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi, smo 100-odstotni lastniki Savskih elektrarn Ljubljana in družbe GEN OVE, kjer vlagamo v baterijske hranilnike ter v nove proizvodne vire. Portfelj skupine je zajeten. Smo tudi lastnik družbe GEN-I.
Ko me sprašujete, kaj smo prevzeli – prevzeli smo nevzdržno situacijo, ko GEN energija kljub temu, da je 100-odstotna ekonomska lastnica družbe GEN-I, te do mojega prihoda ni obvladovala. V družbi GEN-I so lahko delali praktično kar koli, ne da bi jo lahko GEN energija učinkovito nadzorovala in upravljala. To je bilo nesprejemljivo in ena prvih potez ob mojem nastopu je bila vnovična vzpostavitev obvladovanja te družbe. 11. septembra smo sprejeli izjavo, da obvladujemo GEN-I, v prihodnjih mesecih pa bomo vzpostavili normalno lastniško strukturo. GEN energija bo 100-odstotna lastnica družbe GEN-I in ne bo več obvodnega podjetja GEN-EL, ki je v preteklosti zaradi vzajemnega lastništva onemogočalo obvladovanje. To je ena izmed temeljnih nalog, ki sem si jih zadal ob prevzemu vodenja GEN energije, in moram reči, da nam jo je pravzaprav že uspelo izpolniti. Znova obvladujemo družbo, zamenjan je bil tudi predsednik uprave GEN-I. In zdaj smo priča razkritjem znotraj skupine GEN-I, ki niso v ponos prejšnjim upravljavcem družbe. GEN-I ima več kot 20 odvisnih družb v različnih državah jugovzhodne Evrope in zdaj tudi v ZDA. Med drugim ima v svojem portfelju družbo GEN-I Sonce, katere direktor je pridržan v Romuniji. Tudi v GEN energiji smo Nacionalnemu preiskovalnemu uradu podali naznanilo suma kaznivega dejanja. Želimo in nameravamo razčistiti vse podrobnosti ter vzpostaviti normalno poslovanje te odvisne družbe, torej GEN-I in vseh družb v tej skupini.
Ali so bile ob objavi izjave, da GEN energija obvladuje družbo GEN-I, kakšne težave? Kako ste to izvedli in kaj ste spremenili – zakaj prej to nikakor ni bilo mogoče?
Predhodniki niso vzpostavili obvladovanja zaradi blokad, ki so bile posledica vzajemnega lastništva. GEN energija ni obvladovala družbe GEN-I, saj je bila zgolj njena 50-odstotna lastnica, drugih 50 odstotkov pa je bilo v lasti družbe GEN-EL, hkrati pa je bil GEN-I 50-odstotni lastnik družbe GEN-EL. To pomeni, da je bilo treba za vse odločitve pridobiti soglasje obeh družb. Tega soglasja ni bilo, saj je bilo vodenje družbe GEN-EL pod močnim vplivom družbe GEN-I. Dokler nismo vzpostavili normalnih razmerij, uprave v družbi GEN-I ni bilo mogoče zamenjati. To nam je nato uspelo razmeroma hitro in posledično smo vzpostavili obvladovanje družbe. Vse to je potekalo prek skupščine družbe GEN-I, na kateri je družba GEN-EL za razliko od preteklih let sodelovala in omogočila zamenjavo vodstva GEN-I. Sledila je zamenjava vodstva družbe GEN-EL, pri čemer je že sodelovala tudi GEN energija. In zdaj je vzpostavljena struktura, iz katere izhaja obvladovanje.
Kako je potekala predaja poslov med vami in prejšnjo generalno direktorico GEN energije Nado Drobne Popovič, kaj je povedala ob primopredaji, kako je šlo?
Primopredaja je bila obsežna, saj GEN energija vodi širok nabor poslov. Med tekočimi nalogami sta zagotavljanje zanesljive proizvodnje vseh družb v portfelju in učinkovito trženje proizvedene električne energije. GEN energija električno energijo samostojno trži na debelo, torej poslovnim odjemalcem, medtem ko maloprodajo izvaja odvisna družba. Ta del poslovanja poteka korektno.
