Piše: uredništvo, Katedrala svobode
Objavljamo videoposnetek in besedilo predavanja dr. Ernesta Petriča na nedavnem srečanju Katedrale svobode v torek, 15. septembra 2026.
- Zamisel o dveh državah za dva naroda v Palestini ni nova diplomatska formula. Njeno najpomembnejše mednarodnopravno izhodišče predstavlja Resolucija Generalne skupščine OZN 181 (II), sprejeta 29. novembra 1947 (t.i. Delitvena resolucija). Ob koncu britanskega mandata je predvidevala razdelitev Palestine na neodvisno judovsko in neodvisno arabsko državo, medtem ko naj bi Jeruzalem dobil poseben mednarodni status. Judovsko vodstvo je idejo delitve sprejelo, palestinsko arabsko vodstvo in okoliške arabske države pa so jo zavrnili. Načrt zato nikoli ni bil uresničen v predvideni obliki.
2. Izrael je maja 1948 razglasil neodvisnost, čemur je sledila prva arabsko-izraelska vojna. Izrael, ki ni bil aggressor, je iz vojne izšel, kot neodvisna država, predvidena arabska palestinska država pa ni nastala. Zahodni breg je prišel pod jordanski nadzor, Gaza pod egiptovsko upravo. Vojna je obenem povzročila množično begunstvo Palestincev, s čimer je nastalo eno osrednjih in do danes nerešenih vprašanj konflikta. Ob vsem bogastvu arabskih držav še vedno mnogi Palestinci (Arabci) žive v begunskih taboriščih.
Druga temeljna prelomnica je bila šestdnevna vojna leta 1967, ko je Izrael,, ki tudi tokrat ni bil agressor, zasedel Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Gazo. Od tedaj se zamisel o dveh državah praviloma povezuje z možnostjo ustanovitve palestinske države predvsem na ozemljih, ki jih je Izrael zasedel leta 1967, ob državi Izrael, pri čemer bi morale biti dokončne meje dogovorjene s pogajanji. Govora je zlasti po znani resoluciji VS OZN 242 o samoodloćbi dveh narodov, Izraelcev in Arabskih Palestincev na območju Palestine.
3. Mirovni proces iz Osla v devetdesetih letih je vzpostavil Palestinsko upravo in okvir za postopno politično rešitev, vendar pa je najtežja vprašanja prepustil prihodnjim pogajanjem: določitev dokončne meje, status Jeruzalema, izraelske naselbine, palestinske begunce, varnost ter medsebojno priznanje. Trajnega dogovora ni bilo, tudi zaradi drugih vojn na Bližjem vzhodu, ki so “paledtinsko vpraanje” potisnile v ozadje.
4. Zamisel o dveh državah je bila v ospredju tudi po vojni 1973 ( tudi v tej Izrael ni bil agresor). Danes pa je ena od ovir za uveljavitev dveh držav nadaljnje širjenje izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu. Mednarodno sodišče (ICJ), Varnostni svet OZN in Evropska unija imajo glede pravnega statusa the naselbin jasno stališče: izraelske naselbine na zasedenem palestinskem ozemlju so v nasprotju z mednarodnim pravom. Tudi Slovenija je to stališče februarja 2026 ponovno izrecno potrdila ter navedla, da ukrepi za širitev naselbin in dejansko priključevanje zasedenega ozemlja ogrožajo izvedljivost rešitve dveh držav v Palestini.. Toda problem naselbin ni samo pravni. Je tudi izrazito geografski. Bodoča Palestinska država (kadar bo in če bo) potrebuje dovolj povezano ozemlje, da bi lahko delovala kot politična in gospodarska celota.
5. Z nadaljnjim širjenjem naselbin, cest in pripadajoče infrastrukture postaja Zahodni breg vse bolj razdrobljen. Zato ima projekt naselbin E1, ki se nahaja med Vzhodnim Jeruzalemom in izraelsko naselbino Ma’ale Adumim pomen tudi z vidika morebitne bodoče Arabske Palestine. . Njegova uresničitev bi lahko še bolj ločila Vzhodni Jeruzalem od preostalega Zahodnega brega ter otežila povezavo med severnim in južnim delom bodoče palestinske države.
6. V tem kontekstu je treba razumeti tudi nedavno odločitev Slovenije, da ne podpre predlagane skupne izjave vseh 27 članic EU glede nadaljnjega širjenja izraelskih naselbin. Ta odločitev Slovenije sama po sebi ni spremenila niti mednarodnega prava niti temeljnega slovenskega ali evropskega stališča do židovskih naselbin na Zahodnem bregu.[2]. Slovenija je februarja 2026 sama zelo jasno zapisala, da Izrael nima suverenosti nad zasedenim palestinskim ozemljem, da so ukrepi, ki vodijo v širjenje naselbin ali dejansko priključitev ozemlja, nezakoniti in da spodkopavajo možnost dveh držav. Takrat je Slovenija tudi sodelovala v skupni izjavi dvajsetih zunanjih ministrov, ki je širjenje izraelskega nadzora nad Zahodnim bregom obsodila ter projekt naselja E1 označila za grožnjo izvedljivosti palestinske države.
