Piše: Gašper Blažič
Poročali smo že o klicih, ki jih je izvajal nekdanji minister Slavko Gaber, na ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, ki ga sedaj vodi Borut Rončević. Očitno ne gre za izmišljotino, saj so o tem poročali tudi nekateri lokalni mediji in ne zgolj Demokracija ter Nova24TV.
A uvodoma nekaj besed o zgodovini Slavka Gabra ter o njegovem ministrovanju. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino je doslej večkrat zamenjalo ime, saj so se resorji med seboj združevali in tudi razdruževali. Leta 1990 je ob nastopu Demosove vlade obstajal Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, ki se je preoblikoval v republiški sekretariat, slednji pa nato v Ministrstvo za šolstvo in šport RS. To ime je obdržalo do leta 2000, ko je zraven dobilo še znanost, v letih 2012 in 2013 pa je celo obstajalo t. i. super ministrstvo, ki je poleg šolstva, znanosti in športa zraven dobilo še kulturo. Vendar so bili resorji kasneje spet razdruženi. V času Golobove vlade smo imeli ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, nato pa so mu spet dodali znanost, medtem ko je bil šport že pred tem pripojen k ministrstvu za gospodarstvo. Tako nekdanje šolsko ministrstvo danes pokriva področje celotnega spektra vzgoje in izobraževanja, od vrtcev pa vse do visokega šolstva, poleg tega tudi znanosti, ki je povezana z visokim šolstvom, ter mladino nasploh – kar je zanimivo, saj je ta naziv doslej obstajal le v delovnih telesih DZ.
Ideolog LDS postal ideolog šolstva
Ob tem naj spomnimo, da je v Demosovi vladi šolski resor vodil krščanski demokrat iz Kranja Peter Vencelj, sicer doktor znanosti, fizik in pedagog, ki je kasneje tudi vodil resor za Slovence v zamejstvu in po svetu. Spomladi 1992, takoj po padcu Demosove vlade, je LDS šolski resor hotela zase. Takrat se je pojavil Slavko Gaber kot novi minister. Celjan Slavko Gaber je najprej diplomiral na FSPN (danes FDV) in podiplomsko študiral na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je tudi doktoriral. Najprej je poučeval na škofjeloški gimnaziji, kasneje pa na ljubljanski univerzi. Sedanji provincial slovenskih jezuitov pater Marjan Kokalj se ga spominja kot gimnazijskega učitelja, prežetega z novolevičarsko agendo in tudi Lacanovo filozofijo.
Avtor teh vrstic je s patrom Kokaljem naredil intervju za Demokracijo leta 2012, poobjavil ga je portal Časnik.si. Takrat je Kokalj, ki je bil sicer močno povezan tudi s ponovno obuditvijo Škofjeloškega pasijona, glede izkušnje s profesorjem Gabrom povedal naslednje:
»S slovenskim lacanovstvom sem se res seznanil preko njega, bolj pa sem postal pozoren na to, ko je postal šolski minister. Vnaprej sem že slutil, kam bodo šle njegove poteze, saj se je vedno kazal kot zagrizen anticerkven človek. V njem je bilo čutiti veliko sovraštvo do Cerkve. Cerkev je bila zanj vir vsega zla: osnova fašizma in nacizma, zato se je strastno boril proti verouku v šoli, strastno zagovarjal splav itd. Njegov pretiran fanatizem v to smer se mi je vedno zdel čudno nenaraven, saj sem sam, kot človek, rojen v katoliškem okolju, imel popolnoma drugačno izkušnjo Cerkve. Zdelo se mi je, da govori o Marsovcih. Kmalu se mi je zbistrilo, da gre za ideološki prapor, ki zakriva nek čisto določen cilj. Zadaj je bilo slutiti nitke v določeno miselno smer, ki se je vedno bolj razkrivala kot skrajno ateistično