Projekt JEK2 teče, vendar ne po formalno še vedno veljavni časovnici, ki je po moji oceni nerealna. Zamuda znaša od približno leta in pol do dveh let, nastala pa je predvsem zaradi odlašanja s sprejetjem sklepa o začetku postopka državnega prostorskega načrta v času prejšnjega ministra Bojana Kumra. Zaradi tega bo državni prostorski načrt po najboljši možni časovnici lahko sprejet šele leta 2030, torej ob izteku mandata sedanje vlade in tudi mojega mandata na čelu GEN energije, čeprav je formalno še vedno predviden za konec leta 2028. Zamuda je posledica razmeroma zadržanega odnosa prejšnjega vodstva ministrstva, ministra in državne sekretarke Tine Seršen, kar je vodilo v nepotrebno zavlačevanje.
Druga odprta točka, ki je prejšnja uprava ni znala ali ni želela razrešiti, je opcija, po kateri lahko drugi energetski steber, HSE, odkupi delež v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi. Uresničitev te opcije bi holdingu HSE omogočila vnovično obvladovanje družbe HESS, kar bi bilo za GEN energijo neugodno, saj bi izgubili večinski nadzor nad družbo, ki upravlja hidroelektrarne na Savi v neposredni bližini jedrskega objekta. Ocenjujemo, da za učinkovito obratovanje Nuklearne elektrarne Krško in tudi načrtovanega JEK2 potrebujemo večinski delež v teh družbah, saj lahko le tako v celoti izkoristimo sinergije med jedrsko in hidroproizvodnjo. Če bi se opcija uresničila, bi lahko nastale težave pri optimalnem obratovanju obeh objektov.
To vprašanje zdaj rešujemo. V dogovoru s Holdingom Slovenske elektrarne (HSE) smo na dobri poti in verjamem, da bomo zadevo v obojestransko korist uspešno rešili še do konca letošnjega leta.
Kdaj je bila sprejeta opcija, po kateri bi lahko izgubili večinski nadzor?
Leta 2014, ko je HSE potreboval denar zaradi znanih težav Termoelektrarne Šoštanj – ta danes ni več del holdinga, takrat pa je vodstvu HSE povzročala velike finančne glavobole –, in je prodal svoj delež v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi. V kupoprodajni pogodbi je ohranil opcijo, da lahko delež po obrestovani knjigovodski ceni odkupi nazaj. HSE bi to možnost lahko izkoristil novembra letos, prihodnje leto ali novembra 2028. Zgodilo bi se lahko že letos in to ne bi bilo dobro, zato iščemo alternativno rešitev. Ta je na dlani, a je javno še ne morem razkriti, zagotovim pa lahko, da je koristna in sprejemljiva za obe družbi.
Do zdaj ste omenili tri stvari …
Prvo je zadeva GEN-I, drugo je opcija v povezavi s HSE in tretje je časovnica JEK2, tudi v povezavi z državnim prostorskim načrtom. Pri projektu JEK2 se trudimo nadaljevati vse postopke kar se da učinkovito, seveda ne na račun kakovosti. Trenutno smo v fazi izdelave študij, ki bodo podlaga za državni prostorski načrt, okoljsko poročilo in študijo variant. Izdelane študije že predstavljamo javnosti ter komuniciramo z lokalnim okoljem in širšo javnostjo. Menim, da je to nujno, če želimo, da se projekt razvija transparentno. To pomeni, da vse, kar novega izvemo, sproti tudi predstavimo, da se na koncu ne bi nabralo preveč informacij. Tako sta bili nedavno predstavljeni študija hladilnih stolpov in preliminarna prometna študija o tem, kako bomo iz Luke Koper prepeljali največje komponente. Največja med njimi namreč tehta skoraj tisoč ton, dolga je okoli 45 metrov, visoka 10,5 metra in prav toliko široka. Lahko si predstavljamo, kakšen izziv je to prepeljati po cestah iz Kopra v Krško, vendar je možnosti več.
Študija hladilnih stolpov je zelo pomembna, zlasti za lokalno prebivalstvo, saj novi jedrski objekt za hlajenje ne bo več uporabljal vode iz reke Save, kot jo uporablja zdajšnja Nuklearna elektrarna Krško. Kot vemo, je bilo letos poleti več težav zaradi visokih temperatur, zaradi česar je morala nuklearna elektrarna v avgustu celo zmanjšati moč najprej na 80 in nato na 90 odstotkov, razlog pa so bile prav visoke temperature Save. Zato pri novem objektu snujemo način hlajenja, ki reke ne bo segreval. V minimalni količini bo voda iz Save sicer še vedno potrebna, ne bomo pa je segrevali. Uporabljena bo zgolj za to, da se omogoči izparevanje toplote v okolje, kar je nad hladilnim stolpom vidno kot para.
