Piše: France Cukjati
Ekologizem kot ideologija! Tudi ekologiji kot znanstveni vedi grozi nevarnost, da zaplava v ekologizem – v ideologijo, ki ne dopušča niti metodološkega dvoma niti nadaljnjega razvoja pojmovanja sveta, okolja in človeka.
Ekologizem kot ideologija, ki ne dopušča razprave, dvomov in novih spoznanj, lahko vodi v nenaravno malikovanje narave ali v prevzem mita o plemenitem divjaku, ki poziva k vrnitvi v barbarstvo in k romantičnemu odnosu do narave. S tem ekologizem pravzaprav nasprotuje razvoju in civilizacijski razvojni spirali. Dobiva podobo utopije, ki zagovarja umik iz modernega sveta, namesto da bi se z njim ukvarjal zavzeto, odgovorno in spoštljivo.
Sredi avgusta leta 2022 je 1100 znanstvenikov z vsega sveta pod vodstvom Nobelovega nagrajenca za fiziko Ivarja Giaeverja podpisalo deklaracijo z naslovom Ni izrednih podnebnih razmer!. Gre za znanstvenike, zbrane v neodvisni organizaciji Global Climate Intelligence Group (Clintel Group), ki menijo, da se podnebje na našem planetu spreminja, odkar obstaja ozračje – se pravi že več kot tri milijarde let.
Velekapital oziroma multinacionalke so med tistimi, ki najbolj služijo na račun strahu pred »podnebnimi spremembami«, ki ga načrtno širijo globalisti. Od poznih 60. let prejšnjega stoletja do danes so nam globalisti napovedovali konec sveta »v naslednjih dvajsetih letih« – zaradi pesticidov, kislega dežja, ledene dobe (!), jedrske zime, popolnega izčrpanja fosilnih virov energije … in zdaj zaradi globalnega segrevanja oziroma po novem podnebnih sprememb. Gre za sodelovanje medijev, nevladnih organizacij, politike in fanatičnih ekoteroristov pri širjenju strahu z enim samim ciljem: na podlagi strahu iz žepov ljudi iztisniti čim več denarja.
IPCC, Meddržavni odbor za podnebne spremembe pri Združenih narodih (Intergovernmental Panel on Climate Change) občasno – približno na pet let – izda »zaskrbljujoče« poročilo o stanju podnebnih sprememb, pri čemer izbira le tiste znanstvene utrinke, ki podpirajo alarmizem. Njihova krivulja povprečne temperature za obdobje zadnjih dva tisoč let je do 19. stoletja sorazmerno plitva, nato pa nenadoma visoko poskoči. Pri tem seveda zamolčijo zadnji toplejši obdobji: rimsko, ki je omogočilo razcvet civilizacije, in srednjeveško, ki je Vikingom omogočilo zavzetje ter kultiviranje Grenlandije. Vmes so hladna obdobja, »ledene dobe«, in zadnje se očitno končuje v našem času.
Čeprav dejstva govorijo
Že pred tisočletji je bilo podnebje tako toplo ali celo toplejše, kot je danes.
Septembra 2021 so arheologi na norveškem ledeniku Digervarden v gorovju Reinheimen našli leseno smučko in usnjene vezi, stare okoli 1300 let. V ledenikih province Innlandet so našli več kot 3000 kosov čevljev, oblačil, orodja, podkev, puščic in drugih predmetov, starih tudi do 6000 let. Ohranili so se, ker jih je konzerviral ledenik. Posebno zanimiv je ledenik Lendbreen na prelazu, ki je bil nekoč prehoden; tam so našli več kot tisoč predmetov iz vsakdanjega življenja. Podobno velja za švicarski prelaz Schnidejoch na višini 2750 metrov. Tudi arheološko odkritje pet tisoč let stare zaledenele mumije Ötzi leta 1991 na prelazu med Avstrijo in Italijo dokazuje, da so bila v preteklosti tudi mnogo milejša (toplejša) obdobja, kot so danes. Vrtina v ledeniku na 3500 metrov visoki gori Weisseespitze dokazuje, da se je ledeni vrh izoblikoval pred 5900 leti in da je bilo pred tem podnebje bistveno toplejše. Danes je Weisseespitze še vedno pod meter debelim ledom. Ledeniki, ki se topijo, danes odkrivajo tudi debla dreves, ki so nekoč (pred približno 11.000 leti) rasla daleč nad sedanjo gozdno mejo.