lacanovstvo s svojim rohnenjem proti krščanski ljubezni. Gre za težnjo po dekonstrukciji vsake koherentne ideje, vendar se prav v tem strastnem prizadevanju izkaže kot velika grobo narejena konstrukcija, ki ima vonj po novem hitlerjevskem in stalinovskem nihilističnem konstruktu. Gre na eni strani za kritiko totalitarizmov, po drugi pa veliko občudovanje le-teh. Rezultat je zunanja kritika in notranja zavezanost totalitarizmu. Samo tako lahko razumemo, kako so se v Sloveniji uspeli spečati liberalci in nekdanji komunisti. Sami po sebi bi si morali biti veliki nasprotniki. Da so se lacanovci, ki naj bi bili ostri kritiki totalitarizma, lahko tako brez težav začeli udinjati velikemu partijskemu aparatu, je slovenska posebnost.«
Kako so reformirali šolstvo in se ob tem zabavali
Kakorkoli že, Gaber, ki je sicer poročen s srbsko sociologinjo in svojo vrstnico Milico Antić Gaber (ki prav tako predava družbene vede in je tudi sama angažirana levičarka), je spomladi 1992 pričakovano zasedel stolček ministrstva za šolstvo in šport, saj so bili v igri veliki vložki za prihodnost tranzicijske nomenklature. Očitno je pri tem imel veliko podporo Milana Kučana. Navsezadnje je veljal za vplivnega ideologa LDS, poleg znanega filozofa Slavoja Žižka. Bilo je načrtovano, da se reforma šolstva izpelje po načrtih novodobne levičarske elite. Leta 1995 je izšla Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, kar je bila dejansko napoved prehoda v devetletno osnovno šolo, seveda s povsem prenovljenim predmetnikom in velikim številom izbirnih predmetov. Ustanovljen je bil Nacionalni kurikularni svet (NKS), ki mu je načeloval profesor Ivan Svetlik, kasnejši minister za delo, družino in socialne zadeve v Pahorjevi vladi. V njem je večino imel Gabrov pedagoški krog, bilo je tudi nekaj profesorjev drugačne usmeritve, denimo Janez Juhant. Javne razprave o prenovi šolstva so se med člani velikokrat vrstile kar preko medijev. Profesor Juhant je bil do šolske reforme zelo kritičen in je opozarjal, da bo tudi nova šola očitno ideološka. Veliko članov je zaradi neupoštevanja opozoril izstopilo.
Toda Gabrov krog, ki mu pripada denimo Mojca Kovač Šebart (mati sedaj bolj znane Nike Kovač), se je očitno držal znanega reka »Psi lajajo, karavana gre dalje«. Reforma je bila izvedena in veliko se ni dalo več popraviti. Tudi ministri v kasnejših desnih vladah niso veliko posegali vanjo. Reforma je šla v smer večje birokratizacije šolstva, večje zaščite pravic učencev ter manjšega vpliva staršev. Ves čas te reforme pa je propaganda ustvarjala meglo s pomočjo krilatico »verouk v šolah«. To pa je, da reformi nasprotuje v glavnem katoliška Cerkev, medtem ko jo normalen, svobodomiselni svet podpira. Res je, da je bilo tedaj v igri vprašanje statusa verskih vsebin. Predmet o verstvih in etiki je sprva veliko obetal, predvsem za diplomante teologije (večinoma dvopredmetne v kombinaciji s katero od drugih smeri), dolgoročno pa se je izkazalo, da je šlo za prevaro. Medtem ko imajo praktično vse države članice EU verski in etični pouk včlenjen tako v osnovno kot srednje šolstvo, ker gre za del splošne izobrazbe in osebnostne formacije, je pri nas potisnjen na obrobje. Ker se predmet »Verstva in etika« (za zadnjo triado osnovne šole) izvaja le ob zadostni prijavi učencev, je realno gledano zelo slabo zastopan v slovenskem šolskem sistemu.