Zavedamo se, da je takšen stolp velik poseg v veduto okolja in da del javnosti temu nasprotuje. Enako velja za izpuste pare, ki so vidni predvsem ob hladnem in vlažnem vremenu. Zato smo predstavili več tehničnih različic, od katerih ima vsaka pluse in minuse. Po dosedanjih primerjavah se kot najprimernejša kaže različica s skoraj 200 metrov visokim stolpom, vendar dokončna odločitev o izbiri še ni sprejeta.
Za ta del Posavja imajo nevladni okoljevarstveniki – tudi zdaj – nekatere pripombe. Kako to ocenjujete?
To je sestavni del vsakega večjega projekta v Evropi. Nevladni sektor je tako mednaroden kot domač. Organizacije, kot sta Greenpeace in Alpe Adria Green, delujejo tudi v Sloveniji, poleg njih pa so tu še slovenske nevladne organizacije. Upravičeno jih zanimajo podrobnosti, prav tako pa prebivalce, ki jih morda skrbijo načrtovane ureditve in vplivi.
To je zakonita in legitimna pravica. Zato želimo delovati transparentno, pravočasno predstavljati podatke in strokovno odgovarjati na vprašanja v okviru znanja, ki ga imamo. Hvaležni smo tudi za opozorila na vprašanja, ki jim morda nismo namenili dovolj pozornosti. Usklajeno načrtovanje razumemo kot sodelovanje z deležniki, obveščanje in pravočasno medsebojno seznanjanje, da čim prej odgovorimo na čim več vprašanj ter s tem zmanjšamo tveganja v poznejših formalnih postopkih, kot sta okoljsko poročilo in državni prostorski načrt.
Kdaj potem lahko pričakujemo, da se bo gradnja drugega bloka začela?
Po naši časovnici okoli leta 2035. Pripravljalna dela so mogoča bistveno prej. Do leta 2030 je treba sprejeti državni prostorski načrt, pred tem izbrati tehnologijo in dobavitelje ter sprejeti dokončno odločitev o projektu. Brez sprejetega načrta in izbrane različice odločitve »da ali ne« ni mogoče sprejeti.
Nato sledi priprava integralnega gradbenega dovoljenja; začetek del bo odvisen tudi od hitrosti njegove pridobitve. Začetek gradnje je zato relativen. Določena pripravljalna dela, kot so prestavitve daljnovodov in prilagoditve stikališča, se lahko začnejo po letu 2030. Obstoječi objekt mora namreč obratovati, medtem ko se gradi novi, del infrastrukture pa je skupen.
Koliko časa bo potem trajala gradnja in kdaj bi drugi blok začel obratovati?
Poskusno po letu 2040.
Koliko se že zamuja? Prej ste to omenili.
Z državnim prostorskim načrtom se zdaj zamuja od približno leta in pol do dveh let. V postopku ostajajo tveganja dodatnih zamud, zlasti zaradi aktivnosti nevladnih organizacij in čezmejne presoje s sosednjimi državami. Kot investitor in pripravljavec dokumentacije bomo naredili vse, da gradiva pripravimo čim bolj učinkovito in kakovostno ter da se projekt nadaljuje, kolikor hitro je mogoče.
GEN energija je investitor. Kako bo s financiranjem?
Zaenkrat je to še odprto vprašanje. Sestavni del projekta je finančna konstrukcija, odločitev pa bo verjetno sprejeta na ravni vlade in ne znotraj GEN energije: torej ali k sodelovanju pritegnemo druge države in investitorje ter ali bo investitor postala posebna projektna družba – po vzoru podjetja 2TDK pri drugem tiru.
Pomemben financer je lahko slovenska energetika. Po sedanjih številkah lahko celotna energetika zbere okoli 500 milijonov evrov denarnega toka na leto, torej iz dobičkov in amortizacije. To ni malo in lahko pokrije določen delež. Potrebni bodo tudi dolžniški viri, pri čemer bo morala država pomagati s poroštvi in garancijami. Možno je tudi sodelovanje domačega ali tujega partnerja. Tako lahko uspešno zapremo finančno konstrukcijo.
Kako je s hidroelektrarno Mokrice? Tudi to imate v načrtu.
Postopek prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave je znova v teku. Kolikor sem seznanjen, je odločitev o odločbi na vladi predvidena oktobra. Ta odločba je bila doslej že nekajkrat sprejeta, a je na upravnem sodišču padla zaradi pritožb nevladnikov, zlasti nekega društva s sedežem v Ljubljani.