7. Zato bi bilo pretirano trditi, da je slovenska odločitev o nepristopu k izjavi EU zmanjšala možnost nastanka palestinske države. Teža slovenske blokade je bila predvsem politična in diplomatska. Jasno je tudi, da bi težko trdili, da bi skupna evropska izjava lahko zaustavila gradnjo naselbin. Res pa je tudi, da če EU pri vprašanju, pri katerem ima že oblikovano skupno načelno stališče, ne more nastopiti enotno, se zmanjšujeta njena diplomatska teža in sposobnost vplivanja na dogodke. Vendar pa je to širše vprašanje učinkovitosti skupne zunanje politike EU, ki ga tu ne obravnavamo.
8. Enostransko bi bilo trditi, da so izraelske naselbine edina ovira za dve državi v Palestini.. Palestinski politični prostor je globoko razdeljen. Palestinska oblast upravlja dele Zahodnega brega, Hamas pa je obvladoval Gazo in uporablja oboroženo nasilje. Hamasov teroristični napad na Izrael 7. oktobra 2023, v katerem so bili ubiti in ugrabljeni tudi izraelski civilisti, je močno poglobil izraelsko skrb, da bi umik z ozemlja na okupiranam Zahodnem bregu lahko namesto miru ustvaril nove varnostne grožnje obsotju Izraela. Hamas dejansko je, tudi po stališčih EU teroristična organizacija, ki ne priznava obstoja države Izrael in si jo prizadeva uničiti.. Zato trajna rešitev z dvema državama v Palestini zahteva ne samo konec okupacije in širjenja naselbin, temveč tudi verodostojno zagotovilo, da palestinska država ne bi postala izhodišče za napade na Izrael. Potrebovala bi učinkovite državne institucije, legitimno politično vodstvo ter monopol države nad uporabo oborožene sile. Palestinska organizacija (PLO) žal zaenkrat tega nima.
9. Tu se pokaže temeljni paradoks konflikta: Izrael trajne varnosti ne more doseči zgolj z nadzorovanjem palestinskega ozemlja, Palestinci pa dejanske državnosti ne morejo doseči, če hkrati ni mogoče verodostojno zagotoviti izraelske varnosti. Temu se pridružujejo druga izredno zahtevna vprašanja: dokončne meje obeh držav, prihodnost izraelskih naseljencev, status Jeruzalema, vprašanje palestinskih beguncev in njihove pravice do vrnitve oziroma odškodnine, nadzor meja, voda in drugi naravni viri, povezava med Gazo in Zahodnim bregom ter predvsem skoraj popolno pomanjkanje zaupanja med obema stranema.
S pravnega in diplomatskega vidika je odgovor še vedno da. Rešitev z dvema državama ostaja uradni cilj velikega dela mednarodne skupnosti.
10. Za dialog (pogajanja) o vseh teh zahtevnih vprašanjih, ki naj bi vodil k dvema državama v Palestini , je nujno vsaj minimalno zaupanje na obeh straneh.. Tega pa je po zločinskem napadu Hamasa še manj, kot ga je bilo kadarkoli prej. Zato se zastavlja vprašanje, ali je rešitev z dvema državama v Palestini sploh še mogoča. S pravnega in diplomatskega vidika je odgovor še vedno da. Rešitev z dvema državama ostaja cilj velikega dela mednarodne skupnosti. Kazalo je pred napadom Hamasa, da zaupanje vendarle počasi nastaja. Sedaj po napadu Hamasa pa je videti, da ga še dolgo ne bo, vsekakor pa premalo za resen dialog, ki naj bi pripeljal do dveh držav v Palestini in k njunemu sobivanju v miru.Toda s političnega in ozemeljskega vidika je odgovor vedno bolj negotov.
11. Vsaka nova naselbina, vsak korak v smeri priključevanja ozemlja, nasilje naseljencev in razseljevanje palestinskega prebivalstva otežujejo ozemeljsko ločitev, ki bi bila potrebna za dve državi. Na drugi strani terorizem proti izraelskemu civilnemu prebivalstvu, obstoj oboroženih skupin zunaj nadzora legitimne oblasti in politična razdeljenost Palestincev otežujejo prepričanje izraelske družbe, da bi samostojna palestinska država pomenila več in ne manj varnosti. Prav v tem je morda največja tragedija sedanjega položaja: rešitev dveh držav ostaja najširše sprejeta mednarodna formula ravno v času, ko dogajanje na terenu njeno uresničitev postopoma otežuje.