Panika zaradi klimatskega segrevanju in hkratno trdovratno prikrivanje posledic pesticidov, ki kot hormonski motilci nevarno povzročajo neplodnost živali in človeka, sta le primer našega nepoštenega odnosa do narave. Najhujše deviacije človeške narave (oziroma spolnosti) temeljijo na laži in svetovnonazorskem konstruktu.
Naj omenimo vsaj dva primera slovenskih laži v velikih ekoloških zgodbah.
Kozoderčeva jama. Sredi 80. let so v naselju Brunšvik na Dravskem polju razkrili izjemno onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi, ki so bili takrat že prepovedani. Preiskava UNZ je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere so odmetavali vse mogoče strupe. Ker bi bila njihova sanacija predraga, so uradno dopustno koncentracijo z 0,1 mikrograma na liter vode dvignili na 2,0 mikrograma – torej za dvajsetkrat – in težava je bila »rešena«!
Elektromagnetno sevanje daljnovodov. Znano je – oziroma bi vsaj moralo biti –, da visokoenergetski tranzitni daljnovodi, ki potekajo skozi urbana območja, povzročajo za zdravje ljudi škodljivo elektromagnetno sevanje (EMS). Nevarnost za pojav levkemije pri otrocih, ki so dolgotrajno (celodnevno) izpostavljeni sevanju, je prisotna že pri sevanju od 0,3 do 0,4 mikrotesla.
Evropske države postavljajo dopustno mejo med 0,1 in 1,0 mikrotesla in zahtevajo oddaljenost stanovanj, šol in otroških igrišč od 100 do 200 metrov od visokonapetostnega daljnovoda. Če je ta razdalja krajša, se zahteva vkopavanje podzemnih kablovodov. V Sloveniji pa smo se težavam izognili tako, da smo zahtevano oddaljenost skrajšali na 25 do 40 metrov, kar pomeni od 16- do 25-krat večje sevanje.
Evropski inštitut za klimatska in energetska vprašanja (EIKE) je 30. avgusta 2024 opozoril na zaletavost in neutemeljenost ideologije o grozljivih klimatskih napovedih. Trije znani fiziki dr. Lindzen, Happer in Wijngaarden so zapisali: »Preprosta matematika je dovolj, da razkrijemo nesmisel o podnebnih spremembah. S popolno odpravo emisij CO2 v ZDA do leta 2050 bi se izognili zvišanju temperature za 0,0084 stopinje Celzija. Če pa bi ves svet popolnoma prenehal z emisijami CO2 iz človeške dejavnosti, bi preprečili segrevanje za 0,07 stopinje, z uporabo višje vrednosti občutljivosti IPCC pa za 0,28 stopinje Celzija.« To pa vendarle ni vredno, da bi zganjali preplah – zelo drag in uničujoč preplah.
Skratka, planet Zemlja se segreva ali ohlaja zaradi naravnih dogajanj, na katera človek nima vpliva. Sam CO₂ pa je dragoceno rastlinsko živilo in ne onesnaževalo.
Na koncu dr. Happer opozori: »Večji del javnosti bi moral razumeti, da s podnebnim alarmizmom postajamo žrtve lažnih informacij, ki jih širijo tisti, katerih interesi so bolj povezani z denarjem in močjo kot pa s skrbjo za okolje. Ne glede na motivacijo je poraba tisočev milijard dolarjev za zamenjavo fosilnih goriv z dragimi in nezanesljivimi vetrnimi in sončnimi viri neumnost.«
Emisijski kuponi in druge neumnosti
Emisijski kuponi so del sistema EU za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. En emisijski kupon predstavlja pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida (CO2) ali drugega toplogrednega plina enake mase. Podjetja, ki proizvedejo več toplogrednega plina, kot je dovoljeno, ta oblika davka močno bremeni. Od tistih, ki ne proizvajajo toplogrednih plinov, morajo kupovati njihov višek kuponov, katerih tržna vrednosti je od 80 do 100 evrov na tono toplogrednega plina. Slovensko gospodarstvo je z emisijskimi kuponi obremenjeno že za več kot 200 milijonov evrov na leto.