Projekt ima veliko podporo lokalnega okolja, ker rešuje tudi protipoplavno ureditev v občini Brežice: vasi dolvodno od Čateža ter delno Krško vas in Velike Malence nekaj kilometrov nad sotočjem Krke in Save. V okviru projekta je mogoče zgraditi tudi mostove, ki bodo izboljšali prometno povezanost. Odločba nadomesti okoljevarstveno soglasje in je podlaga za gradbeno dovoljenje. Če bo zdržala na sodišču – kljub pričakovani pritožbi iste organizacije –, bi se gradnja lahko začela konec prihodnjega leta ali leta 2028.
Bo to pomembno tudi za JEK2?
Dokončanje verige hidroelektrarn na spodnji Savi bo omogočilo normalno obratovanje celotne verige. Nuklearna elektrarna Krško je priključena na Savo v pretočni akumulaciji hidroelektrarne Brežice, zato je obratovanje hidroelektrarn povezano z optimalnim delovanjem NEK. JEK2 bo za hlajenje potreboval okoli en kubični meter vode na sekundo (1 m³/s), kar tudi ob najnižjem vodostaju pomeni približno dva odstotka pretoka Save.
Kakšna je trenutno zanesljivost oskrbe z električno energijo?
V skupini GEN energija imamo zelo visoko zanesljivost in praktično nimamo izpadov zaradi odpovedi opreme. Izpostavljeni pa smo okoljskim razmeram: letos je bila hidrologija izredno slaba, padavin od pomladi naprej ni bilo dovolj, vodostaji in pretoki so bili nizki, proizvodnja hidroelektrarn pa daleč pod načrti. Na to nimamo vpliva. Pri vsem, na kar vpliv imamo, pa delujemo čim bolj učinkovito in v skladu z načrti.
Če se vrnemo k temu, kar zdaj zelo odmeva: ste tudi v GEN energiji naročili kakšne revizije?
Imamo razvito notranjo revizijo in opravljenih je bilo že precej pregledov; nazadnje sem se seznanil s poročilom z enega od področij. Predpisane revizije tečejo, sprožili pa bomo še dodatne pri projektih, ki so po moji oceni na kritični poti. Revizije niso namenjene temu, da koga pribijamo na križ, temveč stalnim izboljšavam – pokažejo namreč vrzeli, iz katerih se učimo.
Pri skupini GEN-I je trenutno v ospredju predvsem družba GEN-I Sonce, imajo pa še veliko drugih družb. Kako je s poslovanjem teh?
Kot lastnik smo od poslovodstva GEN-I zahtevali, da revidira poslovne dogodke ne le v GEN-I, temveč v celotni skupini, torej v približno 26 odvisnih družbah, in sicer po metodi »sledi denarju«. Neselektivno delo lahko traja dlje časa. Najprej so bile pod drobnogledom odvetniške storitve in oglaševanje; pregled se bo širil. V razmeroma kratkem času pričakujemo celovito sliko.
V GEN energiji so bili odvetniški stroški v štiriletnem obdobju Golobove vlade približno 460 tisoč evrov. Je to visok znesek? Kaj je v tem času najbolj izstopalo?
Znesek je visok. Pri projektih, zlasti pri JEK2, potrebujemo tudi mednarodno strokovno pomoč. Nekatere razpise smo v vmesnem času že razveljavili. Zaradi kompleksnosti slovenske zakonodaje, predvsem na področju javnega naročanja, zunanja pravna in ekonomska pomoč ni odveč, temveč je stalnica. V prihodnje bomo pri tem ravnali zelo racionalno.
Vsa leta smo pisali, da je družba GEN-I od GEN energije kupovala elektriko po zelo nizkih cenah in iz tega ustvarjala dobiček. Ali to drži?
V preteklosti je obstajala pogodba, po kateri je GEN-I določeno količino električne energije iz GEN energije tržil ekskluzivno. Tega ni več: že približno dve leti energijo prodajamo transparentno prek javnih razpisov, posel pa dobi tisti, ki ponudi najboljše pogoje.
Je bil to tudi razlog, da je GEN-I lani posloval z minimalnim dobičkom ali celo z izgubo, če ne bi bilo odprave rezervacij?