Cerkev je »izstreljevala rakete«
Res je sicer, da so se predstavniki Cerkve večkrat kritično oglasili zaradi šolstva. Predvsem tedanji ljubljanski nadškof (kasneje kardinal) Franc Rode, ki je večkrat javno kritiziral slovenski šolski sistem. Leto kasneje je v enem od nastopov uporabil frazo, ki jo je prevzel iz neke parlamentarne razprave o šolstvu s strani Dimitrija Rupla, ko je slednji govoril o “dresuri nemških ovčarjev”. Levičarski mediji in mnenjski voditelji so tedanjega ljubljanskega vrhovnega pastirja dobesedno raztrgali na koščke, tedanji Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak pa je o njem napisal pamflet z naslovom “Metropolit pasje dežele: kdo bo vodil vzrejne knjige?”.
Toda Rode pri tem ni bil osamljen. V začetku septembra leta 1998 je Slovenska škofovska konferenca objavila izredno pastirsko pismo škofov ob začetku šolskega leta, v katerem je predlagala spremembe v smer uvedbe rednega predmeta v državne šole, ki bi mlade poučeval o krščanstvu kot zgodovinskem, kulturnem, religioznem in moralnem pojavu. Poudarili so, da brez poznavanja krščanstva mladi ne morejo razumeti lastne zgodovine, umetnosti in evropske civilizacije. Odziv uradne politike in medijev je bil brutalen. Pri tem se tudi Slavko Gaber ni prav nič »šparal«. Dejal je, da je to »napad na ločitev Cerkve in države« ter poskus »klerikalizacije javnega šolstva« in da Cerkev želi v javne šole “skozi zadnja vrata” vnesti verouk. Predvsem pa se je na pastirsko pismo spravil tedanji Delov komentator Boris Jež – češ, se je res vse dogajalo »pred dva tisoč leti tam nekje v zagamanih libanonskih hribih«. Komentar Borisa Ježa je nato v Družini tedaj mladi prevajalec Matej Leskovar razsul na prafaktorje (»Ježa Ježa na Parnas ali Destrukcija destrukcije«).
Prav zaradi javnomnenjskega »kurjenja« z »veroukom v šolah« se o bistvu reforme skoraj nihče ni pogovarjal, razen tega, da želi ministrstvo imeti »laično in idejno nevtralno šolo«. No, zanjo sta se v sedemdesetih letih prizadevala že omenjeni Rode in tudi kasnejši nadškof Franc Perko. Vendar pa je sedanja »nevtralna« šola daleč od tega, kar naj bi nevtralnost pomenila, saj je namesto starih ideoloških konstruktov na novo uvedla laicizem, sledi ideološke indoktrinacije iz časa prejšnjega sistema pa seveda ostajajo še naprej navzoče. In to je, če na kratko ocenimo, glavni sad »Gabrove reforme«.
Gaber, matura Jureta Jankovića in skorumpirani vazali
Slavko Gaber se je povrh vsega znašel tudi v korupcijski aferi. Leta 1998 se je namreč prvič v javnosti pojavil Jure Janković, mlajši od sinov Zorana Jankovića, od nedavnega (tudi) srbski državljan. Mlajši Janković je takrat lahko maturiral kljub popravnemu izpitu, kar je nato razkrilo pravo leglo korupcije na Centru za šolske in obšolske dejavnosti, posledično tudi na ministrstvu za šolstvo. Opoziciji sicer ni uspelo z interpelacijo odstaviti Gabra, je pa slednji nato raje odšel sam in to junija 1999 v senci obiska tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona v Sloveniji. Gabra je nasledil – do izvolitve Bajukove vlade – nasledil njegov državni sekretar Pavel Zgaga. Po volitvah leta 2000 pa je Janez Drnovšek, ki se je spet vrnil na premiersko funkcijo, na Gabrovo nekdanje ministrsko mesto povabil profesorico Lucijo Čok. Ki pa je ostala le toliko časa, dokler Drnovšek ni postal predsednik republike, pod novim premierjem Antonom Ropom se je Gaber vrnil na ministrstvo. Po porazu LDS leta 2004 je bil Gaber sicer izvoljen za poslanca LDS, a je kasneje izstopil iz stranke, ni pa se vključil v nobeno drugo stranko.
