Piše: Gašper Blažič
Tednik Demokracija danes, 5. septembra, zaznamuje pomembno obletnico. Na ta dan leta 1996 je izšla prva številka tednika, ki ga pravkar berete. Od tedaj neprekinjeno izhaja že 30 let, kljub poskusom, da bi ga utišali.
To sicer ni bil edini medij s tem imenom. Že v letih 1918 in 1919 je na Slovenskem izhajal list Demokracija, ki je bil ponovno obujen po drugi svetovni vojni na Tržaškem in Goriškem, ko ga je urejal Andrej Slavko Uršič, sicer žrtev udbovskega umora. Nato se je ponovno pojavil leta 1989 kot glasilo Slovenske demokratične zveze, ene prvih demokratičnih strank v času demokratičnih sprememb. Z nastankom Demosa je Demokracija postala tudi njegovo glasilo, ki je tudi pripomoglo k zmagi na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990. Kasneje, po letu 1990, sicer ni več izhajala, ker se je že pojavil časopis Slovenec, ki je prevzel pobudo na pomladni strani.
Težavni začetki
Zgodba sedanje Demokracije pa se je začela šele s propadanjem časopisa Slovenec. Zadnja številka Slovenca je izšla avgusta 1996, nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami, ki so povzdignile tedaj Podobnikovo SLS. Slednja se je uvrstila takoj za LDS. Družba, ki je izdajala časopis, pa je šla v stečaj, saj je bila dejansko že najmanj leto dni v hudi krizi in nezmožna plačevanja. S tem je ostal prazen prostor na desni strani, skupina nekaterih nekdanjih sodelavcev Slovenca pa je nato tvorila jedro uredništva tednika Demokracija, ki je prva štiri leta izhajal kot časopis, v nekem obdobju celo dvakrat tedensko.
Začetki so bili težavni. Demokracija je dolga leta delovala v skromnih prostorih z zastarelo računalniško opremo in se večkrat selila. Novinarstvo takrat še ni poznalo interneta, vse se je delalo »na terenu«, pridobivanje oglasov je bilo zelo težavno. Ob ustanovitvi je izdajateljico Demokracije, družbo Veda d. o. o., vodil danes že pokojni dr. Jože Zagožen. Dlje časa jo je vodil tudi dr. Ludvik Čanžek, ki je bil v devetdesetih letih najprej edini lastnik. Leta 1998 je izdajateljstvo prevzela družba Nova obzorja d. o. o. Njen prvi direktor je postal kasnejši župan Ivančne Gorice Dušan Strnad, za njim so se zvrstili dr. Božo Predalič, Andrej Lasbaher, dr. Metod Berlec, Miha Smrekar, Miha Hočevar, Miro Petek, Jože Biščak in sedaj Boris Tomašič.
Družba Nova obzorja d. o. o. je začela širiti tudi založniško dejavnost in ima danes tudi svojo knjigarno. Prvo številko je kot ustanovni urednik pospremil Marcel Koprol, za njim pa je urejanje prevzela Vida Kocjan, ki je še vedno del naše ekipe. Ob vstopu v peto leto izhajanja se je časopis preoblikoval v revijo, kot jo poznamo danes. Takrat je bila sicer precej drugačna in se je nato dizajnersko in vsebinsko spreminjala. Spomladi leta 2001 je za kratek čas urejanje prevzel tedaj mladi Jurčičev nagrajenec Dejan Steinbuch, za njim pa sedanji urednik Metod Berlec, ki se je ekipi sicer pridružil že prej in je pod Steinbuchom postal namestnik urednika. Vmes, med letoma 2018 in 2022, je bil urednik Jože Biščak, ki je svojo kariero začel na Delu in Slovenskih novicah, nato pa je delal za Mag, Siol, Finance in nazadnje za Reporter. Ekipa se je kadrovsko spreminjala; v prvih letih je bila njen del tudi Marjeta Smolnikar, prej udarna novinarka Slovenca. Dolga leta je prispevke s področja polpretekle zgodovine objavljal tudi še en nekdanji novinar Slovenca – Ivo Žajdela.
