Piše: Petra Janša
Slovenija je še vedno na točki, kjer se sence preteklosti vztrajno zajedajo v pore vsakdanje realnosti. Resnica je natanko takšna, kot večkrat upravičeno poudarja aktualni premier in predsednik SDS Janez Janša: »Osamosvojeni smo, svobodni pa še ne!«
Demokratični napredek je nenehno pod udarom. Iz ozadja se nezadržno širi totalitarna miselnost levičarskih omrežij, ki se krčevito upira resnični normalnosti, resnici in pravici. Vsakodnevno smo priča poskusom utišanja, medijskim pogromom s strani osrednjih medijev pod nadzorom tranzicijske levice ter zlorabi institucij. S tem slednji želijo zaščititi svoje prvorazredne privilegije. To seveda ni naključje, ampak premišljen in preverjen sistem.
Evropski dan spomina
V Evropski uniji je 23. avgust dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta dan ni zgolj suhoparen zaznamek v koledarju ali birokratski opomnik iz Bruslja. Je civilizacijski mejnik. Je klic k vesti evropskih narodov, ki so na lastni koži izkusili grozote fašizma, nacizma in komunizma.
Evropski parlament je ta dan sprejel z jasnim, globokim in neomajnim namenom – da se zločini komunizma uradno, pravno in moralno izenačijo z zločini nacizma in fašizma ter da se vsem žrtvam vrne dostojanstvo. Datum je izbran namerno in je globoko simbolen. Označuje namreč obletnico podpisa zloglasnega pakta Molotov–Ribbentrop iz leta 1939, ko sta si dva krvava diktatorja, Adolf Hitler in Josif Visarionovič Džugašvili – Stalin, s tajnimi protokoli razdelila Evropo. To zavezništvo med nacisti in komunisti je neposredno sprožilo najhujšo morijo v zgodovini človeštva. Evropa je s sprejetjem tega dneva uradno prekinila selektivni spomin in levičarski monopol nad zgodovino. Jasno je povedala, da so vsi totalitarizmi enako zavržni, ne glede na barvo zastave ali simbole, pod katerimi so morili. Medtem ko so nekatere nekdanje komunistične države to evropsko sporočilo razumele, opravile temeljito lustracijo in počistile s totalitarno zapuščino, pa slovenska levica še vedno stopa v povsem nasprotno smer. Njeni dediči se še vedno javno klanjajo kipom komunističnih klavcev, medtem ko se spomin na žrtve načrtno potiska na rob družbenega dogajanja, jasna evropska opozorila pa se ignorirajo.
Manipulacija s pojmi: referendum, ki to sploh ni
Najnovejši dokaz te globoko zakoreninjene totalitarne miselnosti je politična farsa, povezana z zbiranjem podpisov in razpisom referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Levi pol, podprt z udbovskim omrežjem in tistimi, ki trepetajo za svoje privilegije, je sprožil agresivno kampanjo z eno samo, popolnoma lažnivo parolo: da gre za »referendum proti politični policiji«. To je popolna zloraba jezika in zgodovine! Nasprotniki preiskovalnih komisij sploh ne vedo, kaj je prava politična policija. Ali pa to vedo še prekleto dobro in namerno sejejo meglo, da bi zaščitili svoje koruptivne posle ter preprečili, da bi sedanje parlamentarne preiskave pod trenutno koalicijo razkrile njihovo krajo davkoplačevalskega denarja. Govoriti o parlamentarni preiskovalni komisiji kot o »politični policiji« je absurd brez primere. Komisija, sestavljena iz poslancev, deluje povsem javno, transparentno in v skladu z ustavnim redom, njene pristojnosti pa so jasno omejene.
Svojo zgroženost in jasno ogledalo tej levičarski manipulaciji je nedavno pokazala tudi Sara Stepanjan, hči žrtve nekdanje zloglasne Udbe. V svojem odzivu za Novo24TV je poudarila resnico, ki bi jo moral slišati vsak Slovenec: »Pojem ‘politična policija’ zlorabljajo. Parlamentarna preiskovalna komisija ni tajna, njeno delovanje je javno, nadzorovano, brez izvršilne moči. Ne more nikogar zapreti, mučiti ali uničiti njegovega življenja brez sodnega postopka. To je že samo po sebi v popolnem nasprotju z bistvom prave politične policije. Prava politična policija, ki jo je moja družina občutila na lastni koži, so bile Udba, KOS in OZNA, in to brez javnega nadzora, a z močjo, da te odpelje sredi noči, zapre na tajnem sojenju brez dokazov ter muči v zaporu. Moj oče je bil obsojen na devet let zapora zaradi izmišljenih obtožb terorizma in vohunjenja – to je prava politična policija. Zato me moti, ko ta izraz danes uporabljajo za nekaj povsem drugega, za javno strašilo, ustavno omejeno parlamentarno komisijo. To razvrednoti resnično zgodovino in trpljenje žrtev, kot so bili moj oče in drugi. Preden nekdo podpiše peticijo ‘proti politični policiji’, naj se vpraša, ali sploh pozna razliko med tem in resnično politično policijo, ki je uničevala življenja po vsej nekdanji Jugoslaviji.«
Udbovski učbenik: priročnik za »vrbovanje« in uničenje sovražnika
V Demokraciji smo že večkrat opozorili na pomen ohranjanja zgodovinskega spomina in na dokumente, ki dokazujejo sistemsko naravo komunističnega terorja. Eden ključnih virov za razumevanje tega delovanja je Udbovski učbenik. To je strokovno gradivo, ki so ga uporabljali kadri tajne policije za usposabljanje svojih agentov. Ta učbenik, katerega komentirano različico (diplomatski prepis na podlagi gradiva iz Arhiva RS) je izdal zgodovinar dr. Željko Oset, natančno razkriva mračen operativni zakulisni svet.