Tudi kmetje bodo prej ali slej prizadeti zaradi teh kuponov, saj njihove kmetije zaradi metana, ki se sprošča pri kravjem riganju in vetrovih, predstavljajo dodaten vir toplogrednih plinov. Danska je že uvedla »toplogredni davek« v višini 90 evrov na glavo goveda na leto. Pričakovati je, da se bo v desetih letih ta davek dvignil na 200 ali več evrov. Človek se vpraša, kako to, da v času neskončnih čred dinozavrov – med katerimi so bili največji in najbolj številčni prav rastlinojedi prežvekovalci, ki so nam zapustili bogate zaloge plina in nafte – ti s svojim riganjem in vetrovi niso povzročili apokaliptičnega konca sveta.
Pa vendar je človek z razvojem tehnologije v zadnjem času postal sposoben nevarno obsežnega in vse globljega izčrpavanja naravnih neobnovljivih virov planeta Zemlje – od dragocenih kovin do fosilnih goriv, kot so premog, nafta in plin. Utrdilo se je prepričanje, da bo tudi ob ničelni gospodarski rasti nadaljnja poraba omejenih virov neizogibno vodila v njihovo popolno izčrpanje. Zato ni treba le omejevati čedalje večje potrošnje, temveč trošiti čedalje manj, če hočemo dragocene razpoložljive zaloge ohraniti tudi za prihodnje rodove. Tako se je rodil pojem »odrast«.
Gre za koncept drugačne družbe – takšne, ki bo uspela samo sebe prepričati, da ima dovolj in da ji ni treba več »akumulirati«. Postati moramo torej preprostejši in skromnejši, svojo življenjsko srečo pa iskati v sožitju ter empatiji do drugih ljudi.
Rodila se je ideologija, ki ima všečne napovedi, a vprašljive cilje. Če je bistvo kapitalizma stalno reinvestiranje presežkov v novo proizvodnjo, pa … »Mi menimo, da trenutna socioekološka kriza zahteva, da presežemo nesmiselno rast kapitalizma s pomočjo družbenega utroška. Utrošek se nanaša na zares kolektivno trošenje /…/, na potrošnjo, ki je v striktno ekonomskem smislu neproduktivna,« učijo ideologi t. i. utroška.
Ob tem seveda poudarjajo: »Naš poziv k zmernosti temelji na predpostavki, da je iskanje smisla življenja antropološka iluzija. Ljudje bi se morali jemati manj resno ter uživati življenje, osvobojeno neznosnega bremena neomejene izbire. Družba odrasti bi torej morala zgraditi nove institucije, ki bi na kolektiven način odločale, kako vire na eni strani nameniti osnovnim potrebam, na drugi strani pa različnim oblikam ‘utroška’ – to je, po domače rečeno, ‘nesmiselnega zapravljanja’.“
Ideologija »odrasti« pravilno ugotavlja, da gospodarska rast ni sama sebi namen, se pa zelo moti, ko pravi, da je »najdenje smisla življenja antropološka iluzija«. Iskanje življenjskega smisla je v jedru človekove narave. In šele ko ga človek najde ter začuti, se umiri v svojih globinah, postane bivanjsko srečen. Najde ga v svojem delu za nekaj ali za nekoga zunaj sebe – za družino, otroke, družbo, ljudi okoli sebe. V »demokratično določenem družbenem strošku«, kot ga uprizarja dekadentna družba droge in razčlovečene spolnosti, pa človek smisla svojega življenja res ne bo našel.
France Cukjati je teolog, filozof, zdravnik, politik in publicist.