Glavna težava družbe GEN-I in podobnih podjetij brez lastnega proizvodnega portfelja so zunanji dejavniki, predvsem izjemna volatilnost cen na nemški, madžarski in slovenski borzi. Energijo je mogoče kupiti enkrat po 50, drugič po 150 evrov za megavatno uro; ob nadaljnji prodaji lahko hitro skleneš slab posel. GEN-I praktično vse, kar proda, kupi na trgu. Po moji oceni v preteklosti eno leto ali dve niso pravilno ocenili, kdaj kupiti in kdaj prodati. Letos poslujejo bistveno bolje.
Seznanjen sem z njihovimi rezultati in načrti. Prihodnji teden imamo sejo nadzornega sveta, ki bo potrjeval poslovni načrt za prihodnje leto. Načrt zdaj konsolidiramo, saj je družba GEN-I sestavni del skupine; za leto 2026 to še ni veljalo. Obeti so po moji oceni solidni, prav tako glede učinkovitosti družbe GEN-I.
Imate načrte za reorganizacijo? Nekateri pravijo, da je GEN-I le umeten vmesni člen.
Tega mnenja ne delim. GEN-I je zamišljen tako, kot je. Ne govorim o odstopanjih, ki jih zdaj vidimo v odvisni družbi GEN-I Sonce; ta se s trgovanjem z električno energijo ne ukvarja. Del skupine, ki trguje in ponuja energijo odjemalcem v Sloveniji, je učinkovit. Cene za prihodnje leto so zaklenili prav v obdobju največje negotovosti glede tega, za koliko se bodo energenti podražili – GEN-I tako za leto 2027 ponuja energijo po predvidljivi ceni.
Želimo, da to učinkovitost nadgradi, pridobi večji tržni delež pri gospodinjskih ter poslovnih odjemalcih in se temu v celoti posveti. Ta del ne bo predmet reorganizacije v smislu okrnitve ali ukinitve. Trženje se mora razvijati naprej; družba GEN-I je tu tudi mednarodno konkurenčna. Ima pa tudi dejavnosti, ki s trženjem niso povezane, na primer podjetje GEN-I Sonce z naložbami v tujini in finančnimi obvodi. To moramo raziskati in odpraviti.
Je še kaj, kar bi bilo treba povedati?
Še enkrat bi izpostavil JEK2. Prednikom se lahko zahvalimo, da so z modrostjo tistega časa zagotovili, da imamo danes zanesljivo oskrbo z električno energijo. Imamo razmeroma stabilne vire: hidroelektrarne na Dravi, Savi in Soči, druge energetske objekte ter obstoječo Nuklearno elektrarno Krško. Brez njih zanesljive oskrbe ne bi imeli in bi bili kdaj tudi v temi. Slovenija je dobro povezana z omrežji, zato lahko del energije, če nismo stoodstotno samooskrbni, dobimo iz tujine.
Enako odgovorno se moramo vesti do zanamcev. Projekta JEK2 ne gradimo zase, temveč za prihodnje generacije. Projekt je treba gledati skozi alternative; v Sloveniji imamo v bistvu tri scenarije.
Prvi je JEK2 skupaj z obstoječo nuklearko in obnovljivimi viri, torej s hidroelektrarnami in določenim deležem fotonapetostnih elektrarn, z ustrezno sistemsko podporo, tudi plinsko elektrarno v Brestanici kot dodatkom.
Drugi je opustitev jedrske opcije: plinske elektrarne in obnovljivi viri. Pri tem ne gremo po poti razogljičenja, ki je cilj Evropske unije in Slovenije, ostanemo z velikim ogljičnim odtisom in smo izpostavljeni nihanju cen plina. Lastna cena iz plinskih elektrarn je danes nekajkrat višja kot iz obstoječega bloka v Krškem; elektrika bi bila bistveno dražja, kar bi vplivalo na življenjske stroške in konkurenčnost gospodarstva.
Tretji je uvoz: da smo v precejšnji meri odvisni od uvoza in v kritičnih trenutkih prepuščeni temu, ali energijo na trgu lahko kupimo. V mrzli zimi se lahko zgodi, da elektrike iz uvoza ne bo.
V okviru teh možnosti vidim prvi scenarij kot najprimernejši za prihodnost države. Če bi že imeli referendum, bi moral ta biti o scenarijih, ne le o enem projektu. Najlažje je biti za projekt ali proti njemu, če človek ne ve, kaj je alternativa. Ljudi ne bi smeli postaviti pred odločitev o enem projektu, ne da bi jim predstavili rezervni scenarij. Vprašati bi jih morali, ali so za prvega, drugega ali tretjega.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 15. oktobra 2026.)