12. Delitvena Resolucija OZN iz leta 1947 je poskušala konflikt med dvema nacionalnima gibanjema rešiti s priznanjem političnih teženj obeh. Predvidevala je arabsko in judovsko državo ter poseben režim za Jeruzalem. Skoraj osemdeset let pozneje ostaja temeljno vprašanje presenetljivo podobno: kako omogočiti dvema narodoma, ki isto ozemlje razumeta kot svojo domovino, zagotoviti pravico do samoodločbe, ne da bi eden to pravico odrekel drugemu? Trajna rešitev zato zahteva hkratno sprejetje dveh načel. Palestinski Arabci morajo dobiti dejansko možnost samoodločbe v suvereni in ozemeljsko sposobni državi. Izraelci pa morajo imeti dejansko možnost živeti v svoji državi brez terorizma, raketnih napadov in eksistencialnega strahu. Dolgoročno ni mogoče enega od teh ciljev doseči z zanikanjem drugega.
13. Največja nevarnost za rešitev dveh držav zato morda ni več samo politično nestrinjanje o njej. Nevarnejše je postopno ustvarjanje ozemeljskih, političnih in psiholoških razmer, v katerih bi dve državi postali praktično neizvedljivi.
Za Evropsko unijo in širšo mednarodno skupnost zato vprašanje ni več samo, ali rešitev dveh držav načelno podpirata. Bistveno vprašanje je, ali sta pripravljeni in sposobni pomagati ohraniti pogoje, v katerih jo bo nekoč vendarle mogoče dejansko uresničiti.
14. Sedmega oktobra 2023 je prišlo do napada Hamasa na Izrael,. Takrat je EU soglasno in najstrožje (“in the strongest possible terms”) obsodila še isti dan ta teroristični napad in eksplicitno priznala Izraeu pravico, da se brani skladno z mednarodnim pravom. 15. decembra 2023 se je vseh 27 članic EU strinjalo in izjavilo: EU obsoja na najrtri možen način (“in the strongest possible terms”) Hamas in njegov brutalni teroristični napad v Izraelu. Izjavila je, da ni opravičilaza terror; hkrati pa je pozvala k nadaljevanju prizadevanj za rešitev dveh držav (two state solution). To je slej ko prej stališče EU. To stališče EU je moč povzeti kot soglasno obsodbo Hamasovega terorističnega napada 7. oktobra 2023 in kot izraz solidarnosti z Izraelom in priznanje njegove pravice do samoobrambe. Hkrati pa tudi kot poziv Izraelu in Palestincem za prizadevanja za politično rešitev z dvema državama.
15. Slovenija z njeno nepridružitvijo skupni izjavi nikakor ni izrazila nesoglasje s stališči in politico EU, pač pa je blokirala skupno izjavo EU, ker ta “ne bi prinesla dodatne vrednosti v sedanjem trenutku”. To dejansko drži. Ta slovenska blokada ni pomenila in ne pomeni, da se je kakorkoli spremenilo uradno stališče EU glede pravnega statusa izraelskih naselbin, ali da se je spremenilo stalšče republike Slovenije. Za EU in za Republiko Slovenijo so izraelske naselbine na okupiranih območjih (Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem, Gaza) v nasprotju z mednarodnim pravom. Torej še vedno nezakonite po mednarodnem pravu in jih je kot take ekslicitno opredelilo tudi meddržavno sodišče pravice v Haagu (ICJ) v dveh svetovalnih mnenjih,
16. Gre za svetovalno mnenje meddržavnega sodišča 9.7. 2004, ko je ICJ ugotovilo, da so izraelska naselja (ssettlemets) na okupiranem palestinskem ozemlju bila vzpostavljena s kršitvijo mednarodnega prava (“in breach of international law”). Leta 2024 je ICJ znova potrdil to stališče v novem svetovalnem mnenju. Svetovalna mnenja ICJ sicer formalno niso zavezujoča za države, saj niso sodbe. So pa obče sprejeta kot mednardno pravno relevantna, saj gre za avtoritativno razlago mednarodnega prava s strani glavnega sodnega organa OZN.
17. Glede na aktualnost vzpostavitve rezidenčnega veleposlaništva Izraela v naši državi velja samo pripomniti, da ima 23 članic EU (Razen Luksemburga, Estonije in Malte) rezidenčno veleposlaništvo Izraela. To med drugim omgoča stalen dialog med državo gostiteljico in veleposlaništvom Izraela tudi o problematiki in možnostih za “urejanje Palestinskega vprašanja”, ki ga je treba oblvadovati prav z dialogom, tako z Izraelom kot z PLO, ali pa bo prej ali slej spet spregovorilo orožje. Kot vsakokrat tudi v preteklosti pa bodo najtežji del računa plačali Palestinci.
Dr. Ernest Petrič
[1] Temeljni vir: Petrič Ernest, Pravica do samoodloćbe, Palestina, Maribor 1984, stran 218 do 241
[2] Izrael je umaknil židovska naselja iz Gaze.
Posnetek nastopa dr. Petriča od 33.53 dalje:
