Piše: Franc Bešter
Tu sem že večkrat pisal o poslednjih časih moderne dobe in o novi (po-moderni) dobi, zato bi tukaj rad še bolj dosledno utemeljil, zakaj naj bi se bližali koncu naše dobe, zaradi česar bi bilo potrebno (čimprej) začeti z nečim novim. Kako začeti – to bo ključno odvisno od sedanjega stanja na svetu, tega je treba čim bolje poznati, v ta namen pa je nujno poznati razvoj, ki je privedel do tega stanja.
Bistvo moderne
To sta znanost in tehnika, tega nihče ne more zanikati. Dejstvo je, da živimo v racionalistični, industrijski civilizaciji, in mnogim (če ne večini) se zdi tak način življenja nekaj samoumevnega. Vendar ni. Je rezultat znanstvene revolucije iz 16. stoletja in velikih naporov v smeri znanstveno – tehničnega razvoja v naslednjih stoletjih. V tem času je nastal tudi novoveški mit neomejenega napredka, močno živ še sredi prejšnjega stoletja. Ta mit je danes porušen, ko smo soočeni s krizami na vseh področjih. Toda – ali gre res za krize (se pravi za prehodna stanja), ali ne gre morda za neke faze in obraze propadanja neke civilizacije?
Propadanje civilizacije
Kar kaže zgodovina: vsaka civilizacija, po nekem razvoju, ko doživi vzpon in razcvet, začne tudi propadati – v tem spominja na živi organizem. To je zakonitost materialnega sveta. Nek problem pri moderni je v tem, da se je ta oblika civilizacije (znanstveno-tehnične) razširila na ves planet – ali bo zato z njenim koncem tudi konec sveta? Znanost in tehnika sta ustvarili tudi možnosti za kaj takega (jedrsko orožje). Apokalipso lahko uprizorimo tudi ljudje sami.
V tem prispevku želim nakazati, da je prav isti dejavnik (znanstveno-tehnični razvoj), ki je omogočil vzpon te civilizacije (Zahoda) in jo razširil na ves planet, in ki je prinesel veliko materialno blaginjo, obenem v tej civilizaciji začel povzročati neko propadanje, predvsem kar se tiče moralnosti in duhovnosti. Znanje, ki je ustvarilo moderno dobo (zlasti fizika in kemija!), in ki si ga v glave že 200 let po šolah trpajo nepregledne množice, vodi v ateizem, ki pa posledično povzroča to propadanje. In tragično je, da se velika večina ljudi takšnih učinkov tega znanja na njihove možgane in duše sploh ne zaveda!
Enostranski razvoj: materialni napredek, ki ga omogoča tehnika, ob hkratnem razpadanju moralnih vrednot. Dva zloma (obe svetovni vojni), ki ju je ta civilizacija doživela v prejšnjem stoletju, vidim tudi kot posledico tega.
Meje razvoja
Z mitom neomejenega napredka je treba dokončno opraviti. Napredek empiričnih znanosti ne more iti nekam v nedogled, zarisujejo se meje, s tem pa tudi ne napredek tehnike. Pri vsem skupaj gre za zadnjo revolucijo v razvoju orodij: za njihov razvoj s pomočjo znanosti o materiji, z izrabo spoznanj, dobljenih z metodo eksperimenta in merjenja. Mejenje! Ravno tu je problem: ta znanost je dosegla meje, ker se meje postavljajo objektivnemu opazovanju in merjenju.
Govorimo o štirih industrijskih revolucijah, zdaj se dogaja četrta, vezana na razvoj UI, in vsaj zame je to zadnja faza v nekem procesu, in tudi razvoj UI bo imel svoje meje. UI omogoča izdelavo robotov, in humanoidni robot bo po mojem najviše razviti stroj. Oponaša človeka, a nikoli ne bo kot človek: med strojem in organizmom zija velikanski prepad, ki ga nikoli ne bo mogoče premostiti.
So pa še druge meje za rast: viri na planetu so omejeni. To se npr. zelo boleče kaže ob redkih kovinah in zemljah, potrebnih za zeleni prehod in digitalno tehniko, ko tega nekatere države nimajo, druge pa to izkoriščajo kot strateško surovino. Posledica omejenosti sveta pa je tudi kriza okolja, dolgo smo ga s tehniko izkoriščali in onesnaževali kot da je neomejen, propadanje narave pa že povzroča tudi propadanje civilizacije, zlasti je tu usodna podnebna kriza.
Staranje civilizacije
Staranje organizma je ireverzibilen (nepovraten) proces. Označuje pa ga propadanje telesnih celic in s tem kopičenje strukturnih, s tem funkcionalnih napak. Bolezen: neravnovesje v organizmu. Proces se neizbežno konča s smrtjo, ko zaradi neke hude napake (ali preveč napak) organizem ne more več delovati.