Udbovski učbenik razkriva srhljive in sistematične udbovske metode, ki niso bile prepuščene naključju. Posebna poglavja so bila namenjena načrtnemu »vrbovanju« mladine in temu, kako med mladimi poiskati informatorje. Agenti so izkoriščali njihovo naivnost, ambicije ali osebne stiske, da so jih spremenili v ovaduhe lastnih prijateljev in družin. Hkrati se je celoten udbovski aparat izobraževal o organizaciji agenturno-operativnega dela med duhovščino za boj proti tako imenovani »reakcionarni duhovščini«. Iskali so posebnosti posameznih verskih skupnosti, vanje infiltrirali svoje ljudi in načrtno uničevali Cerkev od znotraj.
Učbenik podrobno opisuje tudi tehnike tajnega opazovanja, prisluškovanja, zasledovanja in zbiranja obremenilnih dokazov oziroma fabriciranja obtožb, s katerimi so tarčo stisnili v kot. Agente so učili celo metod za psihološko mučenje in zlom posameznika. Z njimi so zapornike med zaslišanji popolnoma uničili – odtegovali so jim spanec, grozili njihovim družinam in jih prisilili v priznanje namišljenih grehov. Ko preberemo omenjeni učbenik, hitro ugotovimo, da so se te metode ohranile, le fizične likvidacije so zamenjali z medijskimi umori, analogni svet pa z digitalnim.
Dvoličnost režimskega pravosodja
Medtem ko pravi udbovski krvniki in njihovi nasledniki nemoteno uživajo svoje privilegije, slovenski pravosodni aparat, ki je še vedno globoko prepojen s postkomunistično mentaliteto, kaže zobe tam, kjer gre za zaščito totalitarnih simbolov. Najnovejši škandalozni dokaz za to je obtožnica, ki jo je sodišče vročilo pogumnemu domoljubu Miroslavu Pačniku. Pačnik je konec lanskega leta v Velenju izvedel legitimno in odločno protestno dejanje – kipu rdečega diktatorja in množičnega morilca Josipa Broza Tita je odžagal bronasto glavo. S tem je poslal jasno sporočilo, da v samostojni in demokratični Sloveniji slavilni spomeniki totalitarnim klavcem nimajo kaj iskati. Kakšen pa je bil odziv tistih, ki obvladujejo represivni aparat? Namesto da bi preganjali korupcijo levice, so proti Pačniku spisali drakonsko obtožnico. Za odžagano Titovo glavo Miroslavu Pačniku zdaj grozi do pet let zaporne kazni ter astronomska denarna kazen v višini več kot 11.000 evrov! To je naravnost sprevrženo. Človeka, ki je simbolično obglavil spomenik diktatorju, odgovornemu za smrt več deset tisoč zavednih Slovencev v povojnih pobojih, sistem preganja z enakimi zakonskimi členi, kot če bi uničil neprecenljivo slovensko sakralno dediščino. Kot je v izjavi za naš tednik poudaril sam Pačnik, je več kot ironično, da se danes z davkoplačevalskim denarjem ščiti nekoga, ki je načrtno uničeval slovensko kulturo in moril slovenske kulturnike. Zbor za republiko je obtožnico upravičeno označil za žaljivo in popolnoma nezdružljivo s slovensko ustavno ureditvijo. To je tisto pravo, sistemsko zaščitništvo totalitarne preteklosti, ki dokazuje, da postkomunistični duh pri nas še vedno vihti sodniško kladivo.
Gre za kulturni boj in neusmiljen obračun s korupcijo
Ko aktualna koalicija opozarja na anomalije in skuša uvesti red, jo levi osrednji mediji takoj obtožijo, da pogreva zgodovino, češ da gre za »ideološke bučke« in vnašanje razdora med ljudmi. Povejmo na glas in povsem jasno: tukaj gre še kako za kulturni boj – boj za vrednote, za slovensko identiteto in za resnico o naši zgodovini, a hkrati gre za neusmiljen družbenopolitični obračun s korupcijo, z divjim zapravljanjem davkoplačevalskega denarja in z elitizmom prejšnje vladajoče kaste. Konec koncev je to bitka za normalnost – bitka za to, da bomo trajno živeli v državi, kjer so pravila enaka za vse, kjer se denar za zdravstvo ne izgublja v neznanih poštnih predalih v tujini in kjer se spoštuje trdo delo delavca in kmeta, namesto da se podpira parazitsko delovanje levih nevladnih organizacij, ki služijo le kot podaljšana roka globoke države. Normalnost pomeni, da imamo delujoče sodstvo, svobodne medije in oblast, ki jo vodi legitimna večina, ne pa neizvoljeni strici iz ozadja.
