Piše: Vlasta Doležal Rus
V Državnem zboru ste z nasmeškom na obrazu izjavili: »G. Janša se ne spomni več, iz katerega brezna mu je pobegnu oče. Enkrat z enga, drugič z druzga …« Tak način govorjenja o najbolj bolečih doživetjih žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja je žaljiv in globoko neetičen. Še posebej, če ga izreče poslanec v hramu demokracije. Kot takega ga doživlja velik del slovenske javnosti, še posebej svojci tistih, ki so bili žrtve povojnega revolucionarnega nasilja.
Že desetletja se etično občutljivi ljudje na najbolj obziren način trudijo odkriti resnico o tem, kaj se je z nami kot narodom zgodilo pred osemdesetimi leti. Čeprav bi si še tako želeli, se ne moremo izogniti temu, da ob razkrivanju resnice ne bo prizadeta ena ali druga stran. Toda resnice ne smemo zato prikrivati ali se iz nje norčevati.
Danes je marsikaj že razkrito in tudi verodostojno dokumentirano. Vemo, da je bilo po koncu vojne storjeno množično revolucionarno nasilje in da številne žrtve še vedno nimajo svojega groba. Prav zato se mimo te resnice ne moremo sprehoditi brez osebne in narodne prizadetosti.
Pravite, da gospod Janša ne ve, »iz katerega brezna mu je pobegnu oče«. Morda res ne ve; morda lahko samo sklepa. Toda ali se zavedate, da večina svojcev žrtev še danes ne ve, kje so bili njihovi svojci pobiti in kje ležijo njihove kosti? Imate zato pravico, da se iz njihovega nevedenja norčujete?
Te pravice nima nihče. Še posebej ne poslanec, ki je hkrati zgodovinar in član oziroma odbornik ZZB. In še manj si lahko takšen odnos privošči zgodovinar, ki se ukvarja z zgodovino NOB in bi moral razumeti težo zgodovinskega spomina ter bolečino svojcev žrtev.
Dejstvo, da se še danes ne ve, kje so bile pobite številne žrtve in kje ležijo njihove kosti, je tudi posledica desetletij molka in ideološkega obravnavanja povojnih pobojev. Namesto da bi zgodovinopisje nepristransko raziskovalo krvavo obdobje državljanske vojne in revolucije, se je velik del teh vprašanj predolgo zamolčevalo ali jih prikazovalo skozi ideološke delitve.
Zato je še posebej boleče, ko se ta zgodovinska in moralna odgovornost danes izraža v cinični pripombi, da g.Janša ne ve, v katerem breznu naj bi bil umorjen njegov oče.
V CI Prebudimo Slovenijo smo nad takim cinizmom ogorčeni. Zato pozivamo vse poslance Državnega zbora, naj se zavzamejo za čimprejšnjo in predvsem pietetno ureditev vprašanja pokopa vseh žrtev vojne in povojnega nasilja. Vpis žrtev v mrliške knjige, dostojen pokop na kraju, ki ga želijo svojci, ter spoštljiv odnos do trpljenja žrtev in njihovih sorodnikov bi lahko pomembno prispevali k narodni pomiritvi in medsebojnemu spoštovanju.
Sprejeti moramo svojo zgodovino in nehati z ideološkim razvrščanjem naših prednikov na junake in izdajalce. Vsi so bili najprej in predvsem ljudje. Tudi v času državljanske vojne so se ljudje na različne načine odločali, ravnali in bojevali, pogosto v okoliščinah, ki jih danes težko razumemo.
Ko bomo zmogli svojo zgodovino sprejeti brez ideološkega sovraštva in brez poniževanja žrtev, se bomo lahko vsi skupaj bolj iskreno veselili tega, da imamo danes svojo državo – skupni dom vseh njenih državljanov.
Obenem pozivamo Vlado, naj ob načrtovani šolski reformi nameni več pozornosti domovinski vzgoji ter neideološkemu in celovitemu pouku narodne zgodovine. Mladim moramo omogočiti, da bodo svojo domovino poznali, razumeli njeno preteklost in jo znali sprejemati brez ideoloških delitev.
Za CI Prebudimo Slovenijo Vlasta Doležal Rus