Podobno je z organizmom civilizacije. Moderna družba pozna neko notranjo strukturiranost (dva temeljna instituta: demokracija in tržno gospodarstvo), ima svoje sisteme in podsisteme. Toda mislim, da se je v moderni dobi in zlasti v naši pozni moderni izgubil zavest o potrebi po neki urejenosti tudi na mikroravni, npr. na ravni družine kot osnovne celice družbe. Danes je institut družine velikanski krizi, družine razpadajo – ali ni to povsem očiten odraz )znak= propadanja (staranja) te civilizacije? V tej kulturi pa se pojavlja tudi (pr. s strani globalistov) povsem načrten napad na družino, to se dela preko interneta s propagiranjem svobodne spolnosti, nadalje se pojavljajo nore ideje v zvezi s tem, kot sta ideologija LGBT in teorija spola.
Dezintegracija družbe: ta družba je izgubila dejavnik, ki naj v njej vzpostavlja neko urejenost, in sicer brez neke represije, od zunaj, s strani države. Družba, ki je zavrgla Dekalog, a če zaradi tega v njej vlada kaos, potem tudi njeni sistemi delujejo težko, vedno teže.
Opisal sem že, kje je glavni vzrok te izgube: je v znanjih, ki so našo dobo ustvarila. Tisto, kar je omogočilo vzpon te civilizacije, je začelo povzročati tudi njeno propadanje: (tehno)znanost in tehnika vodita v ateizem, ta pa pomeni izgubo dejavnika (religije, krščanstva), ki naj bi v ljudeh in v družbi ustvarjal nek red. To znanje, ki je ustvarilo moderno, je bilo dobro za večanje naše blaginje in udobnosti, a zelo slabo, kar se tiče duhovnosti in moralnosti. Ali se je človek, ko se je (v 16. stol.) podal na to pot (tega razvoja) zavedal teh negativnih posledic? Ne, o tem so v zadnjih stoletjih razglabljali le redki, sicer pa vsega negativnega tudi ni bilo mogoče predvideti. Znano pa je, da je Leonardo, ki ima velike zasluge za ta razvoj, proti koncu življenja zapadel v apokaliptične vizije.
Kako naprej?
Glede na ugotovljeno je jasno, da bo ta civilizacija zapadala v vedno pogostejše krize in katastrofe in da bo delovala vedno teže – do nekega dokončnega zloma? O tem je že sredi prejšnjega stoletja razmišljal Šri Aurobindo in je pred seboj videl dva možna scenarija: da bo ta kultura (razširjena na ves svet) z evolucijo prešla v neko novo obliko, ali pa bo prišlo do neke dokončne katastrofe, lahko takšne, da neka nova civilizacija na Zemlji sploh ne bi bila več možna.
Nova oblika civilizacije: prehod v to je glede na vse nujen in sicer čim prejšenj. Za to pa je potrebno tudi neko novo znanje. Kakšno?
Nova oblika kulture: sedanja nikakor ni edino možna in gotovo tudi ne najvišja, najbolj napredna. Najvišja in edino možna tudi ni znanost naše (moderne) dobe (čeprav večina še danes tako misli). Znanje, ki ga potrebujemo, pa ključno določajo okoliščine, sredi katerih začenjamo, le-te pa je ustvaril ta (znanstveno-tehnični) razvoj, in označujejo ga nered, kaos ter hitro, zapleteno in nepredvidljivo življenje s tehniko. In pri odločanju imamo opravka z zmaterializiranimi in do absurda pozunanjenimi ljudmi, izobraženimi in streniranimi enostransko, predvsem v smeri empiričnih znanosti in rokovanja z visoko razvitimi orodji.
Moderno je ustvarila materialistična znanost, v tem svetu nemoralnosti, izgube vseh duhovnih vrednot in duhovne smrti pa zato nujno potrebujemo duhovno znanost – znanje, s pomočjo katerega bo mogoče premagovati duhovno smrt. Problem tu pa je, da sta arhaična oblika Svetega pisma kot način oznanjanja Cerkve postala »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«. Izgubil jo je zaradi kuge naše dobe (racionalizma), a zato nam je v naših časih podarjen »novi kruh slastnega okusa«: to je 12 knjig »Resnično življenje v Bogu« – dane so tudi zato, ker »je racionalizem izzval božjo moč«. Že sam njihov skupni naslov pove, da je njihov glavni namen res to: premagovanje duhovne smrti, ki označuje našo pozno moderno. Če dosegamo to Življenje, namreč dosegamo resnično Življenje duše v Bogu. Za kar pa bo potrebno izpeljati revolucijo v poti do resnice (o dogajanju sveta) in v načinu odločanja – oboje s pomočjo Duha. To pa zahteva sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, in učenje visokega jezika Duha. Zahtevno, tudi zato, ker ta pot zato zahteva tudi premagovanje racionalizma in materializma naše dobe, treba je torej vsak dan znova plavati proti toku sodobnega sveta, kar je naporno.
A zaradi razmer na svetu je to danes postalo nujno. Zadnja revolucija v razvoju orodij zahteva še to revolucijo.