Po mandatu 2004-08 je Gaber praktično izginil iz politike in se v javnosti skoraj ni več pojavljal. Vse do nedavnega. V času prejšnje vlade naj bi bil večkrat opažen na ministrstvu, ki ga je takrat vodil manj znani in tudi nevpadljivi Darjo Felda, ki je nato odstopil iz bojda osebnih razlogov, nasledil ga je veliko bolj politično profilirani Vinko Logaj. Pred tremi leti je Portal Plus zapisal tole: »Dr. Slavko Gaber velja za brezkompromisnega ideologa z jasnimi cilji, med katerimi ni prostora za razmah zasebnega šolstva, verske izobraževalne alternative ali vdor nadnaciolnanih šolskih sistemov. Slavko Gaber ostaja zvest samemu sebi in svoji ideji javnega šolstva, pa čeprav se je ravno t .i. Gabrov šolski sistem v zadnjih dveh desetletjih izkazal kot eden največjih krivcev za slovensko mediokriteto in vladavino negativne selekcije. Z drugimi besedami, Gaber je zadnji, ki lahko komurkoli soli pamet ali od aktualnega šolskega ministra karkoli zahteva. Še več, človeka, ki samovšečno trdi, da ima Slovenija “najboljši šolski sistem na svetu”, bi vsak normalen minister s kančkom osebne integritete prijazno odslovil iz pisarne, tajnici pa naročil, naj vratarjem in varnostnikom sporoči, da gospod Gaber nima več vstopa v poslopje ministrstva za šolstvo.«
Po zgledu Kučana in Golobiča je sedaj »stric iz ozadja«
Očitno je bil to prvi znani namig, da Gaber po zgledu Kučana, Zorana Jankovića in Gregorja Golobiča uporablja način delovanja »stricev iz ozadja«. Je bil on tisti, ki je uspel izriniti ministra Feldo in pripeljati Logaja? Lahko samo ugibamo. Dejstvo pa je, da so zadnje volitve (ter izvolitev četrte Janševe vlade) marsikaj postavile na glavo. Gaber je verjetno potihem upal, da bo podobno kot v času tretje Janševe vlade, ko je ministrstvo vodila Simona Kustec, Rončević pustil šolske »svete krave« pri miru. Vendar se je zmotil. Rončević je dal vedeti, da bi se lahko spet vrnili na osemletni model osnovne šole, morda celo k modelu nižje gimnazije. Kar bi pomenilo precejšen poseg v Gabrovo zgodovinsko »reformo«. Predvsem na področju odnosa do vzgoje ter debirokratizacije šolstva. In zanimivo, medtem ko nesojeni Kučanov nesojeni zet Branimir Štrukelj umetno ustvarja vtis, da nova oblast zmanjšuje pravice učiteljem (kar je seveda notorična laž), Gaber preko mainstream medijev dopoveduje, da je sedanjemu ministru menda celo nekdo vdrl v račun na omrežju X? No, precej jalov poskus kontrole nad škodo. Svojega poseganja seveda ni zanikal. Ima pa zagotovo dober motiv za to. Gre namreč, kot je že zapisano, za prevelike vložke v dolgoročno javnomnenjsko oblikovanje mladih generacij, da bi stara nomenklatura kar tako izpustila vse skupaj iz rok. Prav Gabrov šolski sistem je namreč pomagal ustvariti moralno in duhovno pohabljene generacije tistih, ki so sedaj že zapustili šolske klopi. Vendar obstajajo znamenja upanja: tiste mlajše generacije, ki so v zadnjih letih dobile volilno pravico, se že upirajo levičarski indoktrinaciji. In to je dober obet za prihodnost. Ter velika klofuta za Gabra.