Številni kolumnisti
Demokraciji so ves čas podtikali (in ji še danes podtikajo), da je strankarsko glasilo. Vendar pa je, čeprav je podpirala stranke slovenske pomladi, imela ambicijo preseči zgolj poročila o strankarskem dogajanju. Zato je – poleg raziskovalnih člankov – objavljala kolumne, ki so se dotikale dogajanja v Sloveniji in po svetu. Reden kolumnist Demokracije je bil od vsega začetka oče slovenske države dr. Jože Pučnik, redno so kolumne pisali tudi sedanja evropska poslanca dr. Milan Zver in mag. Branko Grims ter dr. Vinko Gorenak. Jeseni 1999 je svoj prvi prispevek v Demokraciji objavil tudi avtor vrstic, ki jih pravkar berete. Pozneje, ko se je Demokracija preoblikovala v revijo, so se pridružili še nekateri drugi kolumnisti. Denimo mag. Andrej Aplenc, dr. Janez Jerovšek, dr. Matej Makarovič, Viktor Blažič, dr. Janko Kos, dr. Hubert Požarnik, dr. Marjan M. Klemenčič, dr. Brane Senegačnik, dr. Ljubo Sirc, dr. Ivan Štuhec, dr. Metod Benedik, dr. Matevž Tomšič, dr. Peter Starič, mag. Bernard Brščič, dr. Andrej Capuder, dr. Stane Granda, dr. Janez Juhant in številni drugi. V letih 2018–2020 so z revijo sodelovali tudi nekateri kolumnisti iz tujine, od katerih z Demokracijo še vedno redno sodeluje Keith Miles. Mnogih med naštetimi žal ni več med nami, nekateri še živeči pa z nami vztrajajo že zelo dolgo. Pridružili so se tudi nekateri novi, tudi iz mlajše generacije. Že kakih dvajset let smo prisotni tudi na spletu, ki postaja čedalje pomembnejši medij. V zadnjem času več ljudi pozna Demokracijo prek spleta kot pa prek tiskane izdaje.
Niso nas zlomili!
Veliko je bilo poskusov, da bi nas utišali. V teh tridesetih letih so se pritiski kar vrstili; inšpektorji so nam zaračunavali razne kazni, preiskovali uredništvo, nas zasledovali, opazovali, nam prisluškovali itd. Tudi bralcem in naročnikom niso prizanesli. Sedanja predsednica republike Nataša Pirc Musar nam je kot informacijska pooblaščenka vsaj dvakrat naložila visoko kazen. Leta 2006 sta uredništvo Demokracije obiskala državna nadzornika Jože Bogataj in Jernej Lavrenčič, ker sta hotela izvedeti, od kod smo dobili podatke o plačah zaposlenih v časopisnem podjetju Delo. Jože Bogataj je bil sicer »stari znanec« Demokracije, saj je že leta 1996 nadlegoval njeno uredništvo zaradi objave seznama sodelavcev zloglasne Udbe. Da seveda ne omenjamo tožb in ovadb; v prvih letih izhajanja jih je bilo hkrati kar okoli 30. Jemale so nam čas, denar in predvsem prepotrebno energijo, ki bi jo sicer vložili v ustvarjanje novih zgodb in še boljšega tednika. Vse to pa je bil cilj tistih, ki so se trudili, da bi nas uničili. Ni jim uspelo. Tožilo nas je veliko ljudi, od Francija Perčiča, Janeza Markeša, Maksimilijana Lavrinca in Ivana Dolničarja pa vse do Cirila Pucka. Hujši pa so bili posegi, ki so nas doleteli zaradi provokativnih naslovnic – zaradi teh so se zgodile tudi pravnomočne obsodbe. Kar pomeni, da je pri nas svoboda izražanja le na papirju. O tem bi predvsem veliko lahko povedal Jože Biščak, naš nekdanji urednik. Vendar nas niti Golobova vlada ni uspela zlomiti prek prepovedi oglaševanja in pritiskov s preiskovalnimi komisijami. Tednik Demokracija je stal in obstal. In bo izhajal tudi v prihodnje.